Jedro

V primeru, ko je zapustnik umrl po pravnomočnosti sodbe, lahko upnik vloži proti dedičem, dolžnikom izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Dediči pa v izvršilnem postopku lahko ugovarjajo ugovore iz 142. člena ZD.

Dediči so po 142. členu ZD navadni sosporniki in ne nujni enotni.

Ugotovitve, ki sicer ne sodijo v sklep o dedovanju po 214. členu ZD, ne morejo pomeniti v dajatvenem tožbenem zahtevku upnika proti dedičem, odločbo, ki učinkuje glede višine kot že razsojena stvar (res iudicata).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v razmerju do šestotožene stranke, v obsodilnem delu (vse točke izreka razen II.) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženim strankam plačilo 13.067,16 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer, da vsaka stranka plača do višine pridobljenega dednega deleža po pokojnem D. R., in sicer M. R. do višini 6.666,66 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencem je naložilo solidarno plačilo stroškov postopka in sodne takse tožeče stranke, ki je oproščena.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo le šestotožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 339. členu ZPP. Tožeča stranka ni dokazala, da bi bil kontejner v resnici uničen. Dokazni postopek je pokazal, da ga je tožeča stranka prevzela oziroma je dobila vrnjenega, ker je priča A.R., F. R. ter dopis J. dokazoval. Tožeča stranka bi morala zatrjevati, da kontejner ni bil vrnjen v nepoškodovanem stanju in tega tožnica ni zatrjevala. Ker je dobila vrnjen kontejner, ni mogel biti uničen. Sodišče pa je ugotovilo, da je bil v celoti iztrošen, neuporaben in odstranjen kot komunalni odpadek. Tožeča stranka ni podala trditvene podlage, da sporni kontejner ni bil vrnjen nepoškodovan in zato sodišče ne bi smelo ugotavljati dejstev o tem. Sodišče pa zapiše, da je bil kontejner odstranjen kot kosovni odpadek, da je bil iztrošen in neuporaben ter zato ni bil vrnjen. To preseže trditveno podlago tožbe. Uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava v delu o revalorizaciji zneska 420.000,00 SIT. Sodišče je to izračunalo na podlagi internetnega portala, kar pa ne more nadomestiti o višini stopnje inflacije od 1991 do izdaje sodbe v uradnem listu. Tožena stranka je načinu nasprotovala in bi sodišče moralo opraviti revalorizacijo z uradnimi podatki in ne preko interneta. Sodišče ji je zmotno prisodilo plačilo pogrebnih stroškov. Razsodilo je, da je tožeča stranka ravnala kot poslovodja brez naročila in da se je morala lotiti tujega posla kot nujnega. Tožeča stranka ni zatrdila, da se je posla lotila kot poslovodja brez naročila. Uveljavljal je naročilo drugih dedičev. Ni navedla, da bi v primeru nepokopa pokojnega prišlo do nastanka škode. Tožeča stranka bi morala zatrditi škodo. S tem je ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP in 212. členom. V kolikor škode ni ugotavljalo, ne gre za dopustno gestijo proti šestotoženki. Ugovarja tudi višini plačanih pogrebnih stroškov, saj je prerekala višino izračuna. Tožnica ni izkazala višine in da so bile storitve iz računa opravljene. Zahteve glede pravdnih stroškov iz zadeve P 2146/2006 bi sodišče moralo zavreči v tem delu. Sodba je že pravnomočna in zato ima tožeča stranka že izvršilni naslov in ni treba vlagati posebne tožbe proti dedičem. Priglaša stroške.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Glede kontejnerja meni, da je bilo s sporazumom dogovorjeno, da če zastavitelj kontejner vrne nepoškodovan, ni treba nič plačati. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da kontejner ni bil vrnjen in da je izvedela, da je uničen. To so izpovedale stranke. Verjetno ga je kdo načrtno uničil. Lahko so ga poškodovali krajani iz objestnosti in hudobije. Tožena stranka ni prerekala, da je kontejner uničen. To so izpovedale priče. S poškodovanim kontejnerjem tožeča stranka ni imela več kaj storiti. Glede povrnitve pogrebnih stroškov meni, da je ravnala v skladu z naročilom. Jasno je, da je potrebno pokojnika pokopati. Naročilo so podale tožene stranke, štirje toženci. Dejstvo, da šestotoženka ni naročila pokopa in plačila stroškov, na njeno obveznost dedinje ne vpliva. To izhaja iz pravnomočnega sklepa o dedovanju. Dediči so nerazdelno dolžni plačati terjatve do zapuščine. To so tudi pogrebni stroški. Opozarja na Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč. Način pokopa je bil običajen. Če dediči niso sposobni plačati pokopa ali nočejo, jih mora poravnati občina po 20. členu zakona. S tem je nastala terjatev občine do dedičev. Gre za ZD in Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti in urejanju pokopališč. Račun za pokop je bil izdan v skladu s cenikom pogrebnih storitev. Račun je bil plačan. Glede pravdnih stroškov pa meni, da se bo o tem moralo opredeliti pritožbeno sodišče. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja od dedičev plačilo dolgov, katere je zapustil zapustnik. Dediči odgovarjajo do višine vrednosti podedovanega premoženja. Med dediči se delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, če ni v oporoki drugače določeno. Tožeča stranka trdi, da je zapustnik dolgoval občini iz pravde P 2146/2006 Okrožnega sodišča v Ljubljani stroške, in sicer 1.134,46 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pritožba pravilno opozarja, da so dediči univerzalni pravni nasledniki in da v primeru, ko je zapustnik umrl po pravnomočnosti sodbe, lahko upnik vloži proti dedičem, dolžnikom izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Dediči pa v izvršilnem postopku lahko ugovarjajo ugovore iz 142. člena ZD. Sodišče prve stopnje se s tem ugovorom ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče pa nima vseh pravnorelevantnih dejstev oziroma bi šlo za sodbo presenečenja in je zato v tem delu sodbo do šestotožene stranke razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Če se bo izkazalo, da je sodba pravnomočna, bo treba tožbo v tem delu zavreči, saj ima tožeča stranka že pravnomočen izvršilni naslov proti toženim strankam in lahko vloži izvršbo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so dediči solidarno odgovorni za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja. Vendar so po 142. členu ZD navadni sosporniki in ne nujni enotni. Zato je bilo treba ugoditi le pritožbi šestotožene stranke in ne posegati v pravnomočni del sodbe proti prvim petim tožencem, pa čeprav že obstaja sodba P 2146/2006. 6. Pritožnica se upira plačilu pogrebnih stroškov. Tožeča stranka je ta zahtevek utemeljila s trditvijo, da je to storila, ker so jo prvi štirje toženci o tem naprošali, saj se tožene stranke o plačilu pogreba zapustnika niso mogle dogovoriti. Tožeča stranka je morala plačati pogreb oziroma poskrbeti za pogreb zapustnika na podlagi Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč, ki nalaga plačilo pokopa dedičem umrlega (20. člen zakona). V konkretnem primeru pa so dediči sporočili, da se o tem ne morejo dogovoriti in so štirje od šestih naročili občini, da to stori. Zato ima na podlagi naročila občina pravico do povračila pogrebnih stroškov od dedičev. Zmotno meni tožeča stranka, da gre za terjatev do zapuščine. V konkretnem primeru, ko je šlo za naročilo štirih dedičev, je pravna podlaga naročilo. Stvar dedičev pa je, da si te dolgove razdelijo po 142. členu ZD. Nedvomno gre za nujno in potrebno opravljeno storitev oziroma plačilo storitev, saj zakon jasno pove, da je treba pokojnega pokopati in kdo mora plačati stroške. Res pa je, da v tej pravdi ne gre za odnos med dediči oziroma za plačilo po zadnjem odstavku 142. člena ZD, ki je v bistvu že razdelitev zapuščine oziroma dolgov med dediči. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da do šestotožene stranke trditvena podlaga ni enaka kot do prvih štirih toženih strank. Zato bo v tem delu oziroma do šestotožene stranke treba v okviru materialnega vodstva pravde tožečo stranko pozvati, da navede trditev za zatrjevano dejstvo in o zahtevku ponovno odloči. Trditvena podlaga iz tožbe za šestotoženo stranko ne velja, saj nesporno ni naročila pogreba. Neutemeljeno pa pritožba napada višino računa za pogrebnino. Sodišče je ugotovilo, da gre za krajevno običajni pogreb in sami višini ni kaj dodati (če bo podana obveznost šeste toženke, da to plača).

7. Pritožba še graja odločitev o plačilu revalorizirane vrednosti kontejnerja. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka sklicuje na to, da tožene stranke niso prerekale vsebine dopolnilnega sklepa o dedovanju. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sklep o dedovanju specifični sklep po Zakonu o dedovanju in je njegova vsebina določena v 214. členu. Med vsebino sklepa o dedovanju ni ugotovitve o tem, kakšna je pasiva zapuščine, še zlasti ne z dodatkom, da se to odšteje od vrednosti zapuščine in torej to vpliva na plačilo takse in davščin. Sodišče prve stopnje je upoštevalo oba sklepa o dedovanju (priloga A31 in A30). V dodatnem sklepu o dedovanju zapuščinsko sodišče celo ugotavlja „dodatno pasivo zapuščine“, in sicer nedenarno terjatev občine, za katero je vknjižena zastavna pravica v korist tožeče stranke in višino terjatve na dan 29. 5. 2012 ter v zvezi s tem pod I.B zmanjšuje čisto vrednost zapuščine. Te ugotovitve se nanašajo, na oceno čiste vrednosti zapuščine oziroma plačilo taks. Ne morejo pa ugotovitve, ki sicer ne sodijo v sklep o dedovanju po 214. členu ZD, pomeniti v dejatvenem tožbenem zahtevku upnika proti dedičem, odločbo, ki učinkuje glede višine kot že razsojena stvar (res iudicata). Institut pravnomočnosti pomeni na eni strani izključevanje nadaljnje razprave o spornem razmerju (nadaljnja pravna sredstva), na drugi strani pa pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe. Pojem materialne pravnomočnosti pa pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe in prepoved ponovnega sojenja o isti zadevi. To pomeni, da mora biti s sodno odločbo rešena vsebina spora. Pri ugotovitvenem delu sklepa o dedovanju (priloga A30 in A31) pa ni rešen pravni problem po 142. členu ZD. Zato se tožeča stranka ne more sklicevati le na dopolnilni sklep o dedovanju, ko gre za tožbeni zahtevek v zvezi s povračilom vrednosti kontejnerja, katerega je tožeča stranka dala v uporabo zapustniku. Pritožba pravilno opozarja, da je v tožbeni podlagi tožeča stranka zahtevala revalorizirano vrednost kontejnerja, katero uporabo je podarila zapustniku za rešitev njegovega stanovanjskega problema. Kot podlago uveljavlja pogodbo oziroma kršitev te pogodbe s strani zapustnika, po kateri bi moral v primeru poškodovanja kontejnerja zapustnik plačati revalorizirano vrednost. V zavarovanje te terjatve pa sta pravdni stranki sklenili dogovor o ustanovitvi zastavne pravice v ugotovljeni vrednosti hipoteke. Tožeča stranka torej zahteva izpolnitev pogodbe oziroma odškodnino zaradi kršitve te pogodbe, ki je bila vnaprej dogovorjena, ker naj tožena stranka oziroma zapustnik ne bi vrnil nepoškodovanega bivalnega kontejnerja. Glede pravnorelevantnih dejstev je v sodbi ugotovitev, da je po naročilu tožnice bivalni kontejner odstranjen kot kosovni odpadek, ker je bil iztrošen in neuporaben. V spisu ni ugotovitve, kdo ga je poškodoval oziroma naredil za neuporabnega. Tožbena podlaga tožeče stranke pa je, da pokojni D. R. kontejnerja ni vrnil v skladu z dogovorom in ni plačal njegove vrednosti. Zato terjajo to obveznost kot dolg zapustnika. Ker pa je ta obveznost bila dogovorjena s pogodbo in gre za njeno kršitev, pa je treba ugotoviti, da sodba nima razlogov o teh dejstvih. Tožene stranke morajo povrniti vrednost kontejnerja, če je za to škodo kriv zapustnik. Tožena stranka pa je trdila, da pogodba ni bila izpolnjena s strani tožeča stranke oziroma da kontejner ni bil izročen in nato je še trdila, da kontejnerja ni uničil zapustnik. Res sodišče po eni strani ugotavlja, da je bil kontejner iztrošen, nato pa, da je bil odpeljan na odpad. Ko ugotavljamo škodo zaradi kršitve pogodbe, je treba pogodbo presojati tudi v luči, ali sta pravdni stranki dogovorili višino škode, če jo mora uporabnik kontejnerja plačati. Tožeča stranka trdi, da je ta škoda v višini revalorizirane vrednosti kontejnerja. Ker tožene stranke temu niso ugovarjale, sodišče pa ni odštelo amortizacije oziroma iztrošenosti po letih uporabe, bo treba le v nadaljevanju ugotoviti pravno podlago za ta zahtevek. Če je šlo za pogodbo o uporabi, ta pa je bila podarjena uporabniku; kaj je bilo dogovorjeno za primer vračila kontejnerja, ki je premičnina. Sodišče naj pozove tožečo stranko, da se o tem izjavi. Pritožba še graja način revalorizacije, katero je ubralo sodišče prve stopnje. Pri tem trdi, da gre za inflacijsko klavzulo. Spregleda pa, da je v pogodbi po tedanjih predpisih bila dogovorjena indeksna klavzula oziroma valorizacija s pomočjo indeksa cen na drobno (7. člen pogodbe). Tožeča stranka, ki zahteva valorizacijo, mora predložiti dokazilo o tem oziroma sodišče mora to izračunati. Če ima zadosti podatkov na spletu, pa so ti relevantni, lahko uporabi te podatke.

8. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presojalo pogodbo med tožečo stranko in zapustnikom, so ostala neugotovljena pravnorelevantna dejstva. Sodišče naj zato presoja pogodbo med pravdnima strankama tako, da upošteva, da je šlo za neodplačno rabo oziroma darilo uporabe zapustniku za čas, dokler ga je potreboval. V primeru vračila, pa bi moral vrniti nepoškodovan kontejner in v primeru, da bi kršil to določbo pogodbe, bi moral vrniti vrednost kontejnerja po dogovorjeni ceni. Ker je šlo za premičnino, ki je bila postavljena na parceli zapustnika, je v zavarovanju te terjatve bila dogovorjena in vknjižena zastavna pravica na nepremičninah dolžnika. Sodišče naj torej opozori tožečo stranko, naj poda pravno relevantna dejstva za podlago, ki jo zatrjuje, naj ugotovi pravno razmerje med strankama in o zadevi ponovno odloči (285. člen ZPP).

9. Preizkus sodbe tako pokaže, da je treba sodbo v obsodilnem delu v razmerju do šestotoženke razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeni stroški in stroški za odgovor na pritožbo so nadaljnji pravdni stroški (165. člen ZPP).