Jedro

Opredelitev tožničinega prispevka k pridobivanju skupnega premoženja s 3/10 in posledično revidentovega s 7/10 predstavlja ob ugotovljeni dejanski podlagi o različni obliki dela in prizadevanj zakoncev pravilno uporabo materialnega prava iz 2. odstavka 59. člena ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsega skupno premoženje pravdnih strank več parcelnih številk v k.o. L. in k.o. O., novo stanovanjsko hišo L. brez zunanjega bazena, podrobno opredeljeno stanovanjsko opremo in pohištvo v tej novi stanovanjski hiši in tudi v stari stanovanjski hiši, 3/4 nove delavnice ob stari stanovanjski hiši brez zadnjega 22 m dolgega prizidka, natančno opredeljene stroje in inventar v tej delavnici, počitniško hišico v P. in stanovanjsko opremo in pohištvo v njej, tovornjak Z. in osebni avto L. N. ter določena devizna in tolarska sredstva. Ugotovilo je, da znaša tožničin delež na tem premoženju 3/10 in tožencu naložilo, da mora tožnici dopustiti soposest na tem premoženju ter izstaviti za zemljiškoknjižni vpis tožničine lastninske pravice do 3/10 sposobno listino na navedenih nepremičninah in ji plačati ustrezne točno določene zneske deviznih in tolarskih prihrankov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na osebni avtomobil L. N.. V vsem preostalem je toženčevo pritožbo in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in v še izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident se ne strinja s pravnim naziranjem, da znaša njegov delež na skupnem premoženju le 7/10, tožničin pa kar 3/10. Sodba druge stopnje le povzema kot pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ne odgovarja pa na številna odločilna dejstva, na katera je pritožbeno opozarjal toženec, zato je ni mogoče preizkusiti. Toženec se zaradi ekonomičnosti v celoti sklicuje na razloge svoje pritožbe, predvsem pa poudarja, da se sodišči nista posebej ukvarjali z izkazanim toženčevim posebnim premoženjem in oceno njegovega prispevka k nastanku skupnega premoženja. Toženec je bil že pred sklenitvijo zakonske zveze nosilec utečene obrti, na zalogi je imel 70 tisoč brusnih kamnov, imel pa je tudi večje prihranke. Toženka praktično ni imela nobenega takega premoženja. Sodišči minimalizirata pomen toženčevega posebnega premoženja, čeprav je bilo to materialna podlaga, kateri je sledila pridobitev tolikšnega skupnega premoženja. Ni res, da prodaja brusnih kamnov ne bi bila donosna, saj je prav to omogočilo v prvih letih skupnega življenja ustvarjanje tiste materialne podlage, ki je bila osnova kopičenju skupnega premoženja v zakonski skupnosti. Obe sodišči toženčevim večjim materialnim prispevkom postavljata kot protiutež vsestransko tožničino skrb za družino, gospodinjstvo, vzgojo otrok in druga opravila. Morali bi upoštevati, da je bila toženčeva delovna in poslovna angažiranost pri vodenju obratovalnice kot prispevek k skupnemu premoženju vsaj enakovredna tožničinemu opisanemu prispevku. Obe sodišči sta potrdili, da je bil toženec gonilna sila prav na tistem področju, od katerega je bila odvisna družinska skupnost, saj je bila obratovalnica edini vir zaslužka. Toženčev prispevek ni bil le materialen, ampak je šlo za izreden delovni prispevek, o čemer sodbi molčita.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti.

Uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljen kot pomanjkanje številnih odločilnih dejstev v sodbi druge stopnje, ki naj se ne bi opredelila do teh v toženčevi pritožbi uveljavljanih dejstev, torej kot procesna kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni podan. Glede na revidentovo posplošeno sklicevanje na lastne pritožbene navedbe revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da takih splošnih trditev ne more upoštevati. Revizija je izredno in samostojno pravno sredstvo z drugačnim obsegom in ožjimi razlogi izpodbijanja kot pritožba. Glede preostalih v reviziji konkretiziranih odločilnih okoliščin, na katere naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da te revizijske trditve niso utemeljene. Obe sodbi nižjih sodišč vsebujeta ugotovitve in oceno o zatrjevanih (in delno nedokazanih) okoliščinah, da je bil toženec že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico nosilec utečene obrti (stran 15 sodbe prve stopnje, stran 7 sodbe druge stopnje), da je imel na zalogi 70 tisoč brusnih kamnov (tolikšne zaloge toženec ni uspel dokazati, zato sta obe sodišči govorili o dohodku in tudi upoštevali dohodek od prodaje določene količine brusnih kamnov - stran 16 sodbe prve stopnje in stran 7 sodbe druge stopnje), da je imel že prej določene prihranke (vendar ne v zatrjevani višini, deviznih prihrankov pa ni dokazal - razlogi na straneh 16 in 17 sodbe prve stopnje in strani 7 sodbe druge stopnje). Ni resnična revidentova trditev, da obe sodišči molčita o toženčevem izrednem prispevku v obliki uspešnega poslovnega angažiranja v obratovalnici, ki je bila generator za pridobitev tolikšnega obsega skupnega premoženja (stran 19 sodbe prve stopnje, stran 7 sodbe druge stopnje). Zlasti ta izreden toženčev prispevek se je odrazil tudi v oceni njegovega sorazmerno višjega deleža na skupnem premoženju.

Že iz doslej navedenih ugotovitev izhaja, da skuša revident z opredelitvijo o pomanjkanju odločilnih dejstev kot procesni kršitvi dejansko posredno uveljaviti razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče poudarja, da po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije zaradi tega razloga ni mogoče vložiti. Revizijsko sodišče je vezano na tisto dejansko podlago o odločilnih okoliščinah, ki sta jo ugotovili nižji sodišči. Toženčevih revizijskih trditev o večji zalogi brusnih kamnov, večjih prihrankih pred sklenitvijo zakonske zveze, neusihanju prvotne obrti itd. torej ni mogoče obravnavati.

V odgovor na ostale revidentove trditve, s katerimi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno uporabilo materialnopravne določbe 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.), ko je glede na ugotovljeno dejansko podlago opredelilo tožničin prispevek pri pridobivanju skupnega premoženja s 3/10 in posledično toženčev s 7/10, pritožbeno sodišče pa je materialnopravno pravilno zavrnilo toženčevo pritožbo v delu, v katerem je skušal uveljaviti svoj še višji prispevek. Takšna opredelitev obeh sodišč ustreza ugotovljenim dejanskim okoliščinam o toženčevi izredni delovni in poslovni angažiranosti pri vodenju obratovalnice, o njegovem posebnem prispevku v obliki določenih prihrankov, že prej obstoječe določene zaloge brusnih kamnov in o tem, da je bila materialna podlaga za pridobivanje skupnega premoženja tudi toženčeva prejšnja utečena obrt. Določitev višjega toženčevega prispevka bi predstavljala zmotno uporabo materialnega prava, saj je bil dejanski toženec tisti, ki je minimaliziral tožničin prispevek s trditvijo v postopku na prvi stopnji, da bi ji šel le delež v višini 1/10. Zato revizijsko sodišče opozarja na v razlogih sodbe prve stopnje upoštevane dejanske okoliščine, ki jih je v celoti sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Res tožnica ob sklenitvi zakonske zveze ni imela nobenega posebnega premoženja, vendar je kot njen prispevek potrebno upoštevati tudi okoliščino, da se je takrat odpovedala že pričetemu študiju, s tem pa tudi samostojni poklicni poti. Preselila se je v L. k tožencu in vse svoje moči posvetila domu in družini, skrbela za gospodinjstvo, hišo, nego in vzgojo treh skupnih otrok, poleg tega pa je vsaj delno tudi fizično pomagala pri gradnji stanovanjske hiše in vodila poslovne knjige za obratovalnico. Njena vloga je bila navzven res manj opazna od toženčeve aktivne vloge v obrti, vendar prvo sodišče poudarja, da je bila skrbna in vestna gospodinja, drugo sodišče pa opozarja, da tožničine pomoči v obrti ni mogoče šteti za neproduktivno, kot jo je označil toženec v pritožbi. Vodenje poslovnih knjig je bilo nujno in potrebno za nemoten razvoj toženčeve dejavnosti, zato se je tudi tožničina pridobitna ustvarjalnost materializirala v dohodkih te obrti. Poudariti je potrebno, da je prav izkazana tožničina pretežna skrb za tri otroke, hišo in gospodinjstvo tožencu omogočila popolno angažiranost v obrti, saj bi sicer morala biti porazdelitev nalog med zakoncema drugačna, toženec pa potem ne bi imel toliko časa za svojo popolno poslovno angažiranost. Glede ugotovljenega tožečevega posebnega prispevka v obliki že obstoječega gradbenega materiala je poudariti, da je tožnica prav zaradi tega zahtevala ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje le 3/4 delavnice. Prvo sodišče je še poudarilo, da so se toženčevi posebni prispevki v zvezi s prihranki in dohodki od postopne prodaje zaloge brusnih kamnov odrazili zlasti pri pridobivanju skupnega premoženja v začetku zakonske skupnosti pravdnih strank, to je v letih 1968 do 1972, ko sta gradila delavnico.

Ob navedenih odločilnih dejanskih in pravnih ugotovitvah sta obe sodišči še pravilno poudarili, da matematičen izračun prispevkov obeh pravdnih strank ni mogoč. To pa tudi ne bi bilo v skladu z že navedeno zakonsko določbo, po kateri se upošteva ne samo višina osebnih dohodkov zakoncev, temveč vsaka oblika medsebojne pomoči, skrb za varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja, vse oblike dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja in podobno. Zakonska skupnost pravdnih strank je trajala 20 let, v tem daljšem časovnem obdobju sta v različnih življenjskih razmerah in dogodkih postopoma pridobila precejšen obseg skupnega premoženja in je zato potrebno delež na celotnem skupnem premoženju ugotavljati enotno, ne pa z enostavnim računskim preračunavanjem vrednostno pogosto težko ocenljivih prispevkov.

Po ugotovitvi, da niso podani niti uradno upoštevni niti v reviziji uveljavljani razlogi, je bilo potrebno toženčevo revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.