Jedro

Tožena stranka je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 zahtevala povrnitev preplačila. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Navedena določba torej odkazuje na uporabo OZ. V 190. členu je določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (II. in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2017 in št. ... z dne 21. 12. 2016. Razsodilo je, da je tožnik za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 10. 2016 neupravičeno prejel preveč izplačano starostno pokojnino v znesku 2.910,77 EUR, kar je dolžan vrniti toženi stranki. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, da tožnik ni dolžan vrniti preplačila pokojnine za obdobje od 1. 6. 2016 do 31. 10. 2016 ter odločilo, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve te sodbe tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 16,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je od 1. 10. 1999 pa do današnjega dne opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. S pravnomočno odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 1. 2016 mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2005 dalje, saj je glede na tedaj veljavno zakonodajo lahko ohranil poslovno dejavnost. Po spremembi pokojninske zakonodaje je tožena stranka po uradni dolžnosti z odločbo št. ... z dne 3. 3. 2016 odločila, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).2 Zoper tako odločitev je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo št. ... z dne 16. 5. 2016 zavrnjena. S 17. 5. 2016 je odločba postala dokončna in izvršljiva. Kljub temu pa je tožena stranka nadaljevala z izplačevanjem polne pokojnine in šele z odločbo št. ... z dne 17. 10. 2016 izvršila odločbo z dne 3. 3. 2016 tako, da je odločila, da se tožniku od 1. 1. 2016 izplačuje le sorazmerni del starostne pokojnine. Tožnik meni, da tožena stranka z izpodbijanima odločbama neutemeljeno zahteva vračilo preveč plačane pokojnine za obdobje od 1. 6. 2016 do 31. 10. 2016, saj je tožena stranka od 17. 5. 2016 dalje vedela, da tožnik ni upravičen do izplačila polne pokojnine in bi morala po uradni dolžnosti ukreniti vse potrebno, da bi prvi naslednji znesek izplačane pokojnine ustrezal spremenjeni situaciji. Tožnik ne nasprotuje vračilu preplačila za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2016, ko odločba o pridobitvi lastnosti zavarovanca še ni bila dokončna in izvršljiva. Za čas od 1. 6. 2016 do 31. 10. 2016 pa je treba uporabiti določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)3, po katerem tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje se je sicer opredelilo do uporabe navedene določbe, vendar je po mnenju tožnika pravno naziranje sodišča prve stopnje očitno napačno. 191. člen OZ je umeščen v poglavje "Pravila vračanja" in za obogatitvene zahtevke po 190. členu OZ postavlja omejitev, kdaj se ne more zahtevati vrnitev. Takšno razlago potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS4, kjer sodišče ugotavlja, da uporaba navedene določbe pri tovrstnih preplačilih ni izključena. Tožena stranka je najkasneje 17. 5. 2016 vedela, da tožnik do polne pokojnine ni upravičen, vendar pa je kljub temu to pokojnino še nadalje izplačevala. Tudi, če tako ravnanje pripišemo neustrezni koordinaciji med organoma, le-ta ne more konstituirati "zmote" v smislu razlage določbe 191. člena OZ. Tožnik je že na glavni obravnavi opozoril na obstoj sodne prakse s podobnim dejanskim stanjem, ko tožena stranka tovrstna preplačila izvaja sistematično. Ne gre torej za osamljen primer, temveč za utečen način njenega delovanja. Tožena stranka ni v zmoti, temveč ji je za preplačilo preprosto vseeno. To pa zato ker ve, da ji določba 194. člena ZPIZ-2 daje pravico, da si kadarkoli kasneje sama vzame nazaj (pobota), kar misli, da ji pripada in da bo tudi pred sodiščem uspela z razlago o neustrezni koordinaciji med posameznimi službami. Utemeljen je tako sklep, da je tožena stranka imela ne le zavest, da ni dolžna plačati pokojnino v polnem znesku, temveč je za izvedbo preplačil imela tudi potrebno voljo, saj je na takšno posledico vnaprej pristala. 191. člen OZ tudi ne zahteva, da je plačilo izvedeno z določenim namenom. Zadošča, da je ravnanje zavestno, tako glede vednosti, kakor tudi volje, kar pa je bilo v sporni zadevi podano. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje konkretnih razlogov za ugotovitev, da je "v okoliščinah konkretnega primera pravno irelevantno sklicevanje tožnika na pravila vračanja po 191. členu OZ". V takem primeru pa bi moralo sodišče konkretizirati razloge iz katerih izhaja, da je tožena stranka preplačilo opravila v zmoti oziroma konkretno opisati okoliščine "neustrezne koordinacije" med organi. Ker to ni obrazloženo tožnik meni, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se II. točka izreka glasi, da je tožnik za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2016 neupravičeno prejel preveč izplačano starostno pokojnino v znesku 1.455,10 EUR, kar je dolžan vrniti toženi stranki. III. točka izreka pa se spremeni tako, da tožnik ni dolžan vrniti preplačila pokojnine za obdobje od 1. 6. 2016 do 31. 10. 2016. Tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tako tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev v zadevi in se jo tudi da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo in tudi pojasnilo bistvene razloge za svojo odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 12. 2016. Spremenjen je bil le prvi odstavek navedene odločbe tako, da le-ta glasi: Zavarovanec je v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 10. 2016 zaradi izplačil sorazmernega dela starostne pokojnine neupravičeno prejel preveč izplačano starostno pokojnino. Preplačilo je nastalo v znesku 3.113,74 EUR na mesec.

6. Tožena stranka je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 zahtevala povrnitev preplačila. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Navedena določba torej odkazuje na uporabo OZ. V 190. členu je določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

7. Glede na pritožbene navedbe ni sporno, da je tožnik dolžan vrniti toženi stranki preplačilo, ki je nastalo za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2016. 8. Glede na pritožbene navedbe je odprto vprašanje, ali lahko tožena stranka zahteva povrnitev preplačila tudi za obdobje od 1. 6. 2016 do 31. 10. 2016. Glede navedenega obdobja se tožnik sklicuje na določbo 191. člena OZ, kjer je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

9. Kot to izhaja iz že ustaljene sodne prakse5, določba 191. člena OZ izrecno govori o vednosti o neobstoju dolga. V tem primeru ima po nasprotnem razlogovanju vsakdo, ki je nekaj plačal v zmoti, pravico zahtevati nazaj izplačani znesek. Zmota pri plačilu nedolga je tako eden tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Zmota v obveznosti plačila ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Kot pomotno plačilo se zato pri toženi stranki lahko upoštevajo tudi tista plačila, do katerih je prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami. Iz določbe 191. člena OZ izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno - tako glede vednosti kot volje (tako sodba VSRS opr. št. VIII Ips 294/2011 z dne 4. 9. 2012).

10. V predmetni zadevi se je tožena stranka že v odgovoru na tožbo sklicevala na to, da je do plačila v spornem obdobju prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi tožena stranka namenoma tožniku izplačevala določen znesek ter šele po petih mesecih tožniku začela izplačevati pokojnino v pravilnem znesku. V takem primeru gre sicer lahko za neskrbnost, kot to poudarja Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 203/2016 z dne 24. 1. 2017, vendar ravno neskrbno plačilo nedolga (npr. zaradi neučinkovite organizacije pretoka informacij znotraj pravne osebe) utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve. Nikakor pa neskrbnost ne omogoča zaključka o privolitvi tožene stranke v plačilo nedolga.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 Sodba VIII Ips 294/2011 z dne 4. 9. 2012. 5 Glej sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 203/2016 z dne 24. 1. 2017, VIII Ips 294/2011 z dne 4. 9. 2012, VIII Ips 185/2016 z dne 21. 2. 2017.