Jedro

O zahtevku, s katerim se zahteva izdaja dopolnilne odločbe, je mogoče odločati samo, če je bil isti zahtevek postavljen v prejšnjem končanem postopku denacionalizacije. Upravni organ je odločil o vseh vprašanjih, ki so bili predmet postopka denacionalizacije na zahtevo vlagateljice. Tožeča stranka svojega zahtevka v tem postopku ni postavila, zato o njem ni možna izdaja dopolnilne odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila sklep Upravne enote T. z dne 23.2.1995 in zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo dopolnilne odločbe o vzpostavitvi prejšnjega stanja pred podržavljenjem, in sicer predkupne pravice in omejitve opravljanja gostilniške, kavarniške ali delikatesne obrti v korist vlagateljevih pravnih prednikov G.P. in A.P. ter njunih pravnih naslednikov v breme nepremičnin - poslovne zgradbe na Ul. j. 26 v T., na zemljišču parc. št. 361/6 in k zgradbi pripadajočem zemljišču, ista parcelna številka, vl. št. 559 k.o. T.. Upravni organ prve stopnje je zavrgel zahtevo tožeče stranke za izdajo dopolnilne odločbe z obrazložitvijo, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena po preteku zakonitega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo (7.12.1993). Tožena stranka je ocenila tako odločitev kot nepravilno, saj gre za zahtevo po izdaji dopolnilne odločbe v smislu 216. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato je potrebno zahtevo tožeče stranke obravnavati meritorno. Samo zavrnitev zahtevka pa je tožena stranka obrazložila s tem, da navedbe tožeče stranke, da mora odločba na podlagi 66. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), vsebovati tudi odredbe o morebitnih bremenih, niso utemeljene. ZDen v 2. odstavku 33. člena določa, da služnosti izbrisane s podržavljenjem, oživijo. To določilo pa ni mogoče uporabiti v predmetnem postopku. Predmet tega postopka je vzpostavitev stanja pred podržavljenjem, in sicer oživitev predkupne pravice in omejitve opravljanja gostilniške, kavarniške ali delikatesne obrti, kar ni mogoče enačiti s služnostjo. Drugih določil, ki bi v konkretnem primeru bile podlaga za ugoditev zahtevi tožeče stranke, pa ZDen ne vsebuje.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je bila na podlagi kupne pogodbe z dne 25.6.1930 med G. in A.P. kot prodajalcema ter J.P. kot kupcem, vknjižena omejitev na nepremičnini - zgradbi na parc. št. 361/6, vl. št. 559 k.o. T.. Ta omejitev je določala, da ne sme lastnica nepremičnine in njeni zakoniti nasledniki izvrševati gostilniške, kavarniške in delikatesne obrti. Z odločbo o denacionalizaciji je bilo sicer pravilno odločeno o vrnitvi premoženja, pri tem pa je bilo prezrto določilo 2. odstavka 66. člena ZDen, iz katerega izhaja, da mora odločba o denacionalizaciji odločiti tudi o morebitnih bremenih. Ker z odločbo o denacionalizaciji ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, je tožeča stranka vložila zahtevo, da upravni organ izda dopolnilno odločbo. Upravni organ prve stopnje je zahtevo zavrgel, tožena stranka kot drugostopni organ pa je sicer pravilno odpravila sklep prve stopnje, istočasno pa zavrnila zahtevo. Tožena stranka je nepravilno tolmačila določbe ZDen, saj je potrebno 2. odstavek 33. člena tolmačiti v povezavi z 2. odstavkom 66. člena ZDen, iz katerega jasno izhaja, da mora odločba o denacionalizaciji odločiti tudi o morebitnih bremenih. Kupna pogodba iz leta 1930 je še vedno pravno veljavna in bi bilo potrebno to dejstvo upoštevati tudi pri reševanju tega primera, saj stanje v zemljiški knjigi ni v skladu s kupno pogodbo. Tožeča stranka zato predlaga, da se v zemljiški knjigi vzpostavi stanje kot je bilo pred podržavljenjem, to pomeni oživitev predkupne pravice in omejitev izvrševanja gostilniške, kavarniške in delikatesne obrti. Pri tem tožeča stranka povdarja, da gre za služnost, ki je kot služnost opustitve pogodbeno dogovorjena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 17.1.1995 zahtevala izdajo dopolnilne odločbe v zadevi denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno J.P.. Postopek je bil uveden na podlagi zahteve, ki jo je vložila Z.N. kot pravna naslednica upravičenke. Odločbo o denacionalizaciji o tem zahtevku je izdal Oddelek za varstvo okolja in urejanje prostora Občine T. z dne 31.8.1992. Iz odločb upravnih organov in dokumentacije v spisu ni razvidno, da bi tožeča stranka sodelovala v postopku denacionalizacije in v njem postavila tudi svoj zahtevek. ZUP v 1. odstavku 216. člena določa, da upravni organ, če ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). V obravnavanem primeru je upravni organ v celoti odločil o zahtevku vlagateljice in izdal o tem odločbo. Drugega zahtevka ni bilo, zato upravni organ o njem ni odločal. Ker je o zahtevku, s katerim se zahteva izdaja dopolnilne odločbe, mogoče odločati samo, če je bil isti zahtevek postavljen v prejšnjem končanem postopku, je odločitev tožene stranke pravilna. Upravni organ prve stopnje je namreč odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, ki je bil začet na podlagi zahteve za denacionalizacijo, ki ga je vložila vlagateljica Z.N. Tožeča stranka pa svojega zahtevka v tem postopku ni vložila.

Navedbe tožeče stranke, da ZDen v 33. členu določa, da služnosti, izbrisane s podržavljenjem, oživijo in bi zato odločba o denacionalizaciji morala na podlagi 66. člena ZDen vsebovati tudi odredbe o bremenih, niso utemeljene. Bremena iz 2. odstavka 66. člena ZDen niso oživljene služnosti iz 2. odstavka 33. člena ZDen, temveč gre pri tem za odredbe, do kdaj veljajo še zakupna, najemna in podobna razmerja na nepremičnini, ki se vrača. Kljub načelni določbi 2. odstavka 33. člena ZDen, da služnosti oživijo z denacionalizacijo, pa sodišče meni, da upravni organ, ki vodi postopek denacionalizacije, ni pristojen za odločanje o oživitvi služnosti v konkretnem primeru. Sama predkupna pravica ni služnost, temveč pravica iz prodaje s posebnim dogovorom, ki je opredeljen v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR), z omejeno možnostjo dedovanja in prenehanjem po petih letih od sklenitve pogodbe. Služnosti opustitve, ki jih zahteva tožeča stranka (prepoved gostinske, kavarniške in delikatesne obrti), pa so glede na zapletenost razmerja med "gospodujočo" in "služečo" nepremičnino lahko le predmet sodne presoje in zato upravni organ v tem primeru nikakor ne more izdati dopolnilne odločbe.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list SRFJ, št. 4/77). Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).