Jedro

Glede roka za plačilo sodne takse ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. Tega roka tudi ni mogoče podaljšati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje in njen ugovor zoper nalog za plačilo sodne takse.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge, brez njihove opredeljene navedbe. Predlaga, naj pritožbeno sodišče ugotovi, da je bil njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, in ji obenem naloži plačilo dolgovane sodne takse. Navaja, da zaradi bivanja v duševni bolnišnici ni mogla samostojno skrbeti za svoje koristi in pravice ter pravočasno uporabljati pravnih sredstev. Podan je bil že predlog za delni odvzem poslovne sposobnosti. S plačilom takse in ugovorom je zamudila zaradi posledic možganske okvare oziroma hude organske duševne motnje. Tožnica prejema pošto na domač naslov v K., zaradi zdravljenja v PB pa je vsa nepričakovana pošta čakala v nabiralniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica je v obravnavanem primeru zamudila tako rok za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji, kot rok za ugovor zoper plačilni nalog, s katerim jo je sodišče pozvalo k plačilu dolgovane takse. Ne glede na tehtnost okoliščin, ki naj bi po pritožbenih trditvah povzročile njeno zamudo, tožnica ni upravičena do predlagane vrnitve v prejšnje stanje. Takšen predlog bi po prvem odstavku 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko utemeljila le zamuda procesnega roka, ne pa tudi zamuda materialnega roka, kakršen je 15-dnevni rok za plačilo sodne takse, ki je predpisan v prvem odstavku 34. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Glede roka za plačilo sodne takse tako ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje(1); tega roka tudi ni mogoče podaljšati. Izpodbijana odločitev o zavrženju predloga je torej materialnopravno pravilna, četudi so razlogi zanjo drugačni od tistih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa.

5. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožničinega ugovora zoper plačilni nalog. Iz spisa je razvidno, da je bil tožnici plačilni nalog vročen 17. 1. 2014, ugovarjala pa mu je šele 6. 2. 2014, ko je 8-dnevni ugovorni rok že potekel. Ob tem pa tožnica niti v ugovoru niti v pritožbi ne navaja, da je morebiti plačilni nalog v resnici prejela pozneje. Iz predloženega zdravniškega potrdila izhaja le, da se tožnica zdravi v P. k. L. ne pa tudi, da je bila hospitalizirana in v katerem časovnem obdobju. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sklepalo, da je bil tožničin ugovor prepozen.

6. Končno je brez podlage tudi pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da tožnica ni mogla samostojno skrbeti za svoje koristi in pravice v postopku. Že sodišče prve stopnje se je pred izdajo izpodbijanega sklepa z ustreznimi poizvedbami prepričalo, da postopek za delni odvzem poslovne sposobnosti ni bil uveden. Tožnica je sicer predložila zdravniško potrdilo psihiatra mag. M. V. z dne 6. 2. 2013 in njegovo psihiatrično mnenje z dne 9. 9. 2014, ki pa se ne ujemata s tožbi priloženo zdravstveno dokumentacijo o tožničinem zdravljenju po obravnavani poškodbi, zato mnenje o „zmanjšani sposobnosti urejanja vsakodnevnih socialnih obveznosti in življenjskih potreb“ ne zadošča za morebiten dvom o tožničini pravdni sposobnosti.

7. Pritožbeni razlogi torej niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

(1) A. Galič: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 1. knjiga, stran 473.