Jedro

Ker je bila tožnici starostna pokojnina na podlagi predpisov, veljavnih do 31. 12. 2009, že odmerjena na podlagi polne pokojninske dobe 35 let v višini 85 %, to je v najvišjem možnem odstotku po prejšnjih predpisih, tudi v primeru, da bi se ugotovilo, da je pri njej ekstrapiramidno obolenje obstajalo že v času, ko je bila kot zavarovanka v delovnem razmerju, oziroma obvezno zavarovana na drugi podlagi, prišteta doba ne bi mogla vplivati na višjo pokojnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca z dne 27. 9. 2007 v zvezi z odločbo z dne 31. 7. 2006 in se ji ponovno odmeri starostna pokojnina, stroškovno zavrnilo.

Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vztrajala pri postavitvi sodnega izvedenca nevrologa, predlogu pa je toženec nasprotoval, da ni pravne podlage za ponovno odmero pokojnine, ki ji je bila z odločbo z dne 2. 7. 1986 odmerjena za 35 let pokojninske dobe, po tedaj veljavnem zakonu v višini 85 %. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, čeprav je že prvi izvedenec predlagal izvedenca nevrologa in tudi sodišče ni bilo prepričano, kdaj je ekstrapiramidno obolenje nastalo, saj je zaključilo, da je najverjetneje nastalo v času, ko tožnica ni bila več zaposlena. Predlaga, da pritožbeno sodišče vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane dokončne odločbe toženca z dne 27. 9. 2007, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 31. 7. 2006. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. V tem sporu tožnica zaradi ekstrapiramidnega obolenja uveljavlja, da se ji prizna pokojninska doba in na tej podlagi na novo odmeri starostna pokojnina. Bistvenega pomena za odločitev pa je dejstvo, da je bila tožnici z upravnim aktom, konkretno z ugotovitvijo toženčevega prednika z dne 2. 7. 1986 oziroma s sklepom z dne 1. 8. 1986, potrjenim s sklepom odbora za varstvo pravic, z dne 13. 1. 1987, ta pa potrjen v sodnem postopku z odločbo sodišča Združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji z dne 6. 5. 1987 ter odločbo Sodišča združenega dela SR Slovenije z dne 20. 8. 1987, priznana pravica do starostne pokojnine od 30. 6. 1986 na podlagi pokojninske dobe v trajanju 35 let ter odmerjena v višini 85 % v skladu s 26. členom in 54. členom Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 23/82, v nadaljevanju zvezni zakon) v zvezi z 19. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami, v nadaljevanju republiški zakon). V tej določbi republiškega zakona je izrecno določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove po enotni lestvici tako, da znaša za 40 let (moški) oziroma 35 let (ženska) pokojninske dobe 85 %. Tožnici, ki je dopolnila 35 let pokojninske dobe, je bila pokojnina tudi v višini 85 % odmerjena oziroma v najvišjem možnem odstotku. To za tožnico pomeni, da za odmero višje pokojnine oziroma v višjem odstotku v nobenem primeru ni nobene podlage. Ponovna odmera starostne pokojnine v višjem odmernem odstotku bi prišla v poštev le v primeru, če pri upokojitvi leta 1986 tožnica ne bi imela dopolnjene polne pokojninske dobe 35 let in ji pokojnina tudi zato ne bi bila odmerjena v višini 85 % kot najvišjem možnem odstotku. Le v takšnem primeru, seveda pod pogojem, da bi izpolnjevala pogoje za priznanje pokojninske dobe, bi se tožnici na podlagi naknadno priznane pokojninske dobe, lahko starostna pokojnina ponovno odmerila, vendar v vsakem primeru, tudi če bi šlo za daljše pokojninsko obdobje, največ do višine 85 %. Prav zato, ker ima tožnica starostno pokojnino že odmerjeno v višini 85 %, ugotovitev, da je prišlo do ekstrapiramidnega obolenja še pred upokojitvijo oziroma v času, ko je bila še v delovnem razmerju in je imela status zavarovanke, ne bi imelo nobenih pozitivnih posledic. To pa je bistven razlog, da tudi za ugotavljanje, kdaj je prišlo pri tožnici do ekstrapiramidnega obolenja, ni bilo nobene podlage, ne glede na določbo 201. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Po tej določbi se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani, kot zavarovanci s telesno okvaro najmanj 70 %, vojaški invalidi od I. do VI. skupine civilni invalidi, civilni invalidi vojne od I. do VI. skupine, slepi, gluhi, oboleli za distrofijo in sorodnimi mišičnimi in nevromišičnimi boleznimi in za paraplegijo, cerebralno in otroško paralizo, multiplosklerozo ter ekstrapiramidnimi obolenji, za pridobitev in odmero pravic prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. Vse navedeno pomeni, da tudi v primeru, da bi se pri tožnici ugotovilo, da je pri njej ekstrapiramidno obolenje obstajalo že v času, ko je bila kot zavarovanka v delovnem razmerju oziroma obvezno zavarovana na drugi podlagi, prišteta doba, ne bi mogla vplivati na višjo pokojnino.

Ker ponovne odmere pokojnine za upokojence, ki jim je bila pokojnina priznana po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999, ZPIZ-1, to je zakon, veljaven od 1. 1. 2000, ne predvideva, tudi ni podlage, da bi se tožnici pokojnina odmerila po tem zakonu oziroma po določbi 53. člena, saj tožnica tudi pokojninske dobe po 1. 1. 2000 nima dopolnjene.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za izvedbo dokaza z izvedencem. Prvi izvedenec je res predlagal, da mnenje o obstoju ekstrapiramidnega obolenja poda nevrolog, vendar izključno iz razloga, ker ocenjevanje te bolezni sodi v pristojnost nevrologov. Ni pa predlagal izvedbe tega dokaza iz pravno formalnih razlogov, ker takšna tudi ni njegova pristojnost. V vsakem primeru je v skladu z določbo 213. člena ZPP za odločanje o tem, kateri predlagani dokaz bo izvedlo, v pristojnosti sodišča. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.