Jedro

Prednost matere je v tem, da je bolj kritična do konfliktov s svojim bivšim partnerjem, da vanje deklice ne vpleta in je s tem psihično ne obremenjuje, kar pomeni, da ima do nje več empatije in bolj upošteva njene potrebe. Z očetom je pripravljena sodelovati in je od njega tudi učinkovitejša pri postavljanju zahtev do deklice. Deklica je na mamo navezana, čustveno ji je bližje in si želi biti več pri njej. Okoliščina, da sta obe ženskega spola in da je zato mati ustrezen identifikacijski model, je le ena od okoliščin, ki so tehtnico, komu dodeliti varstvo in vzgojo deklice, nagnilo v smeri matere. Ker je deklica zaupana v varstvo in vzgojo materi in je zato mati tista, ki sprejema odločitve v zvezi z dnevnimi potrebami deklice, ji mora oče izročiti tudi dekličino zdravstveno izkaznico.

Zakaj sodišče ni angažiralo novega izvedenca je ustrezno obrazložilo. Izvedensko mnenje je sinteza ugotovitev, pridobljenih na podlagi intervjuja vsakega od staršev in deklice, psihodiagnostičnih preizkusov, psiholoških pregledov ter opazovanja odnosov. Nestrinjanje z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in zasledovanje drugačne interpretacije ugotovljenih okoliščin ne predstavljajo utemeljenega razloga za postavitev novega sodnega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II. Tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče glede na prehodno določilo v 290. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) pri odločanju uporablja določbe predhodno veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

2. V izpodbijani delni sodbi je sodišče razsodilo, da se mladoletna hči pravdnih strank zaupa v varstvo in vzgojo materi A. A. (I), določilo stike med deklico in njenim očetom B. B. (II) in očetu naložilo, da je dolžan v roku treh dni po prejemu pravnomočne sodbe materi izročiti zdravstveno izkaznico deklice (III). Kar so pravdne stranke zahtevale drugače ali več je zavrnilo (IV), odločitev o višini preživnine je pridržalo za končno odločbo.

3. Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijano delno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika. V obrazložitvi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je naredilo na podlagi mnenja sodne izvedenke klinične psihologinje, da je oče manj pripravljen na dogovore kot mati, ker ne zmore preseči konflikta z bivšo partnerico v dobro deklice, čeprav je mati tista, ki je vložila krivo ovadbo zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe in dala deklici izdelati osebno izkaznico na podlagi ponarejenega (kopiranega) podpisa očeta. Sodišče bi moralo ugotavljati, zakaj je zakonska zveza razpadla, saj mati ni sprejemala odločitev, ki bi bile v največjo korist deklice in je vstopila v novo razmerje, ko je še živela s tožencem in C. Da je lahko vzdrževala odnos z novim partnerjem, se je od doma odselila k svojim staršem, C. pa pustila pri očetu. Jasno je, da mati dekličinih občutkov ne prepoznava, saj je izpovedala, da so odnosi v novi družini korektni razen takrat, kadar je C. trmasta, ker ne dobi tistega kar želi. Sodišče ni zaslišalo strank postopka o tem, koliko sta v preteklosti skrbeli za deklico in kako je deklica navezana na posameznega od staršev in se v tem delu zaneslo zgolj na izvedensko mnenje. Sodišče je premalo raziskalo okoliščine v zvezi z novim partnerjem matere, četudi je deklica pri izvedenki povedala, da ima do materinega partnerja distanco, da je jezen in se krega na sinova. Dodal je, da materin partner svoja otroka tepe in da se C. z njegovimi otroci ne razume. Napačen je zaključek sodišča, da izvedenka dekličine stiske v zvezi z materino novo skupnostjo ni zaznala, saj je navedla, da ima deklica do materinega partnerja distanco in jo moti, ker je jezen in se krega s sinovi, kadar sta preglasna in ne ubogata. Tudi izjava, da deklica pogreša mater je napačno interpretirana. Razlog je namreč v tem, da ji mati ne posveča dovolj pozornosti. Pri njej se počuti odrinjeno, ker se mati ukvarja z novim partnerjem in dojenčkom. Stališče, da je mati primernejša za vzgojo otroka, ker sta istega spola z deklico, predstavlja kršitev načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, saj očeta vnaprej diskriminira zaradi spola. Nestrokovno je mnenje izvedenke, češ da je oče manj primeren, ker si ni našel nove partnerice, medtem ko mati živi v novi družinski skupnosti. Stališča sodne izvedenke so zakoreninjena v predsodkih in neenakopravnem obravnavanju očeta in matere. Njeno mnenje je polno nasprotij in pomanjkljivosti, zato je podan utemeljen dvom v pravilnost njenega mnenja. Teh pomanjkljivosti ni bilo mogoče odpraviti z zaslišanjem, zato je toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi vztrajal pri postavitvi novega izvedenca, kar je sodišče povsem neutemeljeno zavrnilo. Pravno odločilne tudi ne morejo biti C. želje, saj je bila ob pregledu pri izvedenki stara šele sedem let in ni bila sposobna podati svojega mnenja. Tudi v postopku pridobivanja mnenja CSD oče ni bil obravnavan enakopravno. Mati je bila v pisarni strokovne delavke centra za socialno delo sama, ko je tja prišel tudi oče s hčerjo in ko je z njo odšel, je tam ostala in sama podala izjavo. Oče takšne možnosti ni imel. Da bi se sodišče izognilo razpravljanju o ekonomski odvisnosti dekličine matere, je odločitev o plačilu preživnine pridržalo za končno odločbo, čeprav je to v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Mati je večino časa nezaposlena, čeprav je po poklicu ekonomski tehnik. Preživlja se s socialnimi transferji in podporo novega partnerja. Zato je manj primerna za varstvo in vzgojo od toženca, ki je ves čas v rednem delovnem razmerju. Ne strinja se tudi z ureditvijo stikov na način, da deklice ne vidi štiri dni skupaj in sicer od petka zjutraj do srede popoldne. Tožnica nikoli ni zahtevala, naj ji toženec ob predaji deklice izroči tudi njeno zdravstveno kartico, ampak ga je poklicala vsakokrat sproti, kadar jo je potrebovala.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Toženčeve pritožbene trditve proti odločitvi o dodelitvi deklice v varstvo in vzgojo materi se nanašajo predvsem na okoliščine, da sodišče ni preverilo toženčevih trditev, da je materin novi partner nasilen in da ima deklica do njega distanco, da si mati ni pripravljena poiskati redne zaposlitve, da dela le občasno in se preživlja predvsem s socialnimi transferji ter se naslanja na svojega partnerja in da se deklica v novi življenjski skupnosti pri materi ne počuti sprejeto, ker mati ves čas daje prednost lastnim interesom pred koristmi deklice.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odločitev, da se deklica pravdnih strank dodeli v varstvo in vzgojo materi, sprejelo na podlagi dovolj obsežno izvedenega dokaznega postopka, da je skrbno izdelalo dokazno oceno in ugotovilo največjo korist deklice in pri tem ni spregledalo niti njene želje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v celoti spoštuje metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Nobenega dvoma ni, da sta v konkretni zadevi oba starša primerna za vzgojo in varstvo deklice, a ker starša za skupno starševstvo v tem trenutku, ko še nista predelala zamer iz bivše življenjske skupnosti, nista sposobna, mora sodišče s sodbo odločiti, kateri bo tisti od staršev, ki bo sprejemal odločitve v zvezi z dnevnimi potrebami deklice.

8. Po mnenju pritožnika je mnenje sodne izvedenke nejasno in samo s sabo v nasprotju v delu, kjer se opredeljuje do ugotovljenih okoliščin na način, ki tožencu ni v korist. Sodišče je v tej zadevi moralo sprejeti oceno, kateri od staršev bo deklici nudil boljše pogoje za stabilen razvoj, pri komu se bo počutila bolj sprejeto, varno in sproščeno. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, ko sledi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, ki je sprejeto tako na podlagi mnenja centra za socialno delo, šolske svetovalne službe, mnenja sodne izvedenke psihologinje in na podlagi zaslišanja pravdnih strank. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je prednost matere v tem, da je bolj kritična do konfliktov s svojim bivšim partnerjem, da vanje deklice ne vpleta in je s tem psihično ne obremenjuje, kar pomeni, da ima do nje več empatije in bolj upošteva njene potrebe. Z očetom je pripravljena sodelovati in je od njega tudi učinkovitejša pri postavljanju zahtev do deklice. Deklica je na mamo navezana, čustveno ji je bližje in si želi biti več pri njej. Okoliščina, da sta obe ženskega spola in da je zato mati ustrezen identifikacijski model, je le ena od okoliščin, ki so tehtnico, komu dodeliti varstvo in vzgojo deklice, nagnilo v smeri matere. Mati je bila med postopkom zaposlena in je trenutno na porodniškem dopustu, zato očitek, da se preživlja le s socialnimi transferji, ni utemeljen.

9. Dekličino mnenje, da si želi več časa preživeti s svojo materjo, je ocenjeno skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je vsak od staršev sposoben prevzeti breme varstva in vzgoje deklice in prav iz teh razlogov je sodišče prve stopnje moralo podrobno ugotavljati, katere so tiste prednosti in pomanjkljivosti očeta oziroma matere v procesu bodočega varstva in vzgoje deklice. Na podlagi celovite presoje vseh odločilnih dokazov in dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so na strani matere okoliščine, ki zagotavljajo nekoliko boljše možnosti za osebnosti razvoj deklice kot pri očetu, kljub izkazanim pomanjkljivostim tudi na strani matere. Takšno željo deklice je podprla tudi sodna izvedenka, ki je ob tem navedla številne okoliščine, ki dajejo materi prednost pri dodelitvi deklice v varstvo in vzgojo, sodišče pa jih je skrbno povzelo in dokazno ocenilo v točkah 14 do 22 obrazložitve.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče s pomočjo sodnega izvedenca ugotavljati ustreznost materinega partnerja. Oče je izrazito negativno nastrojen do materinega partnerja, s katerim imata dojenčka, a njegove trditve o nasilnem obnašanju C. pri sodni izvedenki ni potrdila, prav tako izvedenka ni zaznala, da bi bila deklica v stiski. Nasprotno, deklica je izražala pripadnost do materine nove družine, tako do njenega partnerja kot otrok. Težav v novi materini življenjski skupnosti ni zaznal niti pristojni center za socialno delo, niti šolska svetovalna služba v C. šoli. Občasni konflikti v novi družinski skupnosti pa so del vsakdanjega življenja, ki jih je treba sproti reševati in krepiti veščine za urejanje medsebojnih odnosov. Oče negativnih čustev do dekličine matere, potrebe po nadzoru in dominantnosti ni zmogel obvladati niti v pritožbi zoper izdano sodbo, ko je želel prepričati pritožbeno sodišče, da je mati manj primerna, ker se je po razpadu partnerske zveze z dekličinim očetom iz skupnega stanovanja takoj izselila k svojim staršem, čeprav ji je predlagal, naj ostane v skupnem stanovanju. Manj primerna naj bi bila tudi zato, ker si je našla novega partnerja, s katerim že ima dojenčka. Vse navedeno moti predvsem toženca, saj je pregled pri sodni izvedenki pokazal, da deklica novo družinsko skupnost pri materi dobro sprejema. Podlage za preverjanje materinega partnerja s sodnim izvedencem, zato ni bilo.

11. Izvedenka je mnenje strokovno in jasno obrazložila. Na zaslišanju je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je njeno mnenje konsistentno, zato niso bili podani zakonski pogoji za postavitev novega izvedenca skladno z 254. členom ZPP, saj se ta dokaz ponovi samo v primeru, če je mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskovalnimi okoliščinami. Zakaj sodišče ni angažiralo novega izvedenca, pa je tudi ustrezno obrazložilo v točki 28. izpodbijane sodbe. Izvedensko mnenje je sinteza ugotovitev, pridobljenih na podlagi intervjuja vsakega od staršev in deklice, psihodiagnostičnih preizkusov, psiholoških pregledov ter opazovanja odnosov. Nestrinjanje pritožnika z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in zasledovanje drugačne interpretacije ugotovljenih okoliščin, ki bi bila bolj v korist pritožnika, ne predstavljajo utemeljenega razloga za postavitev novega sodnega izvedenca.

12. V opisani situaciji je tudi po mnenju pritožbenega sodišča za deklico najbolje, da bo ob obsežnih stikih, ki jih ima z očetom, zaupana materi. Nedvomno imata oba starša ustrezne starševske kapacitete in se vsak po svoje trudita izvrševati starševsko funkcijo. Deklici posvečata skrb, ljubezen in pozornost. Ob zelo obsežnih stikih pa bo tudi oče lahko aktivno spremljal in vplival na razvoj deklice ter gojil z njo globoko povezanost ter razvijal z njo kvaliteten odnos.

13. Glede določenih stikov pritožba ne uveljavlja nobenih konkretnih razlogov, zakaj bi bila drugačna ureditev stikov v večjo korist deklice, zato je ta del izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutno bistvenih kršitev ni zagrešilo, izpodbijana odločitev pa je tudi v tem delu v korist dekleta, torej materialnopravno pravilna (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Ker je deklica zaupana v varstvo in vzgojo materi in je zato mati tista, ki sprejema odločitve v zvezi z dnevnimi potrebami deklice, ji mora oče izročiti tudi dekličino zdravstveno izkaznico.

15. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Sodišče je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo določila materialnega prava. Prav tako ni zagrešilo nobene očitane niti nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP, ker so bile pritožbene navedbe tožene stranke v celoti neutemeljene, je skladno tudi z določilom 413. člena ZPP, da nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.