Jedro

Pravica do pokojnine je torej delavcem iz 2. odstavka 108. člena Zakona o obrambi priznana s krajšo pokojninsko dobo kot jo kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine določajo splošni predpisi in brez starostne omejitve za priznanje te pravice. Izhodišče za odmero pokojnine osebam iz omenjenega zakona predstavlja pokojninska osnova, izračunana od povprečnih plač v zadnjem koledarskem letu, torej ne kakršnihkoli zaporednih desetih let zavarovanja po 1.1.1970, kot to določa 1. odstavek 43. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

To pa ne pomeni, da je s tem določilom upravičencem iz 2. odstavka 108. člena Zakona o obrambi zagotovljena tudi ugodnejša višina pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. P 4024581 z dne 2.9.1996, s katero je bila vzdržana v veljavi odločba tožene stranke z dne 29.4.1996 in da se mu pokojnina odmeri v višini 85 % od pokojninske osnove, ki jo predstavlja njegova povprečna mesečna bruto plača v zadnjem koledarskem letu v znesku 104.207,00 SIT in da se mu tako odmerjena pokojnina izplačuje od 1.4.1996 dalje. Sodišče je presodilo, da je bila tožniku v skladu s 108. členom Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 - ZO) priznana pravica do pokojnine in odmerjena na podlagi pokojninske osnove kot jo določa 44. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena Zakona op pravdnem postopku - ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP). V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da mu je bila pokojninska osnova določena že z odločbo Ministrstva za obrambo z dne 25.3.1996 o prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve in sicer z bruto zneskom (104.207,00 SIT). Po določbi 2. odstavka 108. člena Zakona o obrambi se delavcu, ki izpolnjuje pogoje za ugodnejšo uveljavitev pravice do pokojnine, le-ta odmeri v višini 85 % pokojninske osnove, ki jo predstavlja njegova povprečna mesečna plača v zadnjem koledarskem letu oziroma primerljiva plača za zaposlenega delavca v teritorialni obrambi. Beseda plača, po mnenju revidenta, pomeni bruto plačo, saj ni posebej določeno, da gre za neto plačo. Pokojnina odmerjena od pokojninske osnove, pri kateri se upoštevajo zneski plač v neto zneskih, pomeni za tožnika slabši položaj, kot če bi se upokojil po splošnih predpisih. Takega namena pa zakonodajalec ni imel, saj je v 5. odstavku 108. člena ZO izrecno predpisal, da se sredstva za razliko med pokojnino po splošnih predpisih in pokojnino po tem zakonu zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.

Pokojninska osnova po Zakonu o obrambi tudi ne more biti znesek, ki ga preračuna zavod s količnikom, ki je podlaga za preračunavanje revaloriziranega najugodnejšega desetletnega povprečja. Tudi določba 44. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki jo je uporabilo sodišče za podlago svoji odločitvi, v tožnikovem primeru ne pride v poštev, saj je prav tako namenjena poenotenju izračunavanja pokojninske osnove, ker je bil v letu 1991 vpeljan namesto neto sistema sistem bruto plač. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določilu 386. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pa mora preizkusiti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi materialno pravo je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v mejah določila 365. člena ZPP. Pri tem je upoštevalo tiste materialnopravne predpise, pomembne za rešitev sporne zadeve, ki urejajo pravice zavarovancev, ki lahko v primerih in na način določen v zakonu, izjemoma pridobivajo in uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Po določbi 169. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je dana možnost, da se s posebnimi zakoni določijo za posamezne kategorije zavarovancev ugodnejši pogoji za pridobitev oziroma za odmero pokojnine. Tako je 108. člen Zakona o obrambi v drugem odstavku priznal delavcem, ki so pridobili varstvo zatečenih statusnih, socialnih in drugih pravic po 14. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) s pristopom v Teritorialno obrambo Republike Slovenije in delavcem, ki so bili pripadniki stalne sestave teritorialne obrambe na dan 18.7.1991, pa jih v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona ni mogoče razporediti na delo oziroma jim zagotoviti druge ustrezne zaposlitve niti izven državne uprave, pravico do pokojnine, če imajo najmanj 25 (moški) oziroma 20 let (ženske) skupne pokojninske dobe. Pokojnina pa se jim odmeri v višini 85 % pokojninske osnove, ki jo predstavlja njihova povprečna mesečna plača v zadnjem koledarskem letu oziroma primerljiva plača za zaposlenega v teritorialni obrambi z enako izobrazbo kot delavec, ki je bil zaposlen brez razporeditve do upokojitve, če je to zanj ugodneje. Pravica do pokojnine je torej delavcem iz 2. odstavka 108. člena priznana s krajšo pokojninsko dobo kot jo kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine določajo splošni predpisi in brez starostne omejitve za priznanje te pravice.

Izhodišče za odmero pokojnine osebam iz omenjenega zakona predstavlja pokojninska osnova, izračunana od povprečnih plač v zadnjem koledarskem letu, torej ne kakršnihkoli zaporednih desetih let zavarovanja po 1.1.1970, kot to določa 1. odstavek 43. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato ne drži revizijska trditev, da pogoji za uveljavitev pravice do pokojnine za tožnika niso bili ugodnejši kot jih določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

To pa ne pomeni, da je s tem določilom upravičencem iz 2. odstavka 108. člena Zakona o obrambi zagotovljena tudi ugodnejša višina pokojnine. Z omenjenim predpisom ni bila izključena uporaba določila 44. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, s katerim se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji (prvi odstavek), ki jo določi predstojnik republiškega upravnega organa, pristojnega za finance (drugi odstavek). Količnik, ki ga je sporočilo Ministrstvo za finance, je za preračun iz bruto v neto plačo znašal za leto 1996, v katerem se je tožnik upokojil, 1,58982. Pokojnina tožniku, uveljavljena v času od 22.2.1996 dalje, pa je bila na podlagi 21. člena novele zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 7/96) in 2. odstavku 1. člena sklepa o uskladitvi pokojnin, uveljavljenih v letu 1996 (Uradni list RS, št. 11/96) usklajena tako, da se je po odmeri od pokojninske osnove zmanjšala za 10,58 %.

Ker z Zakonom o obrambi ni bila določena izjema od načina in postopka za izračun pokojninske osnove in uskladitve pokojnin, kot jih predpisuje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je bila tožniku, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči, pokojnina materialnopravno pravilno odmerjena in usklajena. To stališče potrjuje tudi namen zakonodajalca, ki je z določilom 108. člena v Zakonu o obrambi uzakonil vsebinsko gledano pravico do predčasne pokojnine delavcem, ki so pridobili varstvo zatečenih statusnih, socialnih in drugih pravic po 14. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije s pristopom v teritorialno obrambo Republike Slovenije. Pravica do pokojnine iz 2. odstavka 108. člena Zakona o obrambi je ugodnejša oblika starostne pokojnine, ki se uveljavlja z nižjo starostjo in krajšo pokojninsko dobo, kot je določena po splošnih predpisih in v svojem bistvu zagotavlja dalj časa trajajoče obdobje uživanja te pravice. To pa pomeni, da jo uživalec pridobi, čeprav so bili zaradi njegove zgodnejše upokojitve plačani prispevki nižji, kot bi bili, če bi ostal zavarovan polno pokojninsko dobo. Zato mora Republika Slovenija po 170. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotavljati sredstva, ki jih je potrebno zagotoviti za kritje večjih obveznosti izhajajočih iz ugodnejših pogojev, na podlagi katerih je bila odmerjena pokojnina. V skladu s tem zakonskim določilom je vsebovana v 5. odstavku 108. člena Zakona o obrambi obveznost Republike Slovenije, da krije razliko med pokojnino po splošnih predpisih in pokojnino po tem zakonu. V tej razliki so zajeta sredstva v višini neizplačanih prispevkov zavarovanca do polne pokojninske dobe in razlika plač, ki bi jih dobil v kateremkoli zaporedju desetih let zavarovanja po 1.1.1970 (1. odstavek 43. člena ZPIZ) in povprečne mesečne plače v zadnjem koledarskem letu po 2. odstavku 108. člena Zakona o obrambi, ki predstavlja pokojninsko osnovo. V njej pa ni zajeta, kot zmotno zatrjuje revizija, razlika med bruto oziroma neto povprečno mesečno plačo. Ker izjema od pravila, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji, z zakonom ni bila določena, je bilo potrebno za izračun pokojninske osnove tožnika uporabiti določbo 44. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ne daje podlage za razlago, za katero se zavzema revizija, da bi bil tožnik upravičen do pravic v večjem obsegu, kot so določene z zakonom. Pravna presoja obeh sodišč, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen, je po povedanem materialnopravno pravilna.

Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po določbi 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).