Jedro

Določbe prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da mora stranka dokazati, da je neposredno in izključno zaradi izbrisa ter takoj po izbrisu zapustila Slovenijo.

V primerih, ko iz ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče brez dvoma zaključiti, da je stranka pretežno zaradi posledic izbrisa zapustila Slovenijo, kot to velja tudi v konkretnem primeru, potem je treba že za pravilno uporabo določila prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD upoštevati ravnanja družinskih članov v povezavi s Slovenijo, ki so sledila zapustitvi Slovenije, kajti odsotnost ali izkazanost tovrstnih ravnanj, tudi morebitnih poskusov vračanja, lahko bistveno razjasnijo, ali je stranka imela ob zapustiti Slovenije namen življenje nadaljevati drugje, ali pa si je prizadevala za vrnitev v Slovenijo in je bil odhod iz Slovenije dovolj jasno povezan in storjen zaradi posledic izbrisa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Kranj št. 214-1248/2013-43 z dne 24. 3. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Kranj na podlagi 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-UPB1, Uradni list RS, št. 76/2010 - uradno prečiščeno besedilo) odločila, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožnika (roj. ... 1980 v Prokuplju, Republika Srbija), državljana Republike Srbije, zavrne. V obrazložitvi akta je med drugim navedeno, da je upravni organ v ponovnem postopku sledil napotilom iz drugostopenjske odločbe in ponovno preveril uradne evidence in predložena dokazila. Drugostopenjski organ je v prvotnem postopku z odločbo z dne 15. 7. 2014 ugotovil in odločil, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in da je bilo posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

2. V ponovnem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel oče vložnika, A.A. od 14. 8. 1985 do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... Od 5. 5. 1992 do 20. 9. 1993 je imel na istem naslovu prijavljeno začasno prebivališče. Od 20. 9. 1993 do 27. 9. 1994 je imel začasno prebivališče prijavljeno na naslovu ..., Kranj. Vložnik je imel od 9. 9. 1986 do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Kranj. V obdobju med 22. 4. 1992 in 6. 8. 1992 in nato od 11. 6. 1993 do 20. 6. 1994 je imel v Republiki Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče na naslovu ..., Kranj, oziroma ..., Kranj. Iz obvestila Osnovne šole številka 214-0001/214, izdanega 5. 9. 2014, je razvidno, da je vložnik osnovno šolo obiskoval od 1. 9. 1987 do zaključenega šestega razreda 24. 6. 1993. Iz vpisa v matični knjigi je razvidno, da je bil izpisan 23. 6. 1993, in sicer zaradi prešolanja na drugo osnovno šolo v Srbiji. Vložnik je imel izdani dovoljenje za začasno prebivanje in vizum za neomejeno število potovanj od 22. 4. 1992 do 6. 8. 1992 in od 20. 6. 1993 do 20. 6. 1994. Vložnik je na zaslišanju pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu dne 8. 10. 2013 povedal, da je Republiko Slovenijo zapustil novembra 1993, ko je bil star 13 let, skupaj z očetom, ker so bili izbrisani, medtem ko je mama ostala.

3. Upravni organ je v nadaljevanju ugotovil, da sta starša vložnika 3. 9. 1992 zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zase in za oba otroka. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je družina Slovenijo zapustila, je bila 21. 3. 1997 izdana odločba MNZ številka 0011/35-XVII-327367, s katero je bila vloga za državljanstvo zavrnjena.

4. V postopku na Veleposlaništvu Republike Slovenije naj bi tožnikov oče odgovoril na vprašanja, kdaj točno so zapustili Republiko Slovenijo, podrobno naj bi opisal razloge odhoda, zakaj z njimi ni odšla tudi žena B.B., prav tako naj bi odgovoril na vprašanje, na kakšen način mu je bila zavrnjena vloga za izdajo dovoljenja za prebivanje (glede na dejstvo, da je izjavil, da je to razlog njihovega odhoda). Ker zaslišanja na veleposlaništvu zaradi velikega pripada zadev s strani različnih upravnih enot kljub večkratnim prošnjam niso izvedli, je upravni organ 4. 12. 2015 pooblaščenca z dopisom številka 214-1250/2013-39 seznanil z ugotovitvami v postopku in ga zaradi ugotovitve dejanskega stanja pozval, da v petnajstih dneh odgovori na zastavljena vprašanja. Dopis je bil pooblaščencu vročen 10. 12. 2015. Dne 18. 12. 2015 je upravni organ prejel njegov odgovor. Upravnemu organu je vložnik istočasno posredoval še kopijo potnega lista žene B.B., v katerem je tudi delovni vizum z veljavnostjo od 20. 6. 1993 do 6. 3. 1997, kopijo dopisa Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije številka 0011/35-XVII-327367, izdano 14. 5. 1996 (poziv za dopolnitev vloge v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije), in kopijo potrdila o oddani vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije številka OS-1539/92-09, izdanega 1. 9. 1992. 5. V odgovoru je pooblaščenec tožnikovega očeta navedel, da je imel tožnikov oče veljavno delovno dovoljenje do 20. 9. 2013 leta, potem pa mu je bilo novo dovoljenje zavrnjeno, brez pojasnila zakaj, medtem ko so ženi B.B. dovoljenje podaljšali. Ni imel nobene pravice do pritožbe, povedali so mu samo, da v Sloveniji ne more več živeti. V nadaljevanju je pojasnil, da je vsa družina zaprosila za državljanstvo, vendar v zvezi s tem niso prejeli nobenega odgovora, zato je upravni organ zaprosil, da mu posreduje izvirnik odločbe Ministrstva za notranje zadeve, prav tako želi pojasnilo, zakaj je upravna enota čakala kar pet let za rešitev vloge. V zvezi s postavljenimi vprašanji je pojasnil, da se točnega datuma odhoda sicer ne spominja, bilo pa je to oktobra ali novembra 1993. Lahko pa v Osnovni šoli ... pridobi podatke o vpisu obeh sinov. Slovenijo so zapustili, ker jim je bilo povedano, da sta otroka tujca in se v Sloveniji ne moreta več šolati, žena je v tistem času delala kot čistilka v osnovni šoli, ki sta jo obiskovala sinova. Tako direktor šole kot ljudje iz ministrstva (ni pojasnil, katerega), so ji jasno povedali, da se otroci tu ne morejo več šolati. Niso več imeli stalnega bivališča, prav tako so morali vrniti stanovanje, njemu ni bilo podaljšano delovno dovoljenje, pojasnjeno mu je bilo, da je izbrisan in da nima več pravic, ker je tujec, čeprav je oddal vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Družina ni mogla živeti samo od ženine plače, enostavno on in otroka niso več mogli ostati v Sloveniji. Odšli so v Srbijo, kjer sta sinova nadaljevala osnovnošolsko izobraževanje, žena pa je ostala v Sloveniji, saj je imela zaposlitev in veljavno delovno dovoljenje. Zaradi vsega tega je žena zbolela in zelo mlada umrla. Dejstvo, da je imel izdano dovoljenje za začasno prebivanje, ni pomenilo nič, zato ker mu je bilo odvzeto stalno prebivanje. Postal je tujec, delati ni mogel, otroka se nista mogla šolati, stanovanje so morali vrniti, vse to so bili razlogi, da so Sloveniji zapustili. Žena je stanovala v najemu pri prijateljih, medtem ko njega in otrok ni nihče hotel vzeti na stanovanje.

6. V nadaljevanju je upravni organ 6. 1. 2016 pooblaščenca pozval, da predloži še potrdilo OŠ Pejkovac o tem, kdaj sta sinova pričela obiskovati osnovno šolo; dne 13. 1. 2016 mu je bila posredovana tudi odločba MNZ RS, s katero je bila zavrnjena vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Rok za dopolnitev vloge z manjkajočim dokazilom je potekel 12. 2. 2016, vendar pooblaščenec vloge ni dopolnil. 7. Vložnik je bil rojen ... 1980 v Prokuplju, Republika Srbija. Iz priložene kopije potnega lista, registra tujcev in prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je razvidno, da je državljan Republike Srbije. Na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva, je bilo ugotovljeno, da je imel vložnik od 9. 9. 1986 do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Kranj, ... Dne 26. 2. 1992 so zanj pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-1), saj je bilo po vpogledu v arhiv vlog za sprejem v državljanstvo in evidenco tujcev ugotovljeno, da vloge za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu ni oddal. V obdobju med 22. 4. 1992 in 6. 8. 1992 je imel prijavljeno začasno prebivališče na naslovu ..., Kranj, od 11. 6. 1993 do 20. 6. 1994 pa na naslovu ..., Kranj. Na podlagi evidence oddanih vlog za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, je upravni organ ugotovil, da je mama vložnika, B.B., dne 1. 9. 1992 oddala vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št, 1/1991). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ne prebivajo več v Republiki Sloveniji, je bila 21. 3. 1997 izdana odločba številka 0011/35-XVIi-327367, s katero je bila njena vloga zavrnjena. Iz potrdila Osnovne šole številka 214-0001/214, ki ga je upravni organ prejel 8. 9. 2014, je razvidno, da je vložnik 24. 6. 1993 uspešno zaključil 6. razred OŠ, v matični knjigi je datiran izpis z datumom 23. 6. 1993, razlog je prešolanje na drugo OŠ.

8. Upravni organ je v postopku ugotovil, da je bil vložnik 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je imel 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Kranj. Dne 26. 2. 1992 je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, vendar pa je po izbrisu z družino nadaljeval z življenjem v Republiki Sloveniji. Vložnik je imel izdani dovoljenje za začasno prebivanje in vizum za neomejeno število potovanj od 22. 4. 1992 do 6. 8. 1992 in od 20. 6. 1993 do 20. 6. 1994. Pooblaščenec in vložnik sta v izjavah večkrat poudarila, da so Slovenijo morali zapustiti, ker pooblaščenec ni uspel podaljšati dovoljenja za začasno prebivanje, vendar o tem nista predložila nobenega dokaza. Tudi iz uradnih evidenc upravnega organa ni razvidno, da bi bila vložniku vloga za podaljšanje začasnega prebivališča zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnjena, zavržena ali da bi bil postopek ustavljen.

9. Podatkov o točnem odhodu upravni organ ni uspel ugotoviti, pooblaščenec tudi na poziv upravnega organa dokazil o vpisu v osnovno šolo v Republiki Srbiji ni predložil, tako da je na podlagi zbranih dokazil, predvsem pa na podlagi izjave vložnika in pooblaščenca kot datum odhoda upošteval, da je Republiko Slovenijo zapustil oktobra 1993. Na podlagi navedenega je upravni organ ugotovil, da odhod iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa, oziroma posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1. č člena ZUSDDD.

10. Tožniku je bila dana možnost, da se na podlagi 1. odstavka 9. člena ZUSDDD izjavi o navedenih dejstvih in okoliščinah ter da organu predloži morebitna dodatna dokazila. Odgovor pooblaščenca je upravni organ prejel 10. 3. 2016. Priloženi so bili še naslednji dokumenti: kopija potnega lista, kopiji potrdil OŠ Žitorada, številka 542 in 533, izdani 2. 2. 2016, iz katerih je razvidno, da je C.C. pričel obiskovati osnovno šolo dne 1. 10. 1993, D.D. pa dne 1. 9. 1993, kopija potrdila o državljanstvu za C.C., številka 204-6-1211/2011-01, izdanega 19. 5. 2011, kopija odločbe Občine Žitorada številka 204-164/1-98, izdane 15. 6. 1998 o državljanstvu C.C. in kopija odločbe Občine Žitorada številka 204-53/97, izdane 8. 10. 1997 o vpisu podatka o državljanstvu za C.C. V izjavi pravi, da mu ni jasno, kako je upravni organ prišel do ugotovitve, da odhod ni posledica izbrisa. Ponovil je, da se otroka nista več mogla šolati v Sloveniji, če bi obstajala možnost, da se to zgodi, bi ostali skupaj z ženo oziroma mamo. Kot oseba brez delovnega dovoljenja in brez drugih pravic, brez socialnega stanovanja, ni več mogel prebivati v Sloveniji. Nekdo je moral šolati otroka, vse, kar se je zgodilo, tudi ločitev družine, je posledica izbrisa. Glede na vse je predlagal, da se še enkrat opravi zaslišanje, tako njega kot otrok in da se podatke o šolanju sinov pridobi v Kranju v njuni osnovni šoli.

11. Kot datum odhoda je upravni organ upošteval datum 1. 10. 1993 (datum vpisa brata Igorja v OŠ). Upravni organ pravi, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je vložnik tudi po izbrisu stalnega prebivališča, ki je bil izveden 26. 2. 1992, nadaljeval z življenjem v Republiki Sloveniji, saj je imel v tem času urejen status tujca in prijavljeno začasno prebivališče, obiskoval je osnovno šolo. Pooblaščenec je bil vpisan tudi v evidenco brezposelnih oseb do 20. 9. 1993. Tudi iz vseh izjav, ki so bile pridobljene v postopku (vložnika, pooblaščenca in prič), je razvidno, da je Slovenijo zapustil šele konec leta 1993. 12. Že v predhodnem postopku je upravni organ glede izpolnjevanja pogojev dne 20. 11. 2013 zaslišal priče in sicer: E.E., ..., Kranj, F.F., ... in G.G. Tudi priče so potrdile, da je pooblaščenec skupaj s sinovoma Republiko Slovenijo zapustil leta 1993 ali 1994, medtem ko je žena ostala tu. Točno se ne spominjajo več dobro. Tožena stranka pravi, da o okoliščinah glede vračanja niso vedeli povedati nič.

13. Ker je bilo ugotovljeno, da njegov odhod ni bil posledica izbrisa, temveč osebne odločitve staršev, upravni organ v nadaljevanju še pojasnjuje, da je potrebno ravnanja, ki kažejo nato, da se je oseba po izbrisu poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, kot je določeno v četrtem odstavku 1. č člena ZUSDDD, ugotavljati le v primeru, da je podan upravičen razlog odsotnosti. V primeru, da upravičen razlog odsotnosti ni podan, se poskusov vračanja ne ugotavlja.

14. Upoštevaje dejstvo, da je vložnik v Republiki Sloveniji prebival na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o tujcih do oktobra 1993, njegov odhod v tujino, po oceni upravnega organa, ni bil posledica nobenega od razlogov, navedenih v 1. č členu ZUSDDD.

15. V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnik navedel, da je v zadnjem dopisu z dne 7. 3. 2016 predlagal zaslišanje vlagatelja glede na vse okoliščine. Pravi, da je pravočasno vložil dodatno dokumentacijo in sicer priporočeno po pošti z dne 7. 3. 2016 leta. V dopisu je vlagatelj vložil kopijo potnega lista, iz katerega je razvidno do kdaj je vse bival v Sloveniji in da v trenutku izbrisa ni bil državljan nekdanje SFRJ oziroma državljan Republike Srbije. Upravna enota meni, da odhod iz Republike Slovenije oktobra 1993 leta ni posledica izbrisa. Pravo vprašanje za upravno enoto bi bilo, do kdaj se šteje, da je odhod iz Slovenije posledica izbrisa. Ali v zakonodaji obstaja kakšen datum, do katerega je bilo potrebno zapustiti Slovenijo, da bi upravna enota ta odhod upoštevala kot izbris. Delovnega dovoljenja tožnikov oče ni dobil. V postopku je zelo jasno vlagatelj povedal, zakaj je odšel iz Slovenije in kdaj je to naredil. Do trenutka, ko je oče vlagatelja mogel šolati otroke v Sloveniji je tu prebival in v času, ko je zaradi šolanja otrok moral zapustiti Slovenijo, je vlagatelj odšel. To pomeni, da je odhod iz Slovenije posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ker na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje kot tujec, oče vlagatelja ni mogel več šolati otroke. To je po mnenju vlagatelja upravičen razlog odsotnosti iz Republike Slovenije in razlog odhoda je zelo jasen - izbris. Ta dogodek je v jasni zvezi z izbrisom. Tudi upravni organ ni pojasnil prošnje vlagatelja za državljanstvo in dejstvo, da je na odločbo moral čakati 5 let. Odločba upravne enote je v neskladju z odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Pritožnik je zelo jasno, konkretno in z dovolj dokazi pojasnil razloge za odhod, a upravna enota nič od tega ni upoštevala. Če šolanje otrok v Srbiji zaradi nezmožnosti šolanja v Sloveniji ni v zvezi z izbrisom, lahko rečemo, da večji razlog od tega ne obstaja.

16. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V vsebinskem delu obrazložitve ministrstvo med drugim navaja, da so tudi priče (E.E., F.F. in G.G. iz Kranja) potrdile, da je pritožnik skupaj z očetom in bratom Republiko Slovenijo zapustil leta 1993, medtem, ko je njegova mati B.B. ostala v Republiki Sloveniji, o okoliščinah morebitnega pritožnikovega vračanja v Republiko Slovenijo priče niso vedele povedati nič. Ministrstvo ugotavlja, da je organ prve stopnje v postopku zaslišal tudi pritožnikovega očeta A.A., ki je na zapisnik navedel enaka dejstva, kot jih je na zapisnik navedel tudi pritožnik v zvezi s časom in razlogom zapustitve Republike Slovenije.

17. Ministrstvo po pregledu izjav pritožnika, kot stranke v postopku in izjav s strani pritožnika predlaganih prič ugotavlja, enako kot organ prve stopnje, da pritožnik pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje. Ministrstvo ugotavlja, da je v primeru pritožnika, glede na to, da je bil ta v času zapustitve Republike Slovenije še mladoleten in kot tak ni mogel sam odločati o kraju oziroma državi svojega prebivanja, potrebno ugotoviti razlog, zaradi katerega je oče skupaj z njim zapustil Republiko Slovenijo, to je ali je pritožnikov oče Republiko Slovenijo skupaj s pritožnikom in njegovim bratom zapustil zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Za tujca, ki je bil ob zapustitvi Republike Slovenije otrok oziroma mladoletna oseba, kot je to v primeru pritožnika, se namreč glede izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji upoštevajo tudi razlogi upravičene odsotnosti, zaradi katerih so starši, skupaj z otrokom zapustili Republiko Slovenijo. Po mnenju ministrstva je organ prve stopnje pravilno odločil, da je nezmožnost (pritožnikovega očeta) pridobiti delovno dovoljenje ter posledično dovoljenje za začasno prebivanje, upravičen razlog, zaradi katerega bi bila pritožnikova odsotnost in odsotnost pritožnikovega očeta iz Republike Slovenije upravičena in pogoj dejanskega življenja, kljub odsotnosti iz Republike Slovenije izpolnjena, vendar pa pritožnik o tem ni predložil nobenih dokazil. Pritožnik torej zatrjevanega razloga za zapustitev in odsotnost iz Republike Slovenije iz tretje alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD v postopku ni izkazal. Organ prve stopnje je po mnenju ministrstva pravilno ugotovil, da tudi iz uradne evidence o dovoljenjih za prebivanje ni razvidno, da bi bila pritožnikovemu očetu in pritožniku prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnjena, zavržena ali da bi bil postopek ustavljen.

18. Tako pritožnik, kakor tudi njegov oče, ko jima je na dan 26. 2. 1992 v Republiki Sloveniji v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča na naslovu ..., Kranj, sta po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva nadaljevala z življenjem v Republiki Sloveniji in si uredila status. Po mnenju ministrstva je organ prve stopnje na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva pravilno ugotovil, da je imel pritožnik od 11. 6. 1993 do 20. 6. 1994 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu ..., Kranj. Na podlagi evidence registra tujcev pa je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je imel pritožnik izdano dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo od 20. 6. 1993 do 20. 6. 1994. Ministrstvo enako kot organ prve stopnje na podlagi izjav pritožnika ugotavlja, da je sam večkrat izjavil, da je Republiko Slovenijo zapustil skupaj z očetom in bratom zaradi nezmožnosti (pritožnikovega očeta) pridobitve delovnega dovoljenja ter posledično dovoljenja za začasno prebivanje in zaradi nemožnosti šolanja, vendar pa podatki uradne evidence o dovoljenjih za prebivanje izkazujejo, da je imel tako pritožnik, kot tudi njegov oče, v času zapustitve Republike Slovenije leta 1993 v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za prebivanje. Ministrstvo, enako kot organ prve stopnje, ugotavlja, da je mama pritožnika ostala v Republiki Sloveniji in nadaljevala z delom. Po mnenju ministrstva bi lahko tako tudi pritožnik in njegov brat ostala v Republiki Sloveniji in se še naprej šolala v Republiki Sloveniji, saj sta imela oba starša, kakor tudi pritožnik, urejen status v Republiki Sloveniji.

19. V tožbi se tožnik sklicuje na 23. člen Ustave in 237. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka ni upoštevala določbe 237. č1ena ZUP in ni stranki omogočila, da sodeluje v postopku izvedbe dokaza, zaslišanja prič, sosedov. Tudi organ druge stopnje se nesmiselno drži začasnega bivanja in dejstva, da tožnik in njegovi starši niso vložili vloge za podaljšanje začasnega bivanja. Postopek je bil kršen, ker tožnik ni dobil vabila za ustno obravnavo zaslišanja prič v upravnem postopku. Tožeča stranka bi imela vprašanja na tem zaslišanju, a mu to ni bilo omogočeno in je v bistvu postopek potekal enostransko. Zato sploh ni bila zagotovljena možnost za dejansko zagotovitev "enakosti orožij" v postopku, ki je nujno za zagotovitev poštenega sodnega, oziroma upravnega postopka. Upravni organ pa tudi ministrstvo potrjujeta, da je odhod posledica izbrisa, ampak se tožeča stranka ni vrnila nazaj v roku 5 let, kakor to ZUSDDD določa. S tem je kršena pravica do sodnega varstva in diskriminacije, zato, ker je pogoj maksimalne 10 letne odsotnosti nasproten človekovim pravicam iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

20. Pravi razlog odhoda, kot je tožnik večkrat povedal, je izbris iz registra stalnih prebivalcev in nezmožnost šolanja otrok. Tožnik se ne strinja s "mnenjem" ministrstva da so se otroci lahko šolali v Sloveniji zaradi tega, ker so direktor šole in ostali zaposleni v šoli, zelo jasno povedali, da se otroci ne morajo več šolati v Sloveniji. Otroka Ristič Slobodana, Igor in Ivica nista imela urejenega statusa, zato ker niso takrat imeli sploh državljanstva Republike Srbije, kot se to neupravičeno navaja, in zaradi tega so se morali vrniti v Srbijo. Šolanje otrok je upravičen razlog odsotnosti in zaradi te nepravilne uporabe materialnega prava je odločba nezakonita. V odločbi se ignorira dejstvo, da tožnik ni imel državljanstva druge države na dan 25. 6. 1991 in da je rojen v Sloveniji. Tožnik je postal državljan Republike Srbije 1998 leta. Tožnik je bil razdvojen od svoje mame več let in zaradi tega je kršeno njegova pravica do družinskega življenja.

21. Tožena stranka sploh ni celovito ocenila izjav tožnika in se lahko reče, da je zelo pristransko in arbitrarno citirala samo določene dele izjav tožnika in je na takšen način potvorila izjavo tožnika in življenjepis, katerega je tožnik vložil v postopku. Tožnik je po izbrisu kot tujec urejal status in podaljševal dovoljenje za začasno bivanje. To pomeni, da je stranka iz režima stalnega bivanja pridobila status začasnega bivanja tujca. Dejstvo, da stranka ni imela sredstev za preživetje, je samo posledica neurejenega statusa.

22. Upravni organ de facto krši pravico do sodnega varstva pravic tožnika, ki je ustavna pravica in je hkrati varovana tudi z določili EKČP. Izpodbijana odločba je nasprotna stališču ESČP v odločbi z dne 13. 7. 2010 primeru Zorana Miniča (glej na primer paragraf 186 v zvezi z paragrafom 359), kateri je tudi odšel z območja Republike Slovenije pred 26. 2. 1992 leta in je sodišče ugotovilo da je tudi on imel center življenjskih interesov v Sloveniji. To potrjuje Veliki senat sodišča v odločbi z dne 26. 12. 2012 (paragraf 175-195 v zvezi z paragrafom 324), kar pomeni, da tožena stranka napačno tolmači vsebino pojma "dejansko življenje" in "središče življenja".

23. Tožeča stranka si je večkrat poskusila spet urediti status v Republiki Sloveniji in je v postopku navajala način, kako je to poskušala narediti, torej, da je pokazala dovolj interesa za stalno prebivanje v Sloveniji in ni imela pasivnega odnosa v pravni zadevi (mutatis mutandis Nezirović v Slovenija št.16400/06, paragraf 39-41). Tožeča stranka navaja, da si je status poskušala urediti leta 1994, ampak ker ni imela službe, ni mogla pridobiti papirjev za legalno bivanje v Sloveniji, če bi situacija bila drugačna in do izbrisa ne bi prišlo, bi stranka imela možnosti za bivanje in bi imela pravico do službe. Izkušnje prijateljev tožeče stranke so tudi bile takšne, da si nihče ni mogel urediti statusa.

24. Maksimalna 10-letna odsotnost je protiustavna in v postopku je napačno ugotovljen čas, od kdaj se šteje rok v primeru tožnika. Toženi organ in organ druge stopnje navajata, da je resnica, da je bil tožnik mladoleten in da ni imel vpliva na starše. Tožena stranka ne navaja, od kdaj se šteje rok za maksimalno 10 letno odsotnost. Stališča upravnih enot niso enotna. Sodišče lahko v skladu z določbo 153. člena Ustave zavrne uporabo določb, ki so neskladne z Ustavo (exceptio illegalis). Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

25. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga samo, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

26. Tožba je utemeljena.

27. V prvotnem upravnem postopku je Ministrstvo za notranje zadeve prvostopenjski akt odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot to navaja tudi organ v prvostopenjski odločbi. Iz izpodbijane odločbe sicer ni razvidno, kateri so bili konkretni očitki in napotki drugostopenjskega organa za ponovno vodenje postopka, vendar pa iz povzetka drugostopenjskega akta izhaja, da v prvotnem upravnem postopku drugostopenjski organ odločbe sploh ni mogel preizkusiti. Zato je ministrstvo upravni enoti naložilo, da v ponovnem postopku ugotovi, ali tožnik izpolnjuje pogoje dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, kdaj in zakaj je zapustil Slovenijo, naj presodi, ali je njegovo odsotnost mogoče šteti za upravičeno v skladu s tretjim odstavkom 1.č člena ZUSDDD in da razjasni deloma nasprotujoče izjave tožnika glede časa zapustitve in razlogov odhoda iz Slovenije in nezmožnosti povratka in da ob tem opravi tudi zaslišanje enega od staršev glede na tožnikovo mladoletnost v relevantnem času. Po ugotovitvi, da je odsotnost tožnika posledica razloga za upravičeno odsotnost bi moral organ ugotavljati tudi poskuse vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v nadaljnjem obdobju 5 let. 28. Glede na takšno odločitev drugostopenjskega organa, po kateri je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki bi ga upravna enota morala ugotavljati ponovno oziroma na novo, mora sodišče najprej presoditi utemeljenost tožbenega ugovora, da bi moral biti tožnik v ponovljenem postopku zaslišan, oziroma, da se ni mogel izjasniti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev pred izdajo upravnega akta.

29. Tožnik v ponovnem postopku sicer ni bil zaslišan, ampak je bila dana zgolj možnost njegovemu pooblaščencu (očetu) A.A., da se izjavi na podlagi dopisa upravnega organa z dne 17. 2. 2016 o seznanitvi stranke z okoliščinami. V dopisu z dne 17. 2. 2016 je bil pooblaščenec tožnika pravilno obveščen o določenih dejstvih, in sicer o tem, da je organ na podlagi pridobljenih izjav (tožnikovega očeta) evidentiral, da naj bi tožnikov oče s sinovoma zapustil Slovenijo zaradi izbrisa in ker niso mogli živeti zgolj na podlagi plače njegove žene, da so morali vrniti stanovanje, da so jim v šoli rekli, da se otroka ne moreta več šolati, ker sta tujca, da mu je bilo odvzeto delovno dovoljenje kot tujcu in da v teh okoliščinah dejstvo, da so imeli dovoljenje za začasno prebivanje ni pomenilo nič, kar so vsekakor pravno-relevantne okoliščine za odločitev v tej upravni zadevi. Tožnikov pooblaščenec se je preko tega dopisa oziroma poziva lahko tudi seznanil, da je organ evidentiral, da naj bi bilo večkrat povedano, da so Slovenijo zapustili, ker niso uspeli podaljšati dovoljenja za začasno prebivanje, vendar pa po ugotovitvi organa o tem niso predložili nobenega dokaza in da iz uradnih evidenc ni razvidno, da bi bila vloga za podaljšanje zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen.

30. Netočna je bila v dopisu upravnega organa z dne 17. 2. 2016 zgolj navedba, da tri priče glede vračanja tožnikove družine niso vedele povedati nič, kar pa ne drži. Kajti priča E.E. je na zapisnik dne 20. 11. 2013 navedel, da ve, da je tožnikov oče prišel na občino po neke dokumente, ali zase ali za otroke in so mu takrat povedali, da jih ni več v evidenci, in da misli, da so zapustili Slovenijo nekje leta 1993 ali 1994 „zaradi neurejenih dokumentov“. Ta priča je na koncu zaslišanja povedala tudi, da je tožnikov oče „prihajal v Slovenijo zaradi nekih dokumentov, za kaj točno pa ni vedel. Pred tem pa je tožnikov oče odgovoril tudi na štiri konkretna vprašanja upravnega organa, ki jih je organ postavil v dopisu z dne 4. 12. 2015, in na katera je tožnikov oče odgovoril dne 15. 12. 2015. 31. Na podlagi teh dejstev sodišče ne vidi nezakonitosti v izpodbijanem aktu v tem, da bi bila ta seznanitev s pravno-relevantnimi dejstvi do tolikšne mere neustrezna, da bi šlo za kršitev 3. odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem mora stranka dobiti možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov (3. točka) in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (5. točka) preden je izdana odločba, četudi tožnik po tem, ko je ministrstvo prvotno odločbo odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožnika ni zaslišalo. Neposredno zaslišanje stranke namreč ni absolutna pravica in v konkretnem primeru je tožnik preko dopisov upravnega organa z dne 17. 2. 2016 in z dne 4. 12. 2015, naslovljenega na njegovega pooblaščenca, dobil možnost, da se pisno izreče o zadevi. To, da se tožnik tudi sam lahko neposredno izreče o pravno relevantnih dejstvih pred izdajo odločbe, je organ izrecno navedel v predzadnjem odstavku dopisa oziroma poziva z dne 17. 2. 2016. 32. Problem z vidika zakonitosti izpodbijanega akta se začne v tem, da je tožena stranka zgolj dejstvo, da je tožnik v času odhoda iz Slovenije imel začasno dovoljenje, izdano za obdobje od 11. 6. 1993 do 20. 6. 1994, pa je kljub temu zapustil Slovenijo, štela za edini argument oziroma dejstvo v dokazni oceni, ki pa ga ni obravnavala v povezavi z usklajenimi izjavami tožnikovega očeta kot pooblaščenca tožnika z dne 15. 12. 2015, tožnikovega brata C.C. (z dne 24. 9. 2014), tožnika na zaslišanju v prvotnem postopku dne 8. 10. 2013, ki ga lahko potrjuje tudi citirana izpovedba priče E.E. in sicer, da je izbris iz registra (morebiti) bistveno, to je odločilno, prispeval k temu, da so morali izbrati možnost zapustitve Slovenije, zlasti zaradi kontinuiranega šolanja otrok, v povezavi z okoliščinama obveznosti predaje stanovanja in izgube zaposlitve tožnikovega očeta, kar naj bi bilo vse povezano z izgubo statusa stalnega prebivališča. 33. Določbe prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD namreč ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da mora stranka dokazati, da je neposredno in izključno zaradi izbrisa ter takoj po izbrisu zapustila Slovenijo.1 Kajti takšno dokazno breme bi bilo za stranko preveliko glede na realnost oziroma specifične kompleksnosti vsakokratnih življenjskih okoliščin družin z otroci, ki so bile izbrisane, ter dejstvo, da ZUSDDD ni mogoče razlagati v luči EKČP tako, da se zakonodajalcu glede upravičene odsotnosti zaradi posledic izbrisa prizna široko polje proste presoje. ZUSDD je namreč v funkciji implementacije pilotske sodbe ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji, po tem ko je ESČP ugotovilo sistemske kršitve EKČP ter je naložilo državi, da odpravi posledice kršitve pravic zaradi izbrisa. Zato z vidika dokaznega bremena velja, da mora stranka za uspeh v postopku dovolj prepričljivo izkazati, da so jo posledice izbrisa oziroma splet okoliščin povezanih z izbrisom prisilile, da je zapustila Slovenijo v tem smislu, da je bil izbris odločilni razlog za njen odhod.2

34. Zaradi takšne razlage določbe prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je sodišče v sodni praksi že opozorilo,3 da mora upravni organ dosledno spoštovati načelo proste presoje dokazov (10. člena ZUP). To načelo pa pomeni, da mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, torej tudi tistih dokaznih elementov, ki morebiti bolj govorijo v prid stranki, pri čemer tudi v zvezi z ZUSDDD izjave stranke oziroma sorodnikov ter prič predstavljajo dokaze, ki jih je treba ovrednotiti skupaj z dokazom oziroma argumentom, ki ga je sicer tožena stranka štela za edinega relevantnega. Samo na tak način je mogoče spoštovati tudi načelo materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje. Ker upravni organ ni napravil celovite dokazne ocene, vključujoč izjavo stranke in priče ter tožnikovega očeta, da naj bi Slovenijo zapustili zaradi izbrisa, ker se otroci niso mogli več šolati, ker niso imeli dovoljenja za stalno prebivanje, otroci niso imeli kje bivati, oče pa je ostal brez službe, je utemeljen tožbeni ugovor o preveč enostransko izvedeni dokazni oceni, ki jo bo tožena stranka morala popraviti v ponovljenem postopku.

35. Da je opisano pomanjkljiva dokazna ocena lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (druga točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), pa sodišče prepričuje okoliščina, da je tožena stranka napačno štela, da v konkretnem primeru ravnanja tožnikovega očeta v zvezi s tožnikovo nadaljnjo povezanostjo s Slovenijo niso relevantna. V primerih, ko namreč iz ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče brez dvoma zaključiti, da je stranka pretežno zaradi posledic izbrisa zapustila Slovenijo, kot to velja tudi v konkretnem primeru, potem je treba že za pravilno uporabo določila prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD upoštevati ravnanja družinskih članov v povezavi s Slovenijo, ki so sledila zapustitvi Slovenije, kajti odsotnost ali izkazanost tovrstnih ravnanj, tudi morebitnih poskusov vračanja, lahko bistveno razjasnijo, ali je stranka imela ob zapustiti Slovenije namen življenje nadaljevati drugje, ali pa si je prizadevala za vrnitev v Slovenijo in je bil odhod iz Slovenije dovolj jasno povezan in storjen zaradi posledic izbrisa. Tožena stranka pa je v izpodbijanem aktu napačno štela, da poskusi vračanja ali kakšne koli druge aktivnosti v zvezi s pridobitvijo dovoljenj v Sloveniji niso relevantni. Drži sicer, da če organ ugotovi, da opravičena odsotnost zaradi posledic izbrisa ni izkazana, da uporaba določbe četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD ne pride v poštev, vendar pa to ne pomeni, da omenjena ravnanja po zapustitvi Slovenije ne morejo imeti nobenega pomena za zanesljivost ugotavljanja pogoja iz prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, če so te okoliščine v danem primeru dvomljive.

36. To v konkretnem primeru pomeni, če je tožnik res imel vloženo prošnjo za državljanstvo po zapustitvi Slovenije, to v določeni meri lahko govori v prid temu, da je Slovenijo zapustil zaradi posledic izbrisa in obratno. Upravni organ tako v tretjem odstavku na strani 2 prvostopenjske odločbe pravi, da so starši tudi za tožnika vložili prošnjo za sprejem v državljanstvo dne 3. 9. 1992 in v spisu ni izkazano, da bi to prošnjo po zapustitvi Slovenije umaknili, med tem ko na drugem mestu v prvostopenjski odločbi organ pravi, da je mati tožnika oddala vlogo za sprejem v državljanstvo dne 1. 9. 1992. Okoliščino, ali je tožnik imel v postopku vlogo za državljanstvo tudi po zapustitvi Slovenije, bo moral organ razčistiti v ponovljenem postopku; poleg tega pa bo moral upravni ugotoviti, ali so potekali kakršni koli drugi poskusi vračanja ali ureditve statusa v Sloveniji, kajti preko tega je mogoče s potrebno zanesljivostjo ugotoviti namen tožnika oziroma njegovega očeta ob zapustitvi Slovenije. Tožena stranka bi torej morala oceniti, ali so bile navedbe tožnika o tem, da po zapustitvi Slovenije njegov oče ni bil pasiven glede vzpostavljanja (pravnih) vezi s Slovenijo, dovolj zanesljive in verodostojne oziroma da tega standarda niso dosegle. Tožena stranka bo morala razčistiti tudi, zakaj je tožnikova mati ostala v Sloveniji, kljub temu da so ostali družinski člani Slovenijo zapustili.

37. Nadalje bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku tudi popraviti napako, ko je od tožnika zahtevala, da predloži dokaz, da mu je bilo podaljšanje začasnega dovoljenja zavrnjeno, zavrženo ali je bil postopek ustavljen. Tožnik namreč v pritožbi niti v tožbi ni uveljavljal, da mu začasno prebivanje ni bilo podaljšano in da je zaradi tega zapustil Slovenijo, ampak je trdil, da si z dovoljenjem za začasno prebivanje (otrok) nič ni mogel pomagati v povezavi z obveznostjo šolanja otrok, za kar je razumno, da bi potreboval dolgoročnejšo rešitev oziroma pravno varnost. V povezavi s tem je ostala nerazčiščena naslednja zelo pomembna okoliščina in sicer, če je bil tožnik izbrisan, kar ni sporno, zakaj - na kateri podlagi - naj bi mu bilo izdano začasno dovoljenje. To iz podatkov v spisu ni razvidno, ker te odločbe niso del spisa, ampak so v spisu samo kopije določenih listin, ki kažejo na to, da so tožniki imeli dovoljenje za začasno prebivanje, in kar med strankama niti ni sporno. Če je bilo to dovoljenje tožnikom izdano zaradi šolanja otrok, potem ta okoliščina ne govori v prid tožniku, oziroma, če je bilo to dovoljenje izdano iz kakšnega drugega razloga, še posebej, če je bilo izdano iz neznanega razloga, to govori v prid tožnikovim navedbam.

38. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretja in druga točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

39. Kar zadeva tožbeni ugovor v zvezi s časovnim okvirom, v katerem mora stranka po ZUSDDD izkazati poskuse vračanja, pa ima tožena stranka prav, ko pravi, da tega določila (četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD) v predmetni zadevi ni uporabila. Vendar pa sodišče pripominja, da se je Upravno sodišče v sodni praksi do tega določila z vidika skladnosti s sodbo ESČP v zadevi Kurić in ostali že opredelilo,4 kar bo tožena stranka, če bo v ponovljenem postopku ugotovila, da je tožnik zapustil Slovenijo zaradi posledic izbrisa, morala upoštevati pri uporabi določila 4. odstavka člena 1.č ZUSDDD.

40. Na tožbeni ugovor glede zadev Minić in Nezirović pa sodišče lahko zgolj odgovori s ponovitvijo argumentacije iz sodbe v zadevi I U 229/2016-11 z dne 4. 9. 2018, kjer je šlo za povsem enak tožbeni ugovor, in je Upravno sodišče zapisalo, da ne more ugotoviti, kaj točno tožeča stranka s tem želi utemeljiti mimo tega, kar sicer Upravno sodišče upošteva v tovrstnih zadevah, ko se Upravno sodišče sklicuje na zadevo Kurić in ostali proti Sloveniji5 in kar bo tožena stranka morala upoštevati v ponovljenem postopku.

41. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

42. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Glej na primer sodne odločbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 z dne 18. 2. 2015, I U 587/2016-16 z dne 29. 8. 2018. 2 To določilo namreč pravi, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost, „če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.“ 3 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 822/2016-6 z dne 29. 8. 2018, odst. 23. 4 Na primer sodni odločbi v zadevah: I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013, I U 1555/2013-13 z dne 18. 2. 2015. 5 Glej začetne odstavke v vsebinskih delih obrazložitev v zadevah: I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7, 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13, I U 174872015-9, 21. 12. 2016.