Jedro

Ker je prvostopenjsko sodišče zanikalo vzročno zvezo, in tega pritožbeno sodišče ne sme preizkusiti, odškodninske odgovornosti tožene stranke ne more biti.

Odmerjanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisno od trajanja in stopnje bolečin, zato jih mora tožeča stranka opredeliti. Opredeliti je treba torej bolečine, ne pa opekline. Stopnja bolečin se ne opredeljuje na medicinski način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala povrnitev nematerialne škode, zamudne obresti zaradi zamude pri vrnitvi plačila za storitev, in povrnitev različnih stroškov, ki jih je imela z izdelavo dokazil o nematerialni škodi.

2. Prvostopenjsko sodišče je zahtevke zavrnilo.

3. Zoper to odločitev je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi obširno obrazlaga, zakaj naj bi bila izpoved priče M. K. in poslovodje tožene stranke v nasprotju z dejanskim stanjem. Prvostopenjski sodbi očita vrsto napak glede ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je vzrok za opekline lahko le laserska epilacija. Glede skaženosti navaja, da doslej ni navajala, da bi obstajal kakšna neprijetna reakcija okolja in da bi obstajale kakšne težave v stikih. Trdi, da je obstajal strah, tako potem, ko je bila opečena prvič, kot tudi, ko je bila opečena drugič, in sicer vsakič po 3 mesece. Glede obresti meni, da je bil znesek obresti izkazan tudi po višini v tožbi. Glede stroškov tožene stranke pa navaja, da je v odgovoru na tožbo zahtevala le 20,00 EUR materialnih stroškov in ne 30,00 EUR, kot ji je priznalo sodišče. Dvomi v nepristranskost prvostopenjskega sodnika, ker je oseba z enakim priimkom (kot je sodnikov) član nadzornega sveta pri zavarovalnici, ki je zastopala toženo stranko v tem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O tej zadevi odloča sodnik posameznik na temelju 5. odstavka 458. člena ZPP.

6. Pritožba meni, da bi lahko bilo sojenje pristransko in dvomi o nepristranskosti sodnika. Za obstoj bistvene kršitve postopka mora biti podana katera od okoliščin iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ali pa katera druga okoliščina, ki kaže na pristranskost sodnika (1. odstavek 339. člena ZPP). Zgolj enakost priimkov med članom nadzornega organa pravne osebe, katere uslužbenec je zastopal toženo stranko, in pa sodnikom v tej zadevi, pa seveda še ne dokazuje pristranskosti sodnika.

7. Pritožba obširno napada navedbe priče M. K. in poslovodja tožene stranke, ter dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe. Izpodbijanje dejanskega stanja pa v pritožbi sploh ni dopustno (1. in 2. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče na te pritožbene razloge zato ne bo odgovarjalo, ker to ni potrebno.

Zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode in stroškov v zvezi z izdelavo dokazil

8. Tožeča stranka je trdila, da ji je nastala škoda zaradi opeklin na obrazu. Povzročila naj bi ji jih tožena stranka pri laserski epilaciji 18. 3. 2009. Opekline so pripeljale do nastanka mehurjev. Opeklini sta bili dve (velikost 15 mm x 3,5 mm in 7 x 4 mm).

9. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zato, ker ni videlo vzročne zveze med ravnanjem delavke tožene stranke in pa opeklinami. Kot razlog je navedlo, da opekline niso bile vidne med epilacijo oziroma po epilaciji (prvostopenjska sodba, str. 10).

10. Predpostavka za nastanek odškodninske odgovornosti tožene stranke je nedvomno, da je povzročila škodo (1. odstavek 131. člena OZ). Sam pravni temelj za povrnitev imaterialne škode pa je v 1. odstavku 179. člena OZ. Vendar pa pride do nastanka obveznosti povrnitve škode šele, če je sploh podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodno posledico.

11. Vzročna zveza v smislu teorije sine qua non je dejansko vprašanje (tako že sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 577/2001). Ker je prvostopenjsko sodišče zanikalo vzročno zvezo, in tega pritožbeno sodišče ne sme preizkusiti (1. odstavek 458. člena ZPP), je že to odločilni razlog za to, da odškodninske odgovornosti tožene stranke ne more biti. Že zato je prvostopenjska odločba v tem delu pravilna.

12. Ne glede na to je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo še iz drugih razlogov. Čeprav to ni potrebno, se bo pritožbeno sodišče ukvarjalo še s temi drugimi razlogi in pa pritožbo, kolikor se nanaša na njih.

13. Kolikor je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode zaradi nastalih telesnih bolečin, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tudi zato, ker tožeča stranka ni opredelila bolečine niti po trajanju, niti po moči (intenziteti; prvostopenjska sodba, str. 11). Pritožba meni, da ji tega ni bilo niti treba, saj se opekline označujejo po stopnjah in v pritožbi na str. 7 navaja stopnje opeklin. Pritožba se glede tega moti. Odmerjanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisno od trajanja in stopnje bolečin (tako izrecno 1. odstavek 179. člena OZ), zato jih mora tožeča stranka opredeliti. Opredeliti je treba torej bolečine, ne pa opekline. Stopnja bolečin se po že desetletja ustaljeni sodni praksi ne opredeljuje na medicinski način, kot to domneva pritožba niti, če gre za bolečine zaradi opeklin. Stvar sodišča je, da v primeru prerekanja (s strani tožene stranke) trditve preizkusi. Ker tožeča stranka ni niti zatrjevala trajanja bolečin, je bil njen zahtevek v vsakem primeru neutemeljen, kolikor se je nanašal na telesne bolečine. S tem, ali bi sploh lahko bil utemeljen pri opisanem dejanskem stanju, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati.

14. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, kolikor se je nanašal na skaženost, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker naj bi tožeča stranka sploh ne zatrjevala neprijetnih reakcij okolja in morebitnih težav v stikih z ljudmi (prvostopenjska sodba, str. 11). Pritožba to celo potrdi in doda še, da so bile opekline „v celoti sanirane“ (na str. 8). V tem delu je sicer prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj začasne spremembe zunanjosti sploh ne pomenijo skaženosti. Takšno je stališče VS RS (Poročilo VSS št. 2/86, str. 10 in nasl.), lahko pa pomenijo nevšečnost med zdravljenjem. Ker pa tožeča stranka tudi glede tega ni zatrjevala nobenih podrobnosti (zlasti ne trajanja), je končna odločitev prvostopenjskega sodišča vendarle pravilna. Sicer pa do odškodnine ne bi bila upravičena že zato, ker ni bila podana vzročna zveza, kot je že bilo pojasnjeno.

15. Kolikor pa je tožeča stranka zahtevala odškodnino za strah, je prvostopenjsko sodišče zahtevek zavrnilo zato, ker je sklepalo, da stranka ni mogla občutiti strahu za izid zdravljenja zato, ker se je potem, ko je že bila z lasersko epilacijo enkrat opečena pri toženi stranki, ponovno odločila zanjo. Takšno stališče je pravilno. Vendar pa to tudi ni edini razlog: že samo število in velikost poškodb (opeklin) nista bili takšni, da bi bila tožeča stranka sploh lahko trpela takšno stopnjo duševnih bolečin, da bi bila lahko zahtevala denarno odškodnino (1. odstavek 179. člena OZ).

16. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev materialne škode, ki naj bi ji nastala zaradi izdelave dokaznih listin, to je fotografij opeklin, za zdravniški pregled in za račun za izdajo zdravniškega potrdila.

17. Ker ni utemeljen zahtevek za povrnitev škode za povrnitev nematerialne škode, je neutemeljen tudi zahtevek za povrnitev materialne škode (1. odstavek 131. člena OZ).

Zamudne obresti od plačanega zneska

18. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo, po kateri je bila tožena stranka dolžna opraviti 6 epilacij. Zanje je tožeča stranka vnaprej (t. j. še pred opravljeno storitvijo) 9. 9. 2008 plačala 219,96 EUR. Tožeča stranka je zahtevala vrnitev plačila in ga končno tudi prejela 31. 3. 2011. Prejela je 220,00 EUR od tožene stranke.

19. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi tožeča stranka od pogodbe odstopila.

20. Pritožba pravilno napada stališče prvostopenjskega sodišča, da je treba zavrniti zahtevek zato, ker tožnica ni predložila izračuna. Tega niti ni bila dolžna storiti. Zahtevala je pač plačilo zamudnih obresti, ki jih je opredelila zneskovno (tožba, l. št. 2). Pojasnila je tudi, da jih zahteva za čas od vplačila do vračila 220,00 EUR. Kako je bilo z vračilom, je pojasnila na str. 5 tožbe (l. št. 5). Vendar pa je odločitev sodišča vseeno pravilna. Tožeča stranka bi lahko zahtevala obresti le, če bi bila določno trdila, da je odstopila od pogodbe in po potrebi to tudi dokazala (3. odstavek 639. člena OZ). Le v tem primeru bi namreč zanjo veljal 5. odstavek 111. člena OZ. Tako pa je tožena stranka pristala na vrnitev denarnega zneska, in je to tudi storila. Ni mogoče domnevati, da bi tožena stranka s tem pristala na razveljavitev pogodbe, ki bi učinkovala za vnazaj. Pogodba je bila sporazumno razvezana z učinkom za vnaprej (odpravljena; prim. Cigoj, Teorija obligacij, Ljubljana 1981, str. 429). Tožeča stranka torej ni bila upravičena do obresti od denarnega zneska, saj tožena stranka ni bila v zamudi.

Preizkus po uradni dolžnosti

21. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški prvostopenjskega in pritožbenega postopka

22. Tožena stranka je na zadnjem naroku priglasila materialne stroške v višini 30 EUR. To je dopustno (3. odstavek 163. člena ZPP). Na tem temelju je prvostopenjsko sodišče odločilo o stroških.

23. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.