Jedro

Tožena stranka je ravnala protipravno, ker ob izkazanih pogojih 631. člena OZ ni plačala podizvajalki, čeprav je že pred plačilom glavnemu izvajalcu razpolagala z njenim zahtevkom za plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 2.661,55 EUR, v roku 15, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 198.041,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2012 (I. točka izreka), v presežku za znesek 98.065,28 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 8.400,56 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse stroškovno posledico. Nasprotuje ugotovitvi sodbe, da je tožeča stranka z družbo A. sklenila gradbeno pogodbo. Pogodba je res naslovljena kot gradbena pogodba, vendar pa je iz računov jasno razvidno, da gre le za dobavo opreme. Dobava opreme vključuje tudi storitev namestitve in instalacije, ki je vezana na to opremo in je potrebna, da se oprema lahko uporablja v skladu z njenim namenom, vendar sodišče parcialno in zmotno oceni, da gre za pogodbo o podjemu. Bistvo celotne pogodbene volje je bila dobava premične opreme, ki je potrebna za delovanje hotela. Sodba ne opravi dokazne ocene, ne navede, na podlagi katerih dejstev je ugotavljala voljo pravdnih strank glede narave pogodbe. Predlog končnega obračuna izkazuje, da je šlo izključno za dobavo opreme. V kolikor bi tožena stranka naročilo razdelila na nakup in dejansko instalacijo, slednja ne bi predstavljala več kot 10 % pogodbene cene. Tožeča stranka torej ni bila podjemnik, bila je prodajalec. Dobavitelja posamezne opreme ni mogoče šteti za podizvajalca. Odločba VSRS II Ips 198/2014 z dne 11. 2. 2016, s katero je Vrhovno sodišče očitno pojem sodelavca razširilo tudi na dobavitelje, predstavlja pravno novoto. Navedeni judikat toženi stranki ni bil poznan, čeprav je v njem tožena stranka, saj ji je bila revizijska sodba vročena šele po naroku v predmetni zadevi. Sodišče ga, kljub dolžnosti materialnoprocesnega vodstva, toženi stranki ni predočilo. Sicer pa so tako zaključki izpodbijane sodbe, kot omenjena odločba, pravno zmotni, saj določbe 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni mogoče razlagati tako, da se pojem „sodelavci“ širi tudi na dobavitelje. Toženi stranki odnos med tožnico in družbo A. ni poznan. Sodišče določbo 631. člena OZ razlaga pavšalno, neutemeljeno in teoretično nepodprto, vsekakor pa v izrazito preširokem smislu. Ugotavlja, da je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom, da je B. podizvajalec družbe A., d.d., pri čemer pa je takšna ugotovitev pravno nerelevantna. Družba A. ni pridobila soglasja tožene stranke, da lahko tožečo stranko šteje za podizvajalko, kar bi, glede na določbo tretjega odstavka 11. člena pogodbe o dobavi notranje opreme z dne 28. 9. 2009 (sodba jo spregleda) bila dolžna. Sodba nima razlogov oziroma je vsebina razlogov sodbe v nasprotju z vsebino listin, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Ne strinja se z neposredno uporabljivostjo določb 613. člena OZ (pravilno 631. člena OZ). Celotni korpus judikature, na katero se sklicuje sodišče, je bil izdan v letu 2014 ali kasneje, torej po vložitvi obravnavane tožbe. Predstavlja nov pravni vir, ki med postopkom ni bil izpostavljen niti v okviru načela materialnoprocesnega vodstva, toženka pa se do njega ni mogla ustrezno opredeliti. Sodba ugotovitve, da naj bi tožena stranka 3. 5. 2010 prejela zahtevek za neposredno plačilo v obliki predložitve potrjenih računov, ne obrazloži in tudi ne pojasni, na kakšni podlagi je do nje prišla. Če je menila, da se zahtevek nanaša na računa št. 101082312 in št. 10181963, potem bi se moralo opredeliti do tega, da se asignacijski znesek v višini 212.396,00 EUR ne sklada s seštevkom računov 235.995,00 EUR. Sodišče tudi ne pojasni, na kakšni podlagi šteje trditev tožeče stranke, da naj bi tožena stranka zahtevek za neposredno plačilo prejela 3. 5. 2010, za neprerekano. Tožena stranka ne more utemeljeno in argumentirano oporekati miselnemu toku sodišča, ki naj bi na podlagi te listine prišlo do določenih pravnih zaključkov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in narekuje vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje. Za zaključek sodbe, da iz trditvene podlage tožbe in dokaznega postopka izhaja, da sta pogodba med tožečo stranko in A. povezani in da gre za istovrstna dela, sodba nima podlage. Ima le dopis z dne 23. 4. 2010, pa še to brez ustrezne navedbe prilog. Z vlogo, ki jo je tožeča stranka vložila skupaj s tem dopisom, je vložila tudi predlog končnega obračuna, ki pa sam po sebi ne predstavlja niti računa A.-ja niti računa tožeče stranke. Tožena stranka priznava, da je tožeča stranka s toženo stranko dobavila nekatere stvari in jih namestila, ne more pa se opredeliti, koliko, kakšna in v kolikšni vrednosti. Asignacijska pogodba T 15/2010 v smislu pogodbe ni mogla nastati, saj asignacija s strani tožene stranke ni bila sprejeta. Sodišče bi ob pravilni dokazni oceni asignacijske pogodbe moralo zaključiti, da tovrstna oblika pogodbe brez predložene dokumentacije ne more predstavljati zadostnega pravnega temelja za prenos terjatve na tožečo stranko. Tožeča stranka je toženi stranki zgolj poslala asignacijsko pogodbo oziroma dve (še št. T 16/2010), pri čemer pa ni izrecno navedla, da je podizvajalka in tudi ne, da ji glavni izvajalec storitev noče poravnavati. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker sodba toženo stranko šteje za osebo javnega prava v smislu 4. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-2). Taksativno in kumulativno navedeni pogoji niso izpolnjeni. Tožena stranka se ne financira iz proračuna in ni navedena kot proračunski uporabnik v relevantnih objavljenih seznamih proračunskih uporabnikov. Razlog zavrnitve podpisa asignacijske pogodbe ni bil zgolj formalen, kot to ugotavlja sodba. Nepravilna je ugotovitev sodbe, da naj bi A. A. potrdil, da je tožeča stranka izpolnila vse pogodbene obveznosti, saj slednji za to ni imel pooblastil. Dejstvo, da je bil skrbnik pogodbe, ne pomeni, da je imel kakršnekoli pristojnosti v odnosu do nepotrjenih podizvajalcev družbe A., d.d. Pri presoji vprašanja, ali je tožena stranka prejela situacije tožeče družbe, se sodba opre izključno na pričanje B. B. in A. A., ki pa se do vsebine teh situacij nista opredelila. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni odgovorilo na očitek toženke, da je tožeča stranka zahtevek z asignacijsko pogodbo T 16/2010 zmanjšala na 118.934,18 EUR in da z dopisom 3. 5. 2010 ni zahtevala izplačila, temveč sklenitev asignacijske pogodbe, kar se ne more avtomatično šteti za zahtevek za plačilo po 631. členu OZ.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, se obrazloženo opredelila do posameznih pritožbenih očitkov in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba ob tokratnem odločanju sledi materialnopravnemu stališču, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v sklepu II Cp 1145/2015 z dne 18. 11. 2015.(1) Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojala na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika. Ugotovila je, da so sicer podani iz 631. člena OZ, na podlagi katerih je podizvajalec upravičen terjati plačilo od naročnika, da pa tožbenemu zahtevku na njegovi podlagi ni mogoče ugoditi. Tožena stranka je namreč vtoževano terjatev že plačala glavnemu izvajalcu. Zavzela pa je stališče, da je podana odškodninska odgovornost toženke. Plačilo glavnemu izvajalcu, ob dejstvu, da je toženka takrat že razpolagala z zahtevkom podizvajalke, predstavlja nedopustno ravnanje, zaradi katerega je tožeči stranki (podizvajalki) nastala škoda v višini vtoževane terjatve.

6. Dejanske ugotovitve sodbe sodbe so: - da sta tožena stranka (naročnik) in A., d.d. (glavni izvajalec) 28. 9. 2009 sklenila pogodbo o dobavi notranje opreme (v nadaljevanju Pogodba), katere predmet je bila izvedba dobave notranje opreme za hotel X, ki vključuje storitev namestitve in instalacije, ki je vezana na to opremo); - da je v 11. členu te pogodbe A., d.d., pooblastil toženo stranko za izvajanje neposrednih plačil vsem podizvajalcem; - da je tožeča stranka z A., d.d., 19. 11. 2009 sklenila gradbeno pogodbo za izvedbo del – dobavo in montažo medicinske opreme na objektu hotel X v vrednosti 184.198,29 EUR (brez DDV); - da tožena stranka ne zanika, da je tožeča stranka družbi A., d.d., dobavljala opremo za potrebe tožene stranke; - da je bil 12. 12. 2010 k tej pogodbi sklenjen aneks za dodatna specializirana gradbena dela v vrednosti 12.465,05 EUR; - da sta tožeča stranka in A., d.d., na podlagi primopredajnega zapisnika z dne 17. 12. 2009 sestavila in podpisala specificiran račun št. 101081963 z valuto 15. 2. 2010 za znesek 184.198,29 EUR (brez DDV), dne 17. 2. 2010 pa še račun številka št. 101082312 za znesek 12.465,05 EUR (brez DDV) z valuto 18. 4. 2010, pri čemer vsota obeh računov z DDV znaša 235.996,00 EUR; - da je tožeča stranka toženi stranki posredovala v podpis asignacijsko pogodbo št. T 15/2010, katere podpis je tožena stranka dne 5. 5. 2010 zavrnila iz razloga formalne narave; - da je terjatev tožeče stranka po asignacijski pogodbi T 15/2010 zapadla v plačilo 30. 4. 2010; - da je tožeča stranka toženi stranki 10. 6. 2010 posredovala novo asignacijsko pogodbo št. T 16/2010, ki je tožena stranka ni podpisala; - da je tožena stranka poravnala vrednost del do 90-ih odstotkov po krovni pogodbi (med A., d.d. in toženo stranko) glavnemu izvajalcu A., d.d. in sicer mu je dne 7. 5. 2010 nakazala 558.850,79 EUR in dne 30. 12. 2010 še 327.649,21 EUR; - da je tožeči stranki A., d.d., dne 12. 5. 2010 nakazal 80.000,00 EUR; - da sta bili nakazili tožene stranke glavnemu izvajalcu A., d.d., izvedeni potem, ko je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom, da A., d.d., tožeči stranki potrjenih računov ni poravnal in prvo nakazilo z dne 7. 5. 2010 potem, ko je tožeča stranka posredovala v podpis toženi stranki asignacijsko pogodbo št. T 15/2010, ki je bila podpisana s strani tožeče stranke in A., d.d.; - da je zapisnik o primopredaji in končnem obračunu z dne 17. 12. 2009 podpisal za toženo stranko A. A. (pooblaščeni predstavnik tožene stranke za izvajanje pogodbe, sklenjene med toženko in A., d.d. z dne 28. 9. 2009) in sta bila na njegovi podlagi izdana računa z dne 15. 2. 2010 in 17. 2. 2010. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nepravilno uporabi materialno pravo, ker ni podlage za neposredno uporabljivost določb 631. člena OZ. Že v prej navedenem razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče navedlo razloge za svoje stališče (11. točka obrazložitve sklepa), na katere se sklicuje, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 631. člena OZ in zakaj ZJN-2 in Uredba o neposrednih plačilih podizvajalca pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba) ne nudita podlage za neposredno obvezna plačila podizvajalca mimo pogojev iz 631. člena OZ.(2) Že takrat je pojasnilo, da razhajanje v teoriji (sledila mu je različna praksa sodišč) izhaja iz različne pravne narave neposrednih zahtevkov podizvajalcev pri javnih naročilih in se opredelilo, da se pridružuje stališču, da lahko podizvajalec terja plačilo le pod pogoji 631. člena OZ. Tako stališče je (kasneje) zavzelo Vrhovno sodišče v bistveno podobni zadevi (VSRS sklep II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016), v kateri je pritrdilo materialnopravnemu stališču pritožbenega sodišča, da ZJN-2 in Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcev mimo pogojev iz 631. člena OZ. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da bi jo moralo prvostopenjsko sodišče, ki se sklicuje na (večinsko) sodno prakso, v okviru materialnoprocesnega vodstva, nanjo opozoriti, ker se je izoblikovala šele po vloženi tožbi.

8. Sodba ima (za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 631. člena OZ oziroma odškodninski podlagi) razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s seboj v nasprotju. Pritožba z uveljavljanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v bistvenem izpodbija dokazno oceno, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Sodba dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovi. Dokazna ocena sodbe je logična in življenjsko prepričljiva, pritožbene trditve o njeni pravilnosti ne vzbujajo dvomov.

10. Zaključek, da ima tožnica položaj podizvajalke, sodba temelji na 15. točki drugega odstavka ZJN-2.(3) Podlago za zaključek, da je tožnica podizvajalka v skladu z ZJN-2, ima sodba, kot pravilno obrazloži, že v prvem členu gradbene pogodbe, iz katere je jasno razvidno, da bo tožeča strank za naročnika izvedla dobavo in montažo medicinske opreme. Presoja sodbe, da gre pri navedeni pogodbi za podjemno pogodbo, temelji na določbah pogodbe (2. člen, 4. člen, 10. člen), ki so jasne in se jih upošteva tako, kot so zapisane (82. člen OZ). Ne gre za nejasne določbe, ki bi narekovale uporabo razlagalnih pravil oziroma ugotavljanje prave volje strank, kot poskuša prikazati pritožba. Sodba materialnopravno pravilno navedene pogodbe ne šteje za prodajno pogodbo, kot je (sicer nekonkretizirano in dokazno nepodprto) zatrjevala toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje in pri čemer vztraja v pritožbi. Sodba ima jasne in pravilne razloge, zakaj ne gre za prodajno pogodbo (33. točka obrazložitve), s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih ni treba niti popravljati niti dopolnjevati. Pritožbene trditve, s katerimi izpodbija pravilnost take odločitve, ki jih podaja prvič v pritožbi, predstavljajo, kot pravilno izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP). Toženka namreč ne izkaže, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa ima tožnica položaj podizvajalke tudi po določbah OZ, ker je, kar toženka ni prerekala, prevzela del izvajalčevega posla. Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 198/2014 z dne 11. 2. 2016, na katero se sklicuje že sodba. V njej Vrhovno sodišče razlago pojma sodelavec temelji na prevzemnikovi odgovornosti za sodelavce in njegovi pravici, da opravo posla praviloma lahko zaupa drugemu (13. točka obrazložitve). Ob pravilni ugotovitvi sodbe, da je bila sklenjena podjemna pogodba, je zato odveč pritožbeno razpravljanje o tem, ali se dobavitelja posamezne opreme lahko šteje za podizvajalca. Po povedanem ima tožeča stranka položaj podizvajalke že po zakonu in ji ga, čeprav izvajalec pred sklenitvijo gradbene pogodbe z njo ni pridobil soglasja naročnice (tožene stranke), ni mogoče odreči, kot se zavzema pritožba.

11. Pritožbene trditve tudi ne vzbujajo dvoma o pravilnosti zaključka sodbe, da je bila toženka seznanjena, da ima tožnica položaj podizvajalke. Kot pravilno obrazloži že sodba (32. točka obrazložitve) je primopredajni in končni zapisnik z dne 17. 12. 2009 (za toženo stranko) podpisal A. A.,(4) da je tožena stranka to vedela, pa sta potrdila tudi njen takratni zakoniti zastopnik C. C. in B. B. (takratni komercialni direktor A., d.d.). Slednji je povedal, da je A., d.d., ko je predal začasno situacijo v potrditev toženi stranki, priložil tudi situacijo tožeče stranke potrjeno s strani A., d.d. 12. Neutemeljena je pritožbena graja neizpolnjevanja pogojev iz 631. člena OZ. Slednji so: pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni) in podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika.

13. Sodba ima v uvodoma povzetih ugotovitvah zadostno podlago za zaključek, da so navedeni pogoji izpolnjeni. Ugotavlja, da je tožeča stranka z dopisom 23. 4. 2010 na toženo stranko naslovila zahtevek za neposredno plačilo v obliki predložitve potrjenih računov, kar je tožena stranka prejela (glede na dohodni žig dne 3. 5. 2010 – A26), da sta pogodba med tožečo stranko in A., d.d. ter na drugi strani pogodba med slednjo in toženo stranko, sklenjeni na podlagi odprtega postopka oddaje javnega naročila povezani in da gre za istovrstna dela, da vrsta in obseg del, ki jih je tožeča stranka po podizvajalski pogodbi izvedla z A., d.d., med pravdnima strankama nista sporni in tožena stranka priznava, da je tožeča stranka družbi A., d.d., dobavljala opremo za potrebe tožene stranke, da je tožeča stranka izkazala, da ji je A., d.d., potrdil izvedena dela v kumulativnem znesku 235.996,01 EUR (s podpisom računov št. 101081963 in št. 101082312, ki sta bila izdana na podlagi primopredajnega zapisnika z dne 17. 12. 2009 (še pred 23. 4. 2010, ko je tožeča stranka na toženo stranko naslovila zahtevek za neposredno plačilo)).

14. Sodba pravilno ovrednoti dopis z dne 23. 4. 2010, ki mu je priložena asignacija podpisana s strani A., d.d. in tožeče stranke, kot izkaz pripoznanja izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca. Ne gre le za poziv na podpis asignacije, kot si to razlaga pritožba. Pritožba na podlagi (zmotnega) materialnopravnega izhodišča asignaciji pripisuje napačen pomen. Zgrešeno je njeno stališče, da zaradi dejstva, ker asignacije ni podpisala, terjatve ni bila dolžna plačati tožeči stranki. Povedano drugače, da je imela podlago za plačilo glavnem izvajalcu in ji zato ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Zadošča, da je bila z asignacijo seznanjena (tega ne zanika). Nepomembno je tudi, ali je pravilen zaključek sodbe, ki mu pritožba nasprotuje, da asignacija ni bila podpisana zgolj iz formalnih razlogov. Zadostno podlago za zaključek, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev tožeče stranke, pa ima sodba, kot pravilno obrazloži (38. točka obrazložitve sodbe), tudi v izpovedbah A. A., B. B. in D. D. Toženka v pritožbi sama priznava, da prejema dopisa z dne 23. 4. 2010 ni prerekala, njen očitek, da sodišče ni izvedlo dokazne ocene navedenega dopisa, ker njegova vsebina v obrazložitvi ni povzeta, pa je neutemeljen in ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, kot prikazuje pritožba. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da dela, ki jih je tožeča stranka izvedla za A., d.d., niso istovrstna delom, ki jih je A., d.d., izvedel za toženo stranko. Zato izpostavljanje dvoma v pritožbi glede istovrstnosti del ni upoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka priznava, da je tožeča stranka v spis vložila podpise računov št. 101081963 in 101082312, pri čemer trdi, da so brez ustreznih specifikacij in prilog. Kot pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je v svoji prvi pripravljalni vlogi (točka VIII) predložila 61 strani končnega obračuna družbe A., d.d., z dne 26. 2. 2010 (ki je bil tudi priloga k dopisu z dne 1. 3. 2010), na katerem so bile celo označene postavke, ki so enake postavkam tožeče stranke v njenih računih družbi A., d.d. Terjatev družbe A., d.d., iz končnega obračuna je, kot pravilno navaja sodba, tožena stranka plačala 7. 5. 2010 (deloma 30. 12. 2010), kar očitno dokazuje pripoznavo njegove terjatve. Drugačne trditve pritožbe nimajo podlage v izvedenih dokazih.

15. Pritrditi je razlogom sodbe (42. točka obrazložitve), da ob dejstvu, da je tožena stranka pred plačilom glavnemu izvajalcu razpolagala z zahtevkom tožeče stranke kot podizvajalke za plačilo (izvajalcu je plačala 7. 5. 2010, 30. 12. 2010, zahtevek tožeče stranke je prejela 3. 5. 2010), ni imela razloga, da plačila ne bi opravila tožeči stranki v višini, kot so jo izkazovale potrjene in zapadle situacije in je s tem ravnala protipravno. Materialnopravno pravilno je namreč stališče sodbe, da določba 631. člena OZ omogoča neposredni zahtevek podizvajalcu le primeru, kadar investitor še ni poravnal svoje obveznosti izvajalcu, ker s plačilom izvajalcu terjatev slednjega preneha. Po navedenem je, kot pravilno zaključi sodba, podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Pritožba, razen zaključkom sodbe o protipravnosti njenega ravnanja, drugim elementom odškodninske odgovornosti, ki jih sodba ugotavlja, konkretizirano ne nasprotuje. Ne nasprotuje pa tudi ugotovljeni višini škode in načinu njenega izračuna, pri kateri pa sodba, sicer pravilno, upošteva, da je glavni izvajalec tožeči stranki 12. 5. 2010 njeno terjatev delno plačal, in sicer v višini 80.000,00 EUR. Sodba izračun višine škode temelji na (s strani podizvajalca potrjenih) računov izdanih na podlagi sklenjene gradbene pogodbe, zato zneski, navedeni v asignacijskih pogodbah T-15/10 in T-16/10, na katere se sklicuje pritožba, niso odločilnega pomena. Sicer pa sodba obrazloži (44. točka obrazložitve), zakaj je znesek v drugi asignacijski pogodbi nižji (tožeča stranka je upoštevala delno poplačilo izvajalca z dne 12. 5. 2010) in je neutemeljena pritožbena graja, da se sodba do tega ne opredeli.

16. Po navedenem se izkaže, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), povrniti pa mora pritožbene stroške tožeči stranki za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom in znašajo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) 2.641,55 EUR (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 2.161,60 EUR, nagrada za materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, 22 % DDV), kar je naložilo v plačilo toženi stranki.

18. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Z njim je razveljavilo v predmetnem postopku izdano sodbo P 3/2013-III z dne 14. 12. 2014. Op. št. (2): Pogodba za izvedbo del na podlagi javnih naročil je bila sklenjena pred uveljavitvijo novele Zakona o javnih naročilih (novela ZJN-2B), ki je začela veljati 28. 3. 2010).

Op. št. (3): V njej je določeno, da se za podizvajalca šteje gospodarski subjekt, ki je pravna ali fizična oseba, ki za ponudnika, s katerim je sklenil naročnik pogodbo o izvedbi javnega naročila, dobavlja blago ali izvaja storitev, ki je neposredno povezana s predmetom javnega naročila.

Op. št. (4): Gre za pooblaščenca tožene stranke, določenega s pogodbo (tožena stranka priznava, da je bil skrbnik pogodbe), zato pritožbena navedba, da ni imel pristojnosti v odnosu do nepotrjenih podizvajalcev družbe, ne vzbuja dvoma glede njegovih pooblastil.