Jedro

Višina deležev; dejanska vprašanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg skupnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki pridobili v času trajanja zakonske zveze in odločilo, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka.

Glede dela premoženja, ki naj bi bilo pridobljeno med zakonsko zvezo, pa je zavrnilo tako tožbeni zahtevek tožnice, kot tudi zahtevek iz nasprotne tožbe, ki jo je vložil toženec. Tožencu pa je naložilo, da mora tožnici plačati znesek 3.561.278 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2001 do plačila. Pritožbo sta vložili obe pravdni stranki, pa je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru odločitve o plačilu denarnega zneska potrdilo.

Toženec je vložil revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999), pri čemer izpodbija le tisti del pravnomočne odločitve, ki se nanaša na plačilo denarnega zneska. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Denarni znesek, katerega plačilo tožencu nalaga izpodbijana sodba, predstavlja polovico izkupička za prodani osebni avtomobil in prodano tovorno vozilo. Ni jasno, na kakšni podlagi je ugotovljen enak delež pravdnih strank na tem delu domnevno skupnega premoženja. Toženec še vedno trdi, da sta obe vozili njegovo posebno premoženje, kar velja tudi za izkupiček od njune prodaje. Takšno stališče dopušča tudi odločanje o manjšem deležu tožnice na tem premoženju, če bi res šlo za skupno premoženje. Ne strinja se z dokazno oceno, ki se nanaša na izvor denarja za nakup obeh vozil. Meni, da je izpodbijana sodba v tem delu neprepričljiva. Ni upoštevano, da je bilo tovorno vozilo njegovo osnovno sredstvo za opravljanje obrtne dejavnosti, zaradi česar je moral nositi tudi vse stroške vzdrževanja vozila, ki so bremenili njegov zaslužek. Če predstavlja tovorno vozilo skupno premoženje, predstavlja neporavnani dolg za njegov nakup skupno breme zakoncev. Obseg neporavnanega dolga je določljiv. Po razvezi zakonske zveze tožnica ni več odplačevala kredita. Izvedenec bi moral vrednotiti kredit po enakih kriterijih, kot je vrednotil vozilo. Pomembno je, koliko je toženec ob prodaji iztržil, ne pa, koliko sta vozili bili dejansko vredni. Toženec ima tudi pomisleke glede metode, po kateri je vrednost vozil bila izračunana. Napak je tudi, da se pri ugotovljanju prispevka pri skupnem premoženju ni upoštevalo vlaganj v garažo, ki je po razvezi zakonske zveze postala tožničina last. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek na plačilo polovice vrednosti po razpadu zakonske zveze prodanih osebnega avta in tovornjaka je obligacijske narave: po vsebini pravnega razmerja gre za terjatev iz naslova neupravičene pridobitve (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pri tem je tožnica dokazovala, da oba predmeta spadata v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času obstoja zakonske skupnosti, da sta deleža strank na njem enaka ter da se je toženec, ki je po razvezi skupnosti vozili prodal, neopravičeno obogatil, zaradi česar ji mora povrniti polovico vrednosti. Toženec, ki je sicer dokazoval, da sta vozili njegovo posebno premoženje, pa ni ustrezno procesno ukrepal, če bi se izkazalo, da bo dokazna ocena potrdila tožničino stališče. Njegovo trditveno stališče je ostajalo v okviru izhodišča, da sta vozili njegovo posebno premoženje (s pogojnikom, ki bi dopustil morebitni tožničin manjši delež). To je tudi bistvo revizijskih navedb. Glede povrnitve neupravičeno pridobljene koristi zaradi prodaje vozil so toženčeve navedbe - vključno z revizijskimi - ostale na ravni načelne ocene. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zapisalo, da bi dejstvo, da je nakup tovornjaka bil opravljen s posojilom, terjalo od toženca, ki nosi dokazno breme, da dokaže višino odplačila po razpadu zakonske skupnosti ostalega kredita in koliko od tega je tožnica odplačala. S tako oceno se revizijsko sodišče strinja. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), kar velja tudi za trditveno podlago stranke, ki se upira postavljenemu zahtevku. Toženec pa ni povedal, kolikšna je višina zneska, ki ga je plačal (po razpadu zakonske skupnosti) na račun odplačila preostalega kredita, niti ni s tem v zvezi podal procesno oblikovane izjave.

Opisani razlogi torej zavračajo revizijske trditve, ki zmotno uporabo materialnega prava opredeljujejo z razlago, da je posojilo za nakup predmetov skupnega premoženja po razpadu zakonske skupnosti skupno breme, ki ga je treba upoštevati pri obračunu. Sodišče druge stopnje je sicer utemeljeno pritrdilo tej razlagi, ki pa ima - po povedanem - svojo težo le ob ustreznem procesnem ravnanju. Materialno pravo pa je v izpodbijani sodbi prav uporabljeno tudi v ostalem obsegu. Po določbi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) se šteje, da sta deleža na skupnem premoženju zakoncev enaka. Toženec ni dokazal, da bi delež na spornih vozilih mogel biti višji (drugi odstavek navedene zakonske določbe). Revizijska graja v tem obsegu meri na nestrinjanje z dokazno oceno, kar pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pravno in pojmovno je skupno premoženje, pridobljeno med trajanjem zakonske zveze, celota, na kateri se določijo deleži zakoncev. V tem kontekstu sta sodišči nižjih stopenj obe sporni vozili tudi obravnavali. Pri tem pa so dejanske ugotovitve demantirale toženčevo stališče, da sta vozili njegovo posebno premoženje. Ponavljanje trditev, da izvor denarja, s katerim sta vozili bili plačani, dokazuje, da tožnica ni prispevala k njunemu nakupu, nasprotuje dejanskim ugotovitvam, teh pa revizijsko sodišče ne more presojati.

Pravno nevzdržna je revizijska teza, da bi mogel biti delež toženca na kamionu višji zato, ker je ta bil njegovo osnovno sredstvo in ker je imel izdatke z njegovim vzdrževanjem. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), izdatki pa, ki so potrebni za njegovo vzdrževanje, bremenijo to skupno premoženje.

Nesprejemljivo je tudi stališče, po katerem ni odločilno, koliko sta vozili bili vredni, ker naj bi bilo pomembno le, koliko je zanju toženec ob prodaji iztržil. Toženec, ki je razpolagal z voziloma v celoti, je okoriščen z njuno vrednostjo do višine tožničinega deleža ne glede na to, pod kakšnimi pogoji ju je prodal. Izvedenska cenitev vrednosti ima zato pravno podlago. Toženec ne glede na to med postopkom ni navedel, za koliko ju je odsvojil. Revizijske trditve, ki skušajo iz navedenega izhodišča izpodbiti verodostojnost cenitve, so si same s seboj v nasprotju, kolikor pa grajajo cenitev samo, jih zadeva prepoved revizijskega preizkusa dejanskih ugotovitev.

Revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni opredeljen. Kolikor skuša v tej smeri očitek vsebinsko obrazložiti z nestrinjanjem z dokazno oceno, revizijo zadeva že omenjena posledica iz določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP. Kolikor pa revizija vidi obstoj navedenih napak v pomanjkanju razlogov, ki bi se nanašali na garažo kot domnevni del skupnega premoženja, pa gre v resnici za izpodbijanje pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje (revizijo je mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji - prvi odstavek 367. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 378. člena ZPP.