Jedro

Sodišče prve stopnje je v tem pogledu presojalo zakonske pogoje za uveljavljano vrnitev v prejšnje stanje iz 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1, razen tega pa so za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi v rednem prekrškovnem postopku glede vročanja sodnih pisanj, na kar se je v predlogu z dne 22. 4. 2026 smiselno skliceval storilec, analogno upoštevne še določbe 103. do 108. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 (Polonca Kovač v Petra Čas in drugi, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, strani 395 in 555). V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče sicer neprepričljivo diskvalificiralo dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo (drugače sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 in IV Ips 111/2013 z dne 14. 11. 2013, zadnji stavek 7. točke obrazložitve), saj v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje ni posredi vprašanje podaljšljivosti materialnopravnega roka (sodišče ga je sicer storilcu v korist dejansko podaljšalo z omenjenim pozivom z dne 19. 1. 2026), temveč njegove restitutivnosti, ki je navedena zakonska ureditev ne izključuje. Tudi rok iz desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je namreč povezan s predhodno vročitvijo sklepa o odločitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v zvezi s čimer lahko nastanejo objektivni in opravičljivi razlogi, ki imajo za posledico strankino zamudo in škodljivo izgubo pravice.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Storilec je dolžan plačati 20,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog storilca A. A. za vrnitev v prejšnje stanje glede prekoračitve roka za izpolnitev sodno določene obveznosti po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 8. 12. 2025, zavrnilo predlog istega storilca za vrnitev v prejšnje stanje glede prekoračitve roka za pritožbo zoper sklep o preklicu odločitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 13. 2. 2026 in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2.Storilec je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in ustavnih pravic ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpostavil je svojo pravno laičnost, zaradi katere ni poznal pomena fikcije vročitve sodnih pisanj in teka procesnih rokov, ki jih je zato zamudil, sodišče pa bi moralo pri odločanju upoštevati, da je storilec pravno neuk, in mu omogočiti uveljavitev svojih pravic. V zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa o zavrnitvi storilčevega predloga za zaslišanje prič, ki bi potrdili, da se je decembra 2025 odselil iz dotedanjega prebivališča, je ob nedovoljeni vnaprejšnji dokazni oceni sodišča podana kršitev storilčeve ustavne pravice do izjave in enakega varstva pravic. Nepravilno in v nasprotju s pravico do poštenega postopka iz 23. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je potrdilo zakonitost fikcije vročitve in se pri tem oprlo na okoliščino, da storilec ni pravočasno prijavil spremembe prebivališča, čeprav v času vročanja na prejšnjem naslovu ni več dejansko bival. Zaradi kršitve Zakona o prijavi prebivališča posamezniku ni dovoljeno odvzeti ustavne pravice do dejanske seznanitve s sodnimi pisanji v postopku o pomembni pravici, kot je veljavnost vozniškega dovoljenja. Storilec zaradi delovnih obremenitev in drugih osebnih okoliščin ni uspel urediti formalne prijave novega prebivališča, njegova mati pa ga ni pravočasno seznanila z obvestili, ki jih je prejel v poštni nabiralnik na prejšnjem naslovu, kamor sam ni več prihajal. Sodišče je kljub predloženim listinskim dokazom neutemeljeno presodilo, da ti razlogi niso upoštevni za ugotovitev opravičljivosti zamude rokov v smislu predlagane vrnitve v prejšnje stanje, pritožbeno sodišče pa naj zato razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je po pregledu podatkov v sodnem spisu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sklep o odločitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 8. 12. 2025 storilcu poslalo po pošti zaradi osebnega vročanja, vročevalec pa je ob neuspelem poskusu vročitve glede na izpolnjeno vročilnico 9. 12. 2025 pustil pošiljko v storilčevem poštnem nabiralniku na naslovu A. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno razlagalo tedaj veljavne določbe tretjega in četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 58. člena Zakona o prekrških (ZP-1) o vročanju odločbe o prekršku glede na okoliščine konkretne zadeve in pojasnilo, da je rok 15 dni za sprejem pošiljke na pošti pričel teči 10. 12. in iztekel 24. 12. 2025. Rok za predložitev dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo iz osmega do desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je nato tekel od 25. 12. 2025 do 8. 1. 2026, storilec pa je kljub posebnemu pozivu sodišča z dne 19. 1. 2026, ki mu je bilo veljavno vročeno 5. 2. 2026, zahtevano dokazilo posredoval sodišču šele 25. 3. 2026, tj. po pravnomočnosti sklepa o preklicu odločitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 13. 2. 2026, ki ga ni izpodbijal s pritožbo. Zakonska pravila o dolžnosti in posledici opustitve pravočasne predložitve dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo je sodišče prve stopnje po desetem odstavku 202.d člena ZP-1 popolno in razumljivo povzelo v izreku in pravnem pouku sklepa o odločitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožbena trditev, da storilec ni pravočasno prejel tega sklepa in poznejšega sklepa o preklicu odločitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki sta bila vložena v njegov poštni nabiralnik 29. 12. 2025 oziroma 5. 3. 2026, ne vpliva na presojo pravilnosti opisanega postopka vročanja in ugotovljenega teka prekluzivnih rokov za predložitev zahtevanega dokazila oziroma vložitev pritožbe zoper sklep o preklicu izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ju je storilec zamudil. Niti v obravnavani pritožbi niti v predhodnih vlogah ni izkazal upravičenega razloga za sklepanje, da v času od vložitve obvestil o prejemu obeh navedenih pošiljk do izteka rokov za vložitev dokazila oziroma pritožbe ni imel dostopa do poštnega nabiralnika, ker bi bil zaradi objektivnih razlogov odsoten od doma v smislu petega odstavka veljavnega 87. člena ZUP, tako pa je posredi običajna zamuda rokov.

5.Ob takih podatkih se pritožnik ne more upoštevno sklicevati na pravno laičnost in osebne okoliščine, zaradi katerih naj bi po svojem prepričanju iz opravičenih razlogov zamudil roka za predložitev dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo in za vložitev pritožbe zoper sklep o preklicu odločitve izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je v tem pogledu presojalo zakonske pogoje za uveljavljano vrnitev v prejšnje stanje iz 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1, razen tega pa so za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi v rednem prekrškovnem postopku glede vročanja sodnih pisanj, na kar se je v predlogu z dne 22. 4. 2026 smiselno skliceval storilec, analogno upoštevne še določbe 103. do 108. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 (Polonca Kovač v Petra Čas in drugi, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, strani 395 in 555). V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče sicer neprepričljivo diskvalificiralo dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo (drugače sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 in IV Ips 111/2013 z dne 14. 11. 2013, zadnji stavek 7. točke obrazložitve), saj v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje ni posredi vprašanje podaljšljivosti materialnopravnega roka (sodišče ga je sicer storilcu v korist dejansko podaljšalo z omenjenim pozivom z dne 19. 1. 2026), temveč njegove restitutivnosti, ki je navedena zakonska ureditev ne izključuje. Tudi rok iz desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je namreč povezan s predhodno vročitvijo sklepa o odločitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v zvezi s čimer lahko nastanejo objektivni in opravičljivi razlogi, ki imajo za posledico strankino zamudo in škodljivo izgubo pravice. V 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je sodišče pravilno presodilo, da je storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 22. 4. 2026 v tej zvezi prepozen, ker ga je v nasprotju z drugim odstavkom 89. člena ZKP (oziroma drugim odstavkom 105. člena ZUP) podal po več kot treh mesecih od zamude tega roka, ki so iztekli 9. 4. 2026, zaradi česar je pod točko I izreka sklepa predlog utemeljeno zavrglo.

6.Glede storilčevega prizadevanja za ugotovitev opravičljivosti zamude roka za pritožbo zoper sklep o preklicu odločitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je vrnitev v prejšnje stanje dovoljena le, če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja in izkaže opravičenost razloga za zamudo (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 in Up-552/09 z dne 23. 9. 2010). Pritožnikovo sklicevanje na preselitev na drug naslov, zaradi česar naj ne bi pravočasno prejel sodne odločbe, od vročitve katere je tekel pritožbeni rok, je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in pojasnilo, da je bil storilec v času zatrjevane in listinsko izkazane preselitve decembra 2025 brez dvoma seznanjen, da zoper njega teče sodni postopek zaradi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je 30. 10. 2025 osebno vložil predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Kljub temu ni obvestil sodišča o poznejši preselitvi (prvi odstavek 96. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1), ki je tudi ni ustrezno evidentiral pri pristojnem upravnem organu, iz uradne evidence pa še v aktualnem času izhaja naslov za vročanje A, na katerega mu je sodišče veljavno vročilo sklepa o odložitvi oziroma preklicu odločitve izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja in na katerem je še 19. 6. 2026 osebno sprejel izpodbijani sklep. Storilčevega položaja ob ustreznem pravnem pouku o roku za pritožbo zoper sklep o preklicu tako ni razumno pripisati njegovi pravni laičnosti in osebnim okoliščinam, kot je skušal prepričati v pritožbi, temveč njegovi premajhni skrbnosti bodisi pri pregledovanju prispele pošte na uradno prijavljenem naslovu, ki je le malo oddaljen od njegovega novega bivališča, bodisi pri upoštevanju postopkovnih pravil, kar ne upravičuje vrnitve v prejšnje stanje in bi to v obravnavanem primeru pomenilo nedovoljeno relativizacijo in podaljšanje zakonskega roka. Sodišče prve stopnje je torej storilcu na predpisan način omogočilo pravice do izjave, sodnega varstva in pravnega sredstva iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter zagotovilo pošten postopek v smislu 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, storilčevo nepravočasno sodelovanje v postopku pa očitno ni posledica opravičljivega razloga, ki bi utemeljeval vrnitev v prejšnje stanje. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da storilec skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v nasprotju s prvim odstavkom 89. člena ZKP oziroma tretjim odstavkom 104. člena ZUP v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka oziroma drugim odstavkom 67. člena ZP-1 ni vložil pritožbe zoper sklep o preklicu odločitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ob teh razlogih je sodišče v točki II izreka izpodbijanega sklepa pravilno in zakonito zavrnilo ta del storilčevega predloga z dne 22. 4. 2026.

7.Pritožbi ni mogoče pritrditi niti glede navedbe, da sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa ni zaslišalo storilca in predlaganih dveh prič, ki bi potrdili spremembo storilčevega prebivališča. Njegov predlog z dne 22. 4. 2026 se namreč ni nanašal na ugotavljanje prekrška in odgovornosti zanj, temveč na procesno vprašanje utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče zato ni izvajalo oziroma ponavljalo dokaznega postopka v smislu četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in ni bilo dolžno zaslišati storilca na podlagi 69. člena ZP-1, temveč je o zahtevi odločilo na podlagi pisnih podatkov, predlog za zaslišanje prič pa v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo in brez kršitve 3. alineje 29. člena Ustave presodilo kot nepotreben za razjasnitev odločilnih dejstev glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ta so bila tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovljiva na podlagi povzetih podatkov o vročanju sodnih pisanj, storilčevem prijavljenem naslovu za vročanje uradnih pošiljk in listin, s katerimi je izkazal svojo selitev na drug naslov, kar naj bi po obrazložitvi dokaznega predloga dodatno potrdili priči, pa to ne bi moglo vplivati na utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po načelu proste presoje dokazov (71. člen ZP-1) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, dolžno pa je ugoditi dokaznemu predlogu stranke in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten ter če je njegov obstoj in pravno relevantnost stranka utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Po ustaljenih (ustavno)sodnih merilih sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je to zaradi jasnosti zadeve odveč; če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo s predlaganim dokazom, že dokazano ali brez pomena za zadevo; ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (odločbi Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 ter sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 39/2013 z dne 30. 5. 2013).

8.Po ugotovitvi neutemeljenosti pritožbenih navedb in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru 159. člena ZP-1 v zvezi s 168. členom ZP-1 ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti, je po tretjem odstavku 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo in odločilo, da se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

9.Za obravnavanje in zavrnitev pritožbe je storilec dolžan plačati sodno takso iz tarifne številke 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).