Jedro

Odmera nepremoženjske škode Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kot premoženjsko škodo stroške izdelave izvedeniškega mnenja, ki sta ga tožnika pridobila pred pravdo. Stroški izvedenca, ki so nastali pred pravdo, so namreč del pravdnih stroškov, zato ne morejo biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: a) spremeni v odločitvi glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja (glede prisojenih 266,00 EUR za prvotožnika in 280,00 EUR za drugotožnico s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; b) razveljavi v odločitvi glede odškodnine za razžalitev dobrega imena in časti prvotožnika in drugotožnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (v ugodilnem in zavrnilnem delu) in delno v izreku o stroških (kolikor se izrek nanaša na odločitev o stroških v razmerju med tožečo stranko in prvim tožencem v znesku 847,80 EUR) ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da obstojita terjatvi tožečih strank T.R. in V.M. do toženca C. N., in sicer terjatev prvega tožnika v znesku 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 167.748,00 SIT od 24.3.2005 do 31.12.2006 in od zneska 700,00 EUR od 1.1.2007 do plačila, ter terjatev druge tožnice v znesku 994,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 238.202,16 SIT od 24.3.2005 do 31.12.2006 in od zneska 994,00 EUR od 1.1.2007 do plačila.

2. Ugotovi se, da obstoji terjatev toženca C.N. do tožečih strank T.R. in V.M. v znesku 800,00 EUR.

3. Toženec C.N. je dolžan plačati: - tožniku T.R. znesek 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 71.892,00 SIT od 24.3.2005 do 31.12.2006 in od zneska 300,00 EUR od 1.1.2007 do plačila, - tožnici V.M. znesek 594,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 142.346,16 SIT od 24.3.2005 do 31.12.2006 in od zneska 594,00 EUR od 1.1.2007 do plačila.

4. Kar zahtevata tožnika več, se zavrne (v celoti iz naslova premoženjske škode ter iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, v presežku pa za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah).

5. Tožbeni zahtevek obeh tožnikov zoper toženko D.H.N. se zavrne.

6. Tožeči stranki T.R. in V.M. sta dolžni povrniti toženki D.H.N. pravdne stroške v znesku 847,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev T.R. (v nadaljevanju prvotožnik) in V.M. (v nadaljevanju drugotožnica) do C.N. (v nadaljevanju prvotoženec) v znesku 3.465,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 830.352,60 SIT od 24.3.2005 do 31.12.2006 in od zneska 3.465,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila. Prav tako je ugotovilo obstoj terjatve prvotoženca do tožeče stranke v višini 800,00 EUR in nato razsodilo, da je prvotoženec dolžan plačati prvotožniku 1.091,00 EUR in drugotožnici 1.574,00 EUR, obakrat s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je višji tožbeni zahtevek zavrnilo in hkrati odločilo, da morata tožeči stranki v roku 15 dni prvotožencu in D.H.N. (v nadaljevanju drugotoženka) povrniti 1.695,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženko je bil v celoti zavrnjen, enako tudi predlog toženih strank, da se tožnika kaznujeta zaradi žalitve toženih strank.

Zoper takšno odločitev sta se pravočasno pritožila tako tožeča stranka (zoper zavrnilni del in izrecno tudi zoper ugotovitev obstoja terjatve prvotoženca do prvotožnika in drugotožnice ter odločitev o stroških) kot prvotoženec (zoper ugodilni del), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V obeh pritožbah je predlagana sprememba oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v ponovno sojenje.

Prvotoženec v svoji pritožbi navaja, da v konkretnem primeru ne obstoji temelj njegove odškodninske obveznosti, saj vzroki incidentov, ki jih opisuje sodišče prve stopnje, niso rezultat nedopustnega ravnanja tožencev, temveč so posledica napetih medsosedskih odnosov, izvirajočih iz različnih življenjskih slogov. Prvotoženec se pri tem sklicuje na izvedensko mnenje izvedenke M. R. M.. Po mnenju prvotoženca je izvedenka, katere mnenje je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, potrdila stališče tožencev, da posledic na zdravju in počutju posameznika zaradi dolgotrajnih sporov in nesoglasij ni mogoče pripisati le določenemu posamezniku oziroma le nekaterim dejavnikom, ampak gre vedno za interakcijo različnih dejavnikov. Napeto in stresno ozračje, ki je posledica medsebojnega nerazumevanja pravdnih strank in katerih vzrok so pretežno nerešena solastninska in medsosedska vprašanja, v skladu s sodno prakso ne more predstavljati temelja odškodninske odgovornosti. Prvotoženec meni, da med incidenti, ki so našteti v obrazložitvi, in zatrjevano škodo tožnikov ni podane vzročne zveze, saj tožnika nista in ne moreta dokazati, da so vzrok njunih težav prav v obrazložitvi sodbe našteta ravnanja. Prvotoženec glede incidentov 6.5.1999, 3.4.2001, 29.12.2001 ter 23.1.2003 izrecno navaja, da je bil vsakič izzvan in da sta po njegovem mnenju ravno tožnika tista, ki z namernim izzivanjem odločilno prispevata k nastanku medsebojnih sporov in incidentov. Prvotoženec prav tako navaja, da izvedenki v izvedenskih mnenjih nista potrdili pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Slednje tudi sicer ni mogoče pripisati zgolj opisanemu ravnanju prvotoženca. Izrecno izpostavlja, da iz izvedenskih mnenj ne izhaja, da bi ravno opisana škodna dejanja povzročila kakršnekoli pravnorelevantne nevšečnosti, povezane z zdravljenjem, pri prvotožniku in pri prvotožnici. Zgolj dejstvo, da je bila psihiatrična pomoč potrebna, še ne more pomeniti nevšečnosti, zaradi katere bi bilo potrebno prisoditi odškodnino. Prvotoženec nadalje navaja, da strahu izvedensko mnenje ne navezuje na točno določene dogodke. Ugotovljen srednje intenziven oziroma zmeren strah pri prvotožniku prav tako ne more biti pravno priznana nepremoženjska škoda v skladu s sodno prakso. Poleg tega pa drugotožnica ni mogla pri vseh incidentih čutiti zelo intenzivnega strahu, saj je šlo za izrazito različne dogodke. Glede škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravi, da bi morala biti trajne narave, da bi lahko bila pravno priznana. Za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pa poudarja, da je izpodbijana sodba v razlogih tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti niti za prvotožnika niti za drugotožnico, s čemer je podana v tem delu absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je po mnenju prvotoženca sodišče prve stopnje tožnikoma prisodilo previsoko odškodnino, ki odstopa od sodne prakse.

Pritožba prvotoženca je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, sta pa vložila svojo pritožbo. Tožnika v svoji pritožbi navajata, da je zmotna uporaba materialnega prava podana v tem, da jima je sodišče prve stopnje prisodilo bistveno prenizko odškodnino, upoštevajoč vse okoliščine primera. Nadalje menita, da je sodišče prve stopnje prenizko procentualno ocenilo prvotoženčev prispevek k nastali škodi v višini 70% od dosojenih zneskov in sta tožnika upravičena do odškodnine v višini najmanj 90% od priznanih zneskov. Nasprotno pa menita, da je sodišče prvotožencu prisodilo bistveno preveč iz naslova pravične denarne satisfakcije za razžalitev njegovega dobrega imena in časti s strani tožnikov, oziroma da je znesek 800 EUR iz tega naslova sploh neutemeljen. Glede zavrnilnega dela zoper drugotoženko menita, da je nepravilen, saj naj bi dejansko podpirala ravnanja prvotoženca in ga k temu celo vzpodbujala. Tožnika nadalje grajata odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je zavrnilo njun zahtevek za premoženjsko škodo t.j. plačilo stroškov izdelave izvedenskega mnenja, ki je bilo potrebno za začetek pravde. V posledici vsega navedenega pa ocenjujeta, da je nepravilna tudi odmera stroškov postopka.

Pritožba tožnikov je bil vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na časovno komponento zatrjevanih nedopustnih ravnanj (od 1997 dalje) kot materialnopravno podlago pravilno uporabilo določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) oziroma 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR), ki ima smiselno enako vsebino. Prav tako morajo biti za prisojo odškodnine po obeh zakonih kumulativno izpolnjene vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju predpostavk odškodninske odgovornosti presodilo, da gre pri večini dogodkov, ki so predmet tožbene trditvene podlage, dejansko za medsosedske konflikte oziroma nesoglasja, da pa je nekaj dogodkov tudi takih, v katerih je mogoče prvotožencu očitati nedopustna ravnanja, ki predstavljajo poseg v osebno sfero tožnikov, zaradi katerih sta tožnika upravičena uveljavljati nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje takšni oceni sodišča prve stopnje in kot pravilno ocenjuje tudi njegovo ugotovitev, da drugotoženki ni mogoče očitati tovrstnih nedopustnih ravnanj. Tožnika v svoji pritožbi glede slednje zgolj ponavljata očitke, ki jih je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo z ugotovitvijo, da tožnika že sicer splošnih očitkov toženki nista z ničemer dokazala (str. 9 in 10 izpodbijane sodbe). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti drugi toženki je zato pravilna in se pritožbeno sodišče v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Upoštevajoč pritožbene navedbe obeh pritožnikov se bo pritožbeno sodišče zato v nadaljevanju najprej osredotočilo na tista ravnanja prvotoženca, za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da presegajo tipične medsosedske konflikte in pomenijo nedopustna ravnanja.

Grožnje s smrtjo z dne 6.5.1999 ob vdoru v stanovanje tožnikov (prvotoženec je po prerivanju grozil, da bo ubil prvotožnika, tožnici pa razbil gobec ter da bo treba vzeti "šmajser" in vse potolči, in navedel, da bosta tožnika mrtva, on pa bo dobil 10 let), žalitev tožnikov in grožnje drugotožnici z udarcem neposredno po uničenju lesene pregrade na terasi z dne 3.4.2001, grožnje vpričo policistov dne 29.12.2001, resne grožnje prvotožniku o fizičnem obračunu ("razbitje gobca") dne 8.1.2002, posredne grožnje s smrtjo oz. žalitev ("kako bom užival ko bom hodil po grobu prvotožnika") ter grožnja s poškodovanjem tožničinega avtomobila, oboje dne 23.1.2003, tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavljajo tako nedopustno ravnanje, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost, ob obstoju ostalih predpostavk te odgovornosti. Glede dogodka 19.1.2002, ko je prvotoženec z resno grožnjo, da bo napadel njuno življenje in telo, ogrozil varnost tožnikov, pa je sodišče v skladu s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil prvotoženec pogojno obsojen na štiri mesece zapora za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 145/I členu Kazenskega zakonika (sodba Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. K 147/2002 z dne 25.3.2003 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 722/2003 z dne 17.9.2003) in zato tudi ta dogodek nedvomno predstavlja nedopustno ravnanje, ki ima lahko za posledico odškodninsko odgovornost, če so podane še ostale predpostavke za prisojo odškodnine.

Prvotoženec v svoji pritožbi sicer navaja, da vzroke za incidente, ki jih v sodbi opisuje sodišče, ne gre iskati v nedopustnem ravnanju tožencev, temveč v napetih medsosedskih odnosih. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje to upoštevalo pri svoji odločitvi, ko je soprispevek tožnikov k ugotovljeni škodi ocenilo na 30% oziroma prvotoženca na 70%. Glede višine soprispevka pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje oceni sodišča prve stopnje in zavrača kot neutemeljene tako prvotoženčeve pritožbene navedbe kot tudi grajanje tožnikov v tej smeri. Sodišče prve stopnje je glede vseh zgoraj navedenih dogodkov v izpodbijani sodbi ustrezno in obrazloženo ocenilo, v kolikšni meri je odgovoren prvotoženec in v kolikšni meri sta k temu soprispevala tožnika s svojimi ravnanji (neprimerna komunikacija s prvotoženčevo hčerko, obojestransko zmerjanje, konflikti glede pluženja oz. oviranja dovozne ceste) ter nato podalo skupno oceno soprispevka za vse navedene dogodke. Takšen način ugotavljanja soprispevka je neizogiben v situaciji, ko posledic na zdravju in počutju posameznika zaradi dolgotrajnih sporov ni mogoče pripisati le določenemu posamezniku oziroma le nekaterim dejavnikom, ampak gre za interakcijo različnih dejavnikov. Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na prepričljive razloge sodbe sodišča prve stopnje.

Prvotoženec glede vzročne zveze nadalje izpostavlja, da tožnika nista uspela in tudi ne moreta dokazati, da so vzrok njunih težav prav oziroma zgolj v obrazložitvi sodbe našteta ravnanja prvotoženca, saj kaj takega ne izhaja iz izvedenskih mnenj. Prvotoženec ima prav, ko izpostavlja, da vzrok težav tožnikov niso zgolj in izključno zgoraj navedena nedopustna ravnanja, temveč tudi ostali medsosedski konflikti. Vendar pa v okviru vseh medsosedskih konfliktov zgolj zgoraj navedena prvotoženčeva ravnanja po svoji intenzivnosti predstavljajo nedopustna ravnanja, ki pomenijo poseg v osebno sfero in v posledici katerih sta tožnika upravičena uveljavljati nepremoženjsko škodo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja M. T., na katerega se opira tudi sodišče prve stopnje, tako tudi izhaja, da bi "v tožbi opisani dogodki povprečnega človeka spravili iz duševnega ravnotežja". Izvedenka prav tako za oba tožnika ugotavlja, da so vzroki njunih psihičnih težav vezani na opisana ravnanja v tožbi. Kljub temu, da so obravnavana nedopustna ravnanja v manjši meri prispevala k porušenju duševnega ravnovesja obeh tožnikov, pa je dejstvo, da so nedvomno prispevala k temu.

V skladu z določbo 179. člena OZ oziroma 200. člena ZOR je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Namen odškodnine za nepremoženjsko škodo je, da se oškodovanec s prejetim zneskom potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine pa bi bilo, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil. Ob individualizaciji odškodnine na konkretnem primeru mora biti odškodnina hkrati določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih primerih.

Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično odmerjeno odškodnino za strah. Za strah je bilo prvotožniku prisojeno 400,00 EUR in drugotožnici 750,00 EUR. Sodišče prve stopnje je za oba tožnika ugotovilo, da sta bila ob navedenih prvotoženčevih nedopustnih ravnanjih prestrašena in se je glede intenzivnosti njunega strahu utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je izvedenka tako glede prvotožnika kot drugotožnice ugotovila, da se je strah pojavil ob obravnavanih dogodkih, pri čemer je prvotožnik trpel srednje intenziven in zmeren strah, drugotožnica pa zelo intenziven strah z resnimi občutji ogroženosti. Glede na to, da je bil pri obeh ugotovljen intenziven strah in da iz ugotovljenih okoliščin izhaja, da je bilo pri tožnikih duševno ravnovesje porušeno v daljšem časovnem obdobju, je prisojena odškodnina primerna in ne odstopa od prisojenih zneskov v primerljivih zadevah. Razlika v višini odškodnine za prvotožnika in drugotožnico je utemeljena, upoštevajoč različno ugotovljeno stopnjo intenzivnosti strahu in dejstvo, da je bil pri tožniku ugotovljen deloma tudi zmeren strah, ki pa ga ni mogoče šteti kot pravno priznano škodo.

Pritožbeno sodišče prav tako kot pravično ocenjuje prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 600,00 EUR za prvotožnika in 670,00 EUR za drugotožnico. Pri obeh tožnikih so bile ugotovljene trajnejše anksiozno depresivne motnje, izvirajoče med drugim tudi iz navedenih prvotoženčevih nedopustnih ravnanj. Trajne posledice se kažejo v umiku iz socialnih odnosov pri prvotožniku in v stalnem neugodju, tesnobnosti oz. nesproščenosti ob pričakovanju nečesa ogrožujočega pri drugotožnici. Za prvotožnika je bilo ugotovljeno, da je to stanje danes že blažje izraženo in so duševne bolečine zaradi tega danes zmerne intenzivnosti, medtem ko je bilo za drugotožnico ugotovljeno podobno, da so njeni občutki tesnobe, nesproščenosti in neugodja prav tako že blažji. Dejstvo, da so pravdne stranke neposredni sosedje in so v stalnem dolgoletnem kontaktu, predstavlja posebno okoliščino, ki v luči prvotoženčevih nedopustnih ravnanj dodatno upravičuje zaključek tako o samem obstoju pravnorelevantnih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot tudi o višini prisojene odškodnine iz tega naslova vsakemu tožniku.

Pritožba prvotoženca pa je utemeljena v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 380,00 EUR in tožnici 400,00 EUR iz tega naslova. Niti pri prvotožniku niti pri drugotožnici niso bile ugotovljene fizične bolečine med zdravljenjem. Drugotožničino jemanje zdravil in 9 obiskov pri lečečem psihiatru od leta 1998 do konca leta 2002 ter ugotovljeni prvotožnikovi obiski pri osebnem zdravniku in dva obiska (4.7.2001 ter 3.6.2004) pri psihiatru pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavljajo takih nevšečnosti med zdravljenjem, ki bi ob odsotnosti telesnih bolečin narekovale prisojo odškodnine iz tega naslova.

Prvotoženec utemeljeno graja tudi pomanjkljivo obrazložitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, s katero se ne strinjata niti tožnika (slednja sicer samo glede višine). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napisalo zgolj to, da sta bila tožnika ob ugotovljenih nedopustnih ravnanjih prvotoženca razžaljena (str. 13) ter povzelo ugotovitve izvedenke (str. 14, 15) o intenzivnosti bolečin, medtem ko sodba nima potrebnih razlogov o tem, kako sta tožnika subjektivno občutila duševne bolečine zaradi razžalitve, ter o tem, ali oziroma katera navedena nedopustna ravnanja prvotoženca so objektivno žaljiva. V tem delu sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti pobotnega ugovora prvotoženca najprej ugotovilo, da so tožbene navedbe na račun prvotoženca češ, da je znana nasilna in konfliktna osebnost in dober znanec varuhov javnega reda in miru v RS kot tudi v tujini, ter navedbe, da se je prvotoženec ukvarjal s "krajami, ropi, posilstvi, da je bil zaprt, da je brez zaposlitve", taki očitki, ki že objektivno pomenijo žalitev tistega, ki so mu namenjeni. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je prvotoženec takrat zaradi navedenih obtožb slabo počutil, kot je izpovedal sam (subjektivni element razžalitve), nenazadnje pa je prav ta njegova čustvena prizadetost bila povod za toženčevo kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 145/I členu Kazenskega zakonika dne 19.1.2002. Tudi pritožbeno sodišče se, tako kot sodišče prve stopnje, strinja s prvotožencem, da bi obtožbe z besedami "posiljevalec" in "ropar" v ugotovljenem kontekstu prizadele vsakogar. Upoštevajoč navedeno se pokažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe tožnikov, da je sodišče prve stopnje odmerilo previsoko odškodnino kot pravično denarno satisfakcijo za povzročeno nepremoženjsko škodo iz naslova toženčevih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti s strani tožnikov. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je višina prisojene odškodnine primerna in ne odstopa od prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnikov glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot premoženjsko škodo stroške izdelave izvedeniškega mnenja, ki sta ga tožnika pridobila pred pravdo. Stroški izvedenca, ki so nastali pred pravdo, so namreč del pravdnih stroškov, zato ne morejo biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka (Glej: Ude et al., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 24-25 (vključno z op.17), GV Založba, (2005)).

Upoštevajoč zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama prvotoženca in tožnikov. Na podlagi četrte točke 358. člena ZPP je spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zavrnilo v celoti. Ker se izpodbijane sodbe glede odškodnine tožnikov iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ni dalo preizkusiti, jo je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo, in sicer na podlagi 354. člena v povezavi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično je bila razveljavljena tudi odločitev o stroških postopka (v delu, ki se nanaša na razmerje med tožnikoma in tožencem). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje podati natančnejše razloge glede obstoja tako subjektivnega kot tudi objektivnega elementa razžalitve na strani tožnikov. Če bo presodilo, da dejansko stanje v tem delu ni dovolj razjasnjeno, pa bo moralo dodatno izvesti pravočasno predlagane dokaze. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti tudi o stroških postopka v sporu med tožnikoma in tožencem.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožnikov in toženca v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeni ter v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka. Glede na toženčev soprispevek (70%) pripada tožnikoma iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako 700,00 EUR (tožnik) oz. 994,00 EUR (tožnica), glede na pobotni ugovor pa 300,00 EUR (tožnik) oz. 594,00 EUR (tožnica), s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. V preostalem delu je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je potrdilo tudi odločitev o stroških postopka, kolikor se nanaša na razmerje med tožnikoma in toženko. Tožbeni zahtevek je bil zoper toženko zavrnjen, toženka pa se ni pritožila glede odločitve o stroških. Za sospornike kot stroškovne upravičence se analogno uporablja 1. odstavek 161. člena ZPP. Tožnika sta zato dolžna povrniti toženki polovico stroškov, prisojenih toženi stranki, in sicer v znesku 847,80 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.