Jedro

Dolžnik mora v predlogu za odlog izvršbe izkazati hkrati, da bo z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo in enega od primerov iz 1. do 8. tč. prvega odst. 71. čl. ZIZ. Ker dolžnica v predlogu niti ni zatrdila, da bi ji z opravo izvršbe nastala znatnejša škoda, v pritožbi pa je to zatrdila, vendar pa ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje pravilno njen predlog zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe.

Proti sklepu se je pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku/99 (ZPP) v zvezi s 366. čl. ZPP. Navedla je, da ima nizke dohodke, s katerimi se komajda preživlja. Iz tega razloga je bila z istim sklepom oproščena plačila sodnih taks. V primeru oprave izvršbe tako ne bi imela denarja niti za najosnovnejše potrebe. Ker bi si tako morala denar izposojati, bi ji nastala škoda v višini obresti.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi dolžnica v predlogu za odlog izvršbe sploh ni zatrjevala enega od dveh pogojev, ki morata biti za odlog izvršbe izpolnjena po 1. odst. 71. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98, ZIZ). Izkazala je namreč le vložitev izrednega pravnega sredstva zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je izvršilni naslov, ni pa niti zatrdila, da bi z izvršbo pretrpela znatnejšo škodo. Ob takem stanju je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen predlog za odlog izvršbe. V pritožbenem postopku pa je dolžnica nato navedla, da ima nizke dohodke in da bi z izvršbo zašla v še večje pomanjkanje, zaradi česar bi si morala denar izposojati. S tem pa bi ji nastala škoda v višini obresti. Te svoje pritožbene trditve pa utemeljuje z dejstvom, da jo je sodišče prve stopnje že oprostilo plačila sodnih taks.

Po določbi 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave. To, kar tožnica navaja v pritožbi, bi lahko navedla že v predlogu za odlog. Ker torej tožnica ni dokazala, da brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev oz.

predložiti novih dokazov že v postopku na prvi stopnji, njenim pritožbenim navedbam z ozirom na navedeno zakonsko določbo ni mogoče slediti. Ob tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da tudi sicer izterjave terjatve, naložene dolžniku v izvršilnem naslovu, ni mogoče šteti za pravno priznano škodo v smislu določb 1. odst. 71. čl. ZIZ.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo dolžnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).