- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
Sodba I Ips 115/95
ECLI:SI:VSRS:1998:I.IPS.115.95 Kazenski oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Sodišči nista mogli prekršiti določb 2. odstavka 3. člena KZ, saj sta izpodbijani sodbi postali pravnomočni pred njegovo uveljavitvijo.
Izrek
Zahteva obs. D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Obrazložitev
S pravnomočnima sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bil obs. D.G. obsojen zaradi kaznivega dejanja umora in poskusa enakega kaznivega dejanja v bistveno zmanjšani prištevnosti po 4. točki drugega odstavka 46. člena KZ - 77 in po istih določbah tega zakona v zvezi z 19. členom ter drugim odstavkom 12. člena KZ SFRJ na enotno kazen 12 let zapora, v katero je bil vštet pripor od... dalje. Hkrati mu je bil na podlagi 63. člena KZ SFRJ izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu.
Obsojenec je na podlagi 559. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper ti sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila smiselno v tem, da gre pri dejanju, ki je opredeljeno kot poskus kaznivega dejanja umora, v resnici za pripravljalna dejanja, ki po novem kazenskem zakoniku niso kazniva, če ne predstavljajo samostojnega kaznivega dejanja. Mnenja je, da bi moralo sodišče to dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 134. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) in mu izreči bistveno nižjo kazen.
Vrhovni državni tožilec je predlagal, da se zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti zavrne.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Predvsem sodišči v rednem postopku nista mogli prekršiti določb drugega odstavka 3. člena KZ o obvezni uporabi milejšega kazenskega zakona, saj je KZ začel veljati 1.1.1995, izpodbijani sodbi pa sta postali pravnomočni dne 7.4.1993, torej pred njegovo uveljavitvijo.
Zahteva pa tudi nima prav, da je bil obs. D.G. obsojen za pripravljanje kaznivega dejanja umora po določbah 18. člena KZ SFRJ, temveč je bil obsojen za poskus tega kaznivega dejanja. Predlagana sprememba pravne opredelitve torej tudi sicer ne bi prišla v poštev in je treba zahtevo zavrniti kot neutemeljeno.