Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi šlo v primeru posameznih ravnanj, ki jih tožnica izpostavlja, za trpinčenje. Opravilo je presojo posameznih ravnanj, ki jih tožnica navaja in zaključilo, da ravnanja niso bila izvajana z namenom škodovanja, žaljenja ali poniževanja tožnice. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi poudarja, da ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, samo po sebi ne zadostuje za zaključek, da do trpinčenja ni prišlo. Sodišče namreč ne more presojati vsakega od dogodkov oziroma ravnanj posebej in za vsakega posebej ugotavljati, če predstavlja trpinčenje, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da tožnica zatrjuje, da je bila žrtev mobinga s strani nadrejenih, ki imajo v okviru svojih funkcij določeno moč in avtoriteto nad svojimi podrejenimi. Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo ali podrejene osebe izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pa pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi mobinga v znesku 18.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2014 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije stroške postopka v znesku 1.088,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sta nad njo od avgusta 2011 do prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi mobing izvajala nadrejena A.A. in B.B. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati C.C., D.D., predstavnike podjetja E. d. o. o. F.F. in G.G. in izvesti tudi dokaze v zvezi z nepremoženjsko škodo. Tožnica v pritožbi poudarja, da je potrebno posamezna ravnanja delodajalca presojati z vidika, ali gre za objektivne poslovne odločitve ali načrtno diskriminiranje posameznega delavca. Na oglasni deski niso bili prikazani dejanski rezultati opravljenega dela tožnice, sama pa je dosegla slabše rezultate tudi zaradi ravnanj tožene stranke. Taka objava je bila za tiste, ki so dosegali slabše rezultate, ponižujoča, saj so objave videli vsi, ki so vstopili v prostor. Zmoten je zaključek sodišča, da oglasna deska ni bila nameščena z namenom sramotiti tožnico, saj je bil namen prikazati nekatere zaposlene kot slabe delavce in ni šlo za motivacijo. B.B. je pojasnil, da je bila oglasna tabla odstranjena na prošnjo zaposlenih. Tožnica sodišču prve stopnje v pritožbi v zvezi s tem očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je bilo obnašanje B.B. in A.A. nedopustno, tak način komunikacije pa nezakonit. Svoje vedenje je B.B. potrdil tudi H.H. Sodišče ne bi smelo vrednotiti, kako neprimerno je bilo vedenje B.B. V zvezi z obnašanjem A.A. je neresnično povzelo izpovedi prič in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa se ni opredelilo do tega, da je A.A. s tožnico govorila s povišanim tonom, delala grimase, udarjala po mizi. Nesmiselna je interpretacija, da so bile žaljivke izrečene z namenom motivacije oziroma sproščenega odnosa v delovnem okolju, interpretacija, da ravnanje, ki ni usmerjeno v enega delavca, ni mobing, pa je nesprejemljiva. V zvezi z navedbami, da sta tožnico B.B. in A.A. socialno izolirala, je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbama slednjih. I.I. je pojasnila, da ji je A.A. naročila, naj se ne druži s tožnico, o teh navodilih sta izpovedala tudi J.J. in K.K. Sodišče je zato z zaključkom, da priče niso potrdile prepovedi A.A., da se ne smejo družiti s tožnico, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da taka prepoved I.I. ne predstavlja socialne izoliranosti tožnice. Nadrejeni ne sme podrejenemu prepovedati druženja z drugim podrejenim. Če bi bila tožnica res negativno nastrojena, bi jo nadrejeni morali motivirati, ne pa je izolirati in tako poslabšati situacije. Zmotna je tudi dokazna ocena o tem, ali je A.A. želela degradirati tožnico s tem, ko je od nje zahtevala, naj sprejme pogodbo o zaposlitvi za nižje delovno mesto in nižjo plačo. Tožnica je dokazala, da so trditve o njenih slabih delovnih rezultatih neresnične oz. so taki rezultati posledica šikaniranja in onemogočanja pri delu s strani B.B. in A.A. Slednja je tožnici odvzela projekte, pri čemer je po predodelitvi projekta L. priznala, da brez tožnice projekta ne bo mogoče izpeljati. Pri projektnem vodji, ki ne opravlja le trženja, ni merilo uspešnosti le dosežena realizacija. Sodišče je napačno povzelo, da naj bi bila zadeva s tem, ko se tožnica ni strinjala z degradacijo, zaključena, saj je tožnica kmalu prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. A.A. je tožnici grozila z odpovedjo, sodišče pa napačno sklepa, da je A.A. mislila na premestitev. Odvzem projekta L. ni bila poslovna odločitev tožene stranke, saj je tožnica dosegala boljše rezultate kot kasnejše projektne vodje, česar ni zanikala niti tožena stranka. Način odvzema projekta ni bil korekten, a se sodišče do tega ni opredelilo. V projektu M. ni bilo mogoče doseči prihodkov, kakršne sta zahtevala B.B. in A.A., česar sta se slednja tudi zavedala. Tožnica ni zavrnila podpisa delovne odredbe, temveč je odšla po očala, da bi odredbo sploh lahko prebrala. Tožena stranka ni dokazala, da naj bi tožnica zavrnila sprejem delovne odredbe, hkrati pa se teh odredb delavcem nikoli ni posredovalo pisno, kar kaže na nedovoljene pritiske na tožnico. Sodišče je spregledalo dokaze in izjave prič o nesprejemljivem ravnanju A.A. in dejstvo, da izjave te priče niso z ničemer podprte. Zahteva A.A. po doseganju mesečne realizacije v višini 35.000,00 EUR neto je bila neizvedljiva, saj je bila pričakovana realizacija projekta M., ki je tožnici edini ostal, 1.000,00 EUR neto. Sodišče je potrdilo, da tožnici ni bilo omogočeno, da bi dobila enakovreden delež podjetij. Obrazložitev sodišča v tem delu je nejasna in sama s seboj v nasprotju. A.A. je pojasnila, da so bili cilji posameznim tržnikom postavljeni glede na podjetja, ki so jih tržili, zato je primerjava dosežene realizacije med tržniki nesprejemljiva. B.B. je tožnico oviral pri delu, ker ji ni pustil dostopa do podjetij, ki so pripadala odhajajočim zaposlenim, kar je potrdil J.J. Podjetja je dodeljeval B.B. sam in tržniki niso mogli kadarkoli klicati kateregakoli podjetja, zato je kontradiktorno zatrjevanje tožene stranke, da so bila vsa podjetja prosta za trženje. Sodišče je ugotovilo, da so bila podjetja N.N., O.O. in J.J. dodeljena nekaterim tržnikom, med katerimi ni bilo tožnice. Tožnica je prejemala tudi nasprotujoča in nejasna navodila, v zvezi s čimer je B.B. vprašala za pojasnilo, ta pa je vzkipel. Mobing predstavlja tudi odrejanje dela, za katerega delavec nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi. A.A. je tako od tožnice zahtevala pridobivanje naročnin. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da dodatna delovna naloga ni bila usmerjena proti tožnici in odrejena z namenom škodovanja. S podjetjem E. je tožnica uspešno sodelovala, pri toženi stranki pa ni bilo prakse, da se tržnikom takšno podjetje odvzame. Predlagani priči (predstavnika podjetja E.) bi potrdili, da sta bila nad odločitvijo, da se trženje tega podjetja tožnici odvzame, začudeni. Hkrati je bilo vse izvedeno prikrito, kar ne kaže na normalno poslovno odločitev. Odvzem podjetja brez razloga je za tožnico pomenil smešenje. Sodišče ne bi smelo presojati ravnanja le iz vidika zakonitosti, temveč tudi, ali je bil v njem namen šikaniranja. Sodišče je kljub temu, da se je velik del izpovedi B.B. izkazal za neresnično, verjelo njemu. Rok za pripravo predstavitve projekta P. je bil neprimeren, saj je tožnica imela vnaprej planiran in odobren dopust. A.A. ji je namreč naložila pripravo celotnega projekta in ne le nekaterih podatkov. Izpoved te priče si je v tem delu nasprotujoča, a jo je sodišče označilo kot prepričljivo. Izpuščanje tožnice iz elektronskih sporočil B.B. je bilo namerno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi J.J. in K.K., da je bila tožnica redno izpuščena iz elektronskih sporočil in vabil na sestanke. Sodelavci so se tega zavedali, saj so ji nato sporočila posredovali na njen zasebni elektronski naslov, v službi pa se z njo niso upali družiti. Tudi I.I. se ni pošiljalo sporočil B.B., in je vložila tožbo zaradi mobinga, ki pa jo je zaradi pritiskov tožene stranke umaknila. Iz tega razloga njeno pričanje ni bilo objektivno. Obvezno tedensko pisanje poročil je A.A. naložila le tožnici, kar predstavlja diskriminatorno obravnavo. Sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da bi morali poročila pripravljati tudi drugi zaposleni. Sodišče se v postopku glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku opr. št. I Pd 106/2016 neutemeljeno ni opredeljevalo do navedb tožnice glede mobinga, ker je štelo, da je to predmet tega postopka. Tožnica je namreč najnižjo realizacijo, ki je bila razlog, da je prejela sporno odpoved, dosegala zaradi mobinga tožene stranke. Tak kriterij je sicer že sam po sebi diskriminatoren, saj je A.A. sama pojasnila, da so mesečni plan prilagodili za vsakega tržnika glede na podjetja, s katerimi je sodeloval. Zato je primerjava dosežene realizacije neobjektivna, hkrati pa je realizacija predvidljiva vnaprej na podlagi mesečnih planov. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo dokaze in nekritično sledilo izjavam prič A.A. in B.B., pri čemer ni upoštevalo načela obrnjenega dokaznega bremena. Izpostavljena ravnanja niso bila le subjektivno videnje tožnice, hkrati pa je treba upoštevati, da gre za dejanja nadrejenih. Sodišče se tudi ni opredelilo do zdravstvene dokumentacije, ki potrjuje hude duševne stiske tožnice in s tem posredno izkazuje obstoj mobinga. Na podlagi vsega navedenega je izkazano, da sta A.A. in B.B. s svojim namernim, sistematičnim in ponavljajočim se ravnanjem prizadela dostojanstvo tožnice ter ustvarila zastraševalno, sovražno, sramotilno okolje, v okviru katerega je bila tožnici na koncu podana tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je A.A. tožnici tudi napovedovala. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, a je zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno in zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba sodišču prve stopnje očita na več mestih, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zavzetih stališčih. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo svoj zaključek, zakaj ravnanj tožene stranke, ki jih tožnica izpostavlja, ne šteje za mobing. Pri presoji očitanih ravnanj je upoštevalo tudi izpoved J.J. in K.K. o tem, da je bila tožnica izpuščena iz elektronskih sporočil in vabil na sestanke, a ob ugotovitvi, da se je to včasih zgodilo tudi drugim sodelavcem zaključilo, da ni šlo za namerno šikaniranje. Pravilnost teh zaključkov pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa dokazne ocene in preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Ob zaključku, da v ravnanjih tožene stranke ni elementov mobinga, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni posebej opredeljevalo do zdravstvene dokumentacije, saj slednja pride v poštev šele pri ugotavljanju višine vtoževane odškodnine zaradi pretrpljenega mobinga, katerega obstoj pa sodišče prve stopnje, kot navedeno, ni ugotovilo.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z mesečno realizacijo sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da tožnici ni bilo omogočeno, da bi dobila enakovreden delež podjetij, kot to neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dodeljevanjem podjetij, ki so se pri toženi stranki tržila, na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da so se ta podjetja tržnikom dodeljevala po objektivnih kriterijih in sicer tako, da so poskušali uravnavati prihodke tržnikov in da se tožnica zmotno opira na okoliščino, da ji v nekaterih primerih podjetja niso bila dodeljena, saj se je to zgodilo tudi drugim tržnikom.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršenju pravil pravdnega postopka, s katerimi tožnica smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z zavrnitvijo nekaterih njenih dokaznih predlogov. Pravica do enakega varstva pravic oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in spremembe), vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, pri čemer pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, s čimer je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.1

9. Tožnica v pritožbi navaja, da naj bi bila kršena pravila pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja prič C.C., D.D., F.F. in G.G. in ker ni izvedlo dokazov v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z neizvedbo dokazov ni kršilo določbe ZPP, saj je (ob sicer zmotni uporabi materialnega prava) presodilo, da so izvedeni dokazi zadostna podlaga za odločitev. V 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je natančno pojasnilo tudi razloge, zaradi katerih je zavrnilo zaslišanje navedenih prič. Zaslišanje C.C. je bilo predlagano v zvezi s tožničinimi trditvami, da je to pričo redno seznanjala o obstoju mobinga in da je odpoved iz poslovnega razloga, podana tožnici, končna posledica mobinga. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo iz razloga, ker je bilo o redni odpovedi že pravnomočno odločeno v drugem individualnem delovnem sporu (in sicer v zadevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 106/2016), priča pa ne bi izpovedovala o lastnih zaznavah, temveč o tem, kar ji je povedala tožnica. Utemeljeno je bilo zavrnjeno tudi zaslišanje D.D. v zvezi z odobritvijo tečaja angleškega jezika tožnici, ker se je to dogajalo pred spornim obdobjem, v katerem naj bi bila tožnica žrtev mobinga. Sodišče prve stopnje je ob zavzetem stališču, da je odvzem posameznega projekta avtonomna odločitev tožene stranke kot delodajalca, posledično utemeljeno zavrnilo tudi zaslišanje predstavnikov E. d. o. o., F.F. in G.G. Ob ugotovitvi, da v ravnanju tožene stranke ni bilo elementov mobinga, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo niti dokazov, ki jih je tožnica predlagala za dokazovanje nepremoženjske škode, ki ji je nastala. Glede na vse navedeno zato ni mogoče pritrditi tožničinim pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo posameznih predlaganih dokazov storilo smiselno zatrjevano bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita tožnica. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo namreč pravilno povzelo izvedene dokaze in jih upoštevalo pri presoji, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa ni nasprotja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnica se ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

11. Sodišče prve stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni pravilno uporabilo materialnega prava in ni popolno ter pravilno ugotovilo dejanskega stanja, zato je sprejeta odločitev nepravilna, oziroma vsaj preuranjena.

12. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine v višini 18.900,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki. Tožnica, ki je bila pri toženi stranki nazadnje zaposlena na delovnem mestu projektni vodja I, je zatrjevala kršitve prepovedi trpinčenja in nadlegovanja od leta 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da protipravnega ravnanja tožene stranke kot delodajalca ni bilo in da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo.

13. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe), ki je veljal do 11. 4. 2013, je v 6.a členu prepovedoval nadlegovanje in trpinčenje na delovnem mestu. Po prvem odstavku tega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Po četrtem odstavku 6.a člena ZDR pa je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu - to je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe), ki velja od 12. 4. 2013 dalje, v 7. členu določa podobno, in sicer da je prepovedano nadlegovanje, ki je vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, in trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

14. Varovanje dostojanstva delavca pri delu predpisuje tudi 47. člen ZDR-1 (oz. 45. člen ZDR), skladno s katerim je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju z navedenim, je dokazno breme na delodajalcu, ki je v primeru nezagotavljanja varstva pred nadlegovanjem ali trpinčenjem delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), in sicer v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so škoda, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter krivda. Zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, ki jih opredeljuje 179. člen OZ. Ta člen kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, kamor sodi tudi pravica do osebne integritete in dostojanstva.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi šlo v primeru posameznih ravnanj, ki jih tožnica izpostavlja, za trpinčenje. Opravilo je presojo posameznih ravnanj, ki jih tožnica navaja in zaključilo, da ravnanja niso bila izvajana z namenom škodovanja, žaljenja ali poniževanja tožnice. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi poudarja, da ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, samo po sebi ne zadostuje za zaključek, da do trpinčenja ni prišlo (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016). Sodišče namreč ne more presojati vsakega od dogodkov oziroma ravnanj posebej in za vsakega posebej ugotavljati, če predstavlja trpinčenje, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da tožnica zatrjuje, da je bila žrtev mobinga s strani nadrejenih, ki imajo v okviru svojih funkcij določeno moč in avtoriteto nad svojimi podrejenimi. Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo ali podrejene osebe izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pa pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obnašanjem tožničinih nadrejenih B.B. in A.A. zaključilo, da to ne vsebuje elementov mobinga. V zvezi z obnašanjem B.B., ki naj bi tožnici grozil z besedami "da, kdor bo karkoli govoril čez svoje šefe in ne bo ubogal in delal točno tako, kot bosta z A.A. rekla, ga bo lastnoročno vrgel skozi okno", je sodišče zaključilo, da sicer gre za nekoliko neprimerno komunikacijo, vendar B.B. ni presegel praga nedopustnega in protipravnega ravnanja, zaradi katerega bi bila vzpostavljena odškodninska obveznost tožene stranke do tožnice. Citirano izjavo B.B. je sicer potrdila tudi H.H., ki je pojasnila, da je šlo za tak način komuniciranja, ki traja že dlje časa. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da B.B. s tako izjavo ni presegel praga in da v njegovem obnašanju (do tožnice) ni šlo za elemente mobinga. Potrebno je namreč upoštevati tudi, da je bil B.B. na vodstvenem položaju, ki že sam po sebi izraža moč oz. nadvlado, zato se je tožnica kot njemu podrejena utemeljeno počutila ogroženo. Tudi naslavljanja delavcev z besedami kup dreka, mrtva riba, obraz iz grobnice ipd. in s povišanim glasom (kakor je po ugotovitvah sodišča prve stopnje s podrejenimi delavci, tudi s tožnico, komunicirala A.A.) ne gre šteti za primerno komunikacijo nadrejenega s podrejenimi delavci, prav tako pa se to ne more šteti za motivacijo, kot je to želela prikazati tožena stranka. Tudi pri obnašanju te nadrejene je potrebno upoštevati, da je šlo za tožnici nadrejeno delavko, kar pomeni, da se tožnica komunikaciji z njo niti ni mogla izogniti in ji je bila vseskozi izpostavljena. Tožnica v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da sporno ravnanje, ki je usmerjeno proti vsem oziroma več delavcem in ne proti enemu, samo zaradi tega še ne izgubi narave mobinga. Delodajalec je namreč dolžan zagotoviti takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri toženi stranki na oddelku trženja, v katerem je delala tožnica, vladal izredno tekmovalen duh. Dejavnost trženja oziroma oglaševanja res zahteva visoko motivacijo in takojšnje reagiranje na razmere na trgu, a je kljub temu treba spoštovati tudi osebnostne pravice delavcev, predvsem njihovo dostojanstvo, ki ga varuje že 34. člen Ustave RS. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta tožničina nadrejena delavca motivacijo in tekmovalnost pri delavcih spodbujala z več ukrepi, pri čemer pa so nekateri izmed njih po stališču pritožbenega sodišča presegli mejo, do katere je še spoštovano delavčevo dostojanstvo kot temeljna človekova pravica. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tabla z rezultati opravljenega dela po nekaj mesecih odstranjena na prošnjo oziroma zahtevo zaposlenih, ker je za tiste delavce s slabšimi rezultati, uvrščene na spodnji del lestvice, predstavljala stres in ponižanje. Vsaj preuranjen je zaključek sodišča, da ker na tabli niso bili prikazani le rezultati tožnice (temveč rezultati vseh delavcev), ravnanje tožene stranke ni bilo negativno in usmerjeno le proti tožnici. Kot že izpostavljeno, je delodajalec dolžan varovati delavčevo dostojanstvo in zagotoviti takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju. V konkretnem primeru se je več delavcev pritožilo nad tovrstno objavo njihovih rezultatov, kar kaže na to, da je šlo za sporno prakso tožene stranke, s katero je ta na zahtevo delavcev nato tudi prenehala.

18. Nekatera ravnanja tožničinih nadrejenih, ki jih je tožnica izpostavila (odvzem projektov in dodeljevanje drugih) je sodišče prve stopnje označilo kot organizacijske oziroma poslovne odločitve, v katere sodišče ne more posegati, oziroma da sta nadrejena s temi odločitvami le izvajala svoja pooblastila. Po stališču pritožbenega sodišča je utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da oddajanje poročil A.A. ni predstavljalo trpinčenja tožnice, saj je običajno, da podrejeni o svojem delu poročajo nadrejenim, pri čemer so poročila oddajali tudi drugi zaposleni. Prav tako se ne more za trpinčenje šteti odreditve dodatne naloge trženja naročnin, saj je bila tožnica skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dolžna opravljati tudi dela po nalogu nadrejenih, ta naloga pa je bila naložena vsem delavcem v tržnem oddelku. Enako velja tudi glede dodelitve projekta M., saj gre za nalogo v okviru sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

19. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odvzemom nalog na področju turizma ugotovilo, da je šlo za avtonomno odločitev nadrejene delavke, ker ni bila zadovoljna s tožničinimi rezultati na tem projektu. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da pri odvzemu projekta ni šlo za namen šikaniranja tožnice. Tega pa ni mogoče trditi za odvzem projekta E., za katerega tožena stranka ni podala argumentirane razlage. Tožnica je navajala, da je s tem podjetjem dobro sodelovala, kot dokaz za svoje trditve pa je predlagala tudi zaslišanje predstavnikov tega podjetja F.F. in G.G. Nadrejeni B.B. se situacije glede odvzema tega podjetja tožnici ni spomnil, kar je ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo to podjetje v tistih letih največji oglaševalec pri toženi stranki, malo verjetno. Sodišče prve stopnje bi navedeno okoliščino moralo upoštevati v okviru pravila o dokaznem bremenu, ki izhaja iz 47. člen ZDR-1 (oz. prej veljavnega 45. člena ZDR). Pravilen je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da je v avtonomni sferi delodajalca, da delavcu odvzame ali naloži določene delovne naloge, in da se tožena stranka lahko sama odloča o tem, kako bo organizirala delo in komu bo dodelila določen projekt. Vendar bi bilo potrebno poleg presoje vsakega ravnanja zase upoštevati tudi vsa ravnanja skupaj, njihovo zaporednost in časovno komponento ter tudi, ali se je z njimi onemogočalo tožnico pri delu, kot to trdi slednja. Tega pa sodišče prve stopnje ni presojalo. Nadrejeni delavec ima sicer res pravico in dolžnost preverjati delo podrejenih, dodeljevati in predodeljevati naloge, vendar pa izvajanje teh pravic ne sme voditi v njihovo zlorabo, kar pa se lahko ugotovi le v primeru, če se sporna ravnanja tožničinih nadrejenih obravnavajo kot celota in ne le vsako posebej. Tudi ponudba tožnici za premestitev na nižje delovno mesto je sicer dopustna poslovna odločitev tožene stranke kot delodajalca, pri čemer pa po oceni pritožbenega sodišča obnašanje nadrejene A.A. do tožnice na razgovoru glede nižjega delovnega mesta, kot ga zatrjuje slednja, ni sprejemljivo. Tožnica je pojasnila, da se je nadrejena na razgovoru do nje vedla tako, da ji je vzbudila prestrašenost in ponižanje, po razgovoru pa je bila tožnica razburjena in ji je šlo na jok, kar je potrdila I.I. Nedopusten pritisk na tožnico je predstavljala tudi izjava A.A., da se je potrebno posloviti, če med šefom in podrejenim ni več zaupanja in da jo bo treba zamenjati, ker ne dosega rezultatov. Sodišče prve stopnje je na podlagi te izjave napačno zaključilo, da je A.A. s tem mislila le na premestitev, saj po stališču pritožbenega sodišča iz te izjave jasno izhaja, da tožnici grozi odpoved. Elemente mobinga je tožnica zatrjevala tudi pri odreditvi priprave predstavitve projekta P. zaradi prekratkega roka za izvedbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica za izvedbo te naloge dejansko imela na voljo le en delovni dan - elektronsko sporočilo z odrejeno nalogo je namreč prejela v petek, 26. 4. 2013 ob 15:28, pri čemer je s ponedeljkom, 29. 4. 2013 nastopila (predhodno odobren) dopust. Ob upoštevanju obsežnosti odrejene naloge (predstavitev projekta, ki mora vsebovati pospeševanje prodaje časnika, vsebinsko podporo, promocijo projekta in dodatne oglasne prihodke, ter celotni poslovni načrt z vsemi stroški in prihodki) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil postavljeni rok objektivno prekratek in je predstavljal zlorabo pravic s strani nadrejene A.A. 20. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka prosta podjetja za trženje dodeljevala po sistemu "kdor prej pride - prej melje", v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje zaključilo, da taka praksa sama po sebi ne predstavlja šikanoznega ravnanja v razmerju do tožnice. Tak zaključek po stališču pritožbenega sodišča ni pravilen. Tovrsten način razdeljevanja podjetij namreč ustvarja napetost v kolektivu in je diskriminatoren do tržnikov, ki so v tistem času odsotni (na terenu ali v bolniškem staležu, kot je bila tožnica v primeru razdeljevanja podjetij O.O.). Kot izhaja iz izpovedi J.J., se je ob njegovem odhodu za njegova podjetja "vnela mala vojna", A.A. pa je pojasnila, da je tožnico za pol ure prehitela njena sodelavka, kateri so nato dodelili določena podjetja. Prav tako je k ustvarjanju napetih odnosov v kolektivu prispevalo navodilo A.A. z dne 4. 9. 2013, da vsak lahko trži vsa podjetja, v zvezi s katerim je A.A. sama pojasnila, da so se komercialisti počutili ogrožene. R.R. pa je pojasnila, da se občasno ni držala dogovora o tem, da si s sodelavci "ne bodo hodili v zelje", ker je morala doseči planirano realizacijo, določeno s strani nadrejenih.

21. Z vidika kršenja dostojanstva je relevantno tudi izključevanje in socialna izolacija, kar je med drugim zatrjevala in dokazovala tožnica. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je A.A. I.I. predlagala, naj se poskusi čim manj družiti s tožnico, ker je negativno nastrojena, kar potrjuje tožničine trditve, da sta njena nadrejena druge zaposlene napeljevala, naj se tožnice izogibajo. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja tudi izpovedi J.J. in K.K. (glede tega, da naj se ne bi družili z določenimi ljudmi, ki so proti vodstvu oglasnega trženja, med katerimi naj bi bila tudi tožnica), ki prav tako potrjujeta njene navedbe. Zato je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je izjavo A.A. razumeti zlasti kot opozorilo pred tožničinim razpoloženjem in da ob upoštevanju izpovedi ostalih prič ni možno zaključiti, da je bila tožnica socialno izolirana. Izpovedi J.J. in K.K. nadalje potrjujeta tudi tožničine navedbe o tem, da je bila (namerno) izpuščena iz vabil na sestanke, saj sta ti dve priči pojasnili, da bi tožnica morala prejemati določena elektronska sporočila v zvezi s tedenskimi kolegiji in projektnimi usmeritvami, in da sta tožnici sama prepošiljala ta vabila. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženka s tem ravnanjem tožnice ni namerno šikanirala, nepravilen.

22. Glede na vse navedeno je vsaj preuranjena presoja sodišča prve stopnje, da izpostavljena sporna ravnanja tožnici nadrejenih dveh delavcev niso imela elementov trpinčenja oziroma niso pomenila kršitve delodajalčeve obveznosti varovanja delavčevega dostojanstva na delovnem mestu. Kot že navedeno, je potrebno očitana ravnanja obravnavati kot celoto in pri tem upoštevati tudi časovni okvir, v katerem so bila ta ravnanja storjena, pa tudi učinek teh ravnanj na tožničino izvajanje nalog.

23. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (saj sodišče prve stopnje ni presojalo vseh izpostavljenih spornih ravnanj skupaj z vidika, na katerega je opozorilo pritožbeno sodišče, posledično pa tudi ni izvedlo postopka glede vrste in višine škode), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je ocenilo, da je zaradi ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih očitkov, predvsem ne tistih v zvezi z odpovedjo iz poslovnih razlogov in slabimi poslovnimi rezultati tožnice, ki jih je tožena stranka upoštevala kot enega izmed kriterijev za izbiro delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Ta odpoved je bila namreč predmet drugega individualnega delovnega spora pred istim prvostopenjskim sodiščem, opr. št. I Pd 106/2016, v katerem je sodišče prve stopnje izpodbijano odpoved spoznalo kot zakonito, tako sodbo pa je pritožbeno sodišče potrdilo (sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 698/2016).

24. Razveljavitev stroškovne odločitve pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

25. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča ponovno pretehtati vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji obstoja mobinga, predvsem tiste, na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve že opozorilo, po potrebi dopolniti dokazni postopek, ter ponovno presoditi, ali je bila tožnica žrtev mobinga s strani nadrejenih, kar bi pomenilo, da je podan temelj njenega tožbenega zahtevka. V primeru, da je (in kakor to izhaja iz do sedaj izvedenega postopka), naj sodišče prve stopnje izvede tudi dokaze za ugotavljanje višine odškodnine, ki pripada tožnici ter odloči o tožbenem zahtevku.

26. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Enako odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 69/2015 in VIII Ips 144/2013.