Jedro

Ne glede na zatrjevane osebne razmere je osnova za izgon tujca njegovo prejšnje življenje, ki se kaže v številni predkaznovanosti tudi na območju naše države za istovrstna kazniva dejanja, predvsem pa za težja kazniva dejanja.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se v celoti, pritožbi zagovornika obtoženca pa deloma ugodi tako, da se izpodbijana sodba v odločbi o kazni spremeni tako, da se obtoženemu M. D. kazen zniža na 6 (šest) mesecev zapora in se mu po čl. 70 KZ SFRJ izreče varnostni ukrep izgona iz države za dobo 3 (treh) let. V ostalem se pritožba zagovornika obtoženega M. D. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z izrekom pod I. obtoženega M. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po čl. 176/I KZ RS in mu izreklo kazen enega leta zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 21.4.1993 do 16.7.1993. Iz razlogov IV. odst. 98. čl. ZKP je bil ta obtoženec oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. II. odt. 95. čl. ZKP. Oškodovanec M. K. je bil s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Z izrekom pod II. izpodbijane sodbe je bila obtožba zoper M. D. iz razlogov 3. tč. 349. čl. ZKP zavrnjena za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 166/I tč. 1 KZ RS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ. Hkrati je bilo izrečeno, da v tem delu obremenjujejo stroški kazenskega postopka, vključno s potrebnimi izdatki obtoženca in njegovega zagovornika, proračun. Z izrekom pod III. je sodišče prve stopnje na podlagi I. odst. 286. čl. ZKP kazenski postopek zoper obtoženega Z. B. za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 166/II in I tč. 1 KZ RS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ in kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 166/I tč. 1 KZ RS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ ustavilo in hkrati izreklo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obtoženega Z. B. proračun.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila javni tožilec in zagovornik obtoženega M. D. Javni tožilec se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, ker obdolžencu ni bil izrečen varnostni ukrep izgona iz države po čl. 70 KZ SFRJ s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da poleg zaporne kazni obtoženemu M. D. izreče varnostni ukrep izgona tujca iz države.

Obtoženčev zagovornik se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja v obsodilnem delu ter vsaj podrejeno zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obtoženega na podlagi določila 3. tč. 350. čl. ZKP oprosti obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po čl. 176/I KZ RS, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da spozna obtoženca za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po čl. 176/II KZ RS in mu izreče nižjo zaporno kazen od tiste, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje.

Zagovornik obtoženca v odgovoru na pritožbo javnega tožilca predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba javnega tožilca je v celoti utemeljena, deloma pa je utemeljena tudi pritožba zagovornika obtoženega M. D. Pritožbena izvajanja obtoženčevega zagovornika glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v krivdoreku očitanega kaznivega dejanja prikrivanja po I. odst. 176. čl. KZ RS niso sprejemljiva.

Pritožbeno sodšče v celoti sprejema prvostopno dokazno oceno in glede na zagovornikova pritožbena izvajanja k razlogom izpodbijane sodbe dodaja še naslednje: Zagovornik v pritožbi ponavlja spremenjeni obtoženčev zagovor, da očitanega kaznivega dejanja ni storil in meni, da izvedeni dokazi ne dovoljujejo dokazne ocene kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je sklepanje sodišča prve stopnje, da je obtoženi M. D. vedel, da prevaža poleg storilcev še ukradene predmete, pravilen, saj razen njegove izvenzakonske partnerice nobeden od dokazov, na katere se je obtoženi M. D. skliceval, ni potrdil njegovega spremenjenega zagovora.

Zagovornikovo pritožbeno izvajanje o prvem zagovoru obtoženca pred preiskovalnim sodnikom kot rezultatu prisile kriminalističnih organov je prvostopno sodišče dovolj preverilo in zavrnilo prizadevanja obrambe v tej smeri kot neutemeljena. Tako oceno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Glede na to, da je sodišče prve stopnje povsem zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec vedel, da je sprejel v prevoz tako oba storilca kaznivega dejanja velike tatvine kot njun plen in je torej ravnal naklepno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pri tem, ko je opravil naročeni prevoz z osebnim avtomobilom, je, kot ugotavlja pravilno sodišče prve stopnje, storil kaznivo dejanje prikrivanja po I. odst. 176. čl. KZ RS. Za drugačne dokazne zaključke in sicer kot podrejeno predlaga pritožba v smeri kaznivega dejanja prikrivanja, storjenega iz malomarnosti po čl. 176/II KZ RS ob dokaznih zaključkih prvostopnega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ni nobene podlage, zato v tem delu zagovornik s svojo pritožbo ni mogel uspeti.

Vsekakor pa je utemeljena zagovornikova pritožba glede odločbe o kazni. Res je sicer, da je bil obtoženec doslej že večkrat kaznovan za premoženjske delikte, enkrat tudi za istovrstno kaznivo dejanje, sama teža storjenega dejanja narekuje izrek ustrezne kazni v okviru zagrožene kazni do treh let. Po oceni pritožbenega sodišča je kazen eno leto zapora v obravnavanem primeru prestroga, zato je na utemeljeno pritožbo obtoženčevega zagovornika na prvi stopnji izrečeno kazen znižalo na šest mesecev zapora, ker meni, da je navedena kazen primerna tako teži storjenega kaznivega dejanja kot tudi osebnosti storilca.

Prav tako je v celoti utemeljena pritožba javnega tožilca, ko predlaga izrek varnostnega ukrepa izgona tujca iz države za določeno dobo. Sodišče prve stopnje je do predloga javnega tožilca v tej smeri zavzelo negativno stališče z navedbo, da je istovrsten ukrep obtožencu že izrekel pravnomočno sodnik za prekrške, po drugi strani pa si obtoženec prizadeva ostati v Sloveniji tudi iz osebnih razlogov, saj se namerava poročiti z I. V. Iz podatkov o obtoženčevi predkaznovanosti za premoženjska kazniva dejanja tudi na območju Republike Slovenije sledi, da je potrebno obtoženca za določen čas odstraniti z območja naše države, saj je očitno, da ga vse doslej izrečene kazni niso izmodrile, da bi opustil kriminalno aktivnost, zato je pritožbeno sodišče v okviru zakonitega razpona na utemeljeno pritožbo javnega tožilca izreklo izgon tujca iz države za tri leta.

Zgolj nameravana poroka glede na ugotovitve o obtoženčevi prejšnji kriminalni aktivnosti, ne daje nobene osnove za zaključek, da je obtoženec v tem trenutku upravičen uživati gostolubje naše države, zato ga je pritožbeno sodišče iz razlogov varovanja javnega reda za določen čas izgnalo iz države.