Jedro

Prvostopenjski organ in tožena stranka sta pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da bi se v petletnem obdobju po izteku upravičene odsotnosti sploh kadarkoli poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem.

ZUSDDD ne našteva dejanj, ki jih je mogoče šteti za poskuse vračanja v Republiko Slovenijo, vendar pa gre po mnenju sodišča med ta dejanja šteti vsako ravnanje, ki kaže na željo nekoga, da bi se vrnil in dejansko bival v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1. odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

2. V obrazložitvi odločitve je upravni organ prve stopnje pojasnil, da je na podlagi zbranih dokazov in podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da je imel tožnik dne 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno bivališče, da pa od poletja 1992 dalje, ko je odšel na dopust in obisk k staršem v Črno goro, v Republiki Sloveniji ne živi več. Prijava njegovega stalnega bivališča je prenehala dne 26.2.1992, saj do izteka rokov po takratnem 81. členu Zakona o tujcih ni vložil vloge za sprejem v državljanstvo. Svojo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje je tožnik utemeljeval na določbi 6. točke 1.č člena ZUSDDD in navajal, da se je večkrat poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, vendar pa neuspešno. Prvič se je skušal vrniti ob koncu poletja 1992, vendar pa so mu policisti na mejnem prehodu ... razveljavili vse njegove dokumente in mu zavrnili vstop. Upravni organ je ocenil, da tožnik ni navedel, da bi se po tem dogodku, za katerega tudi ni predložil nobenih dokazov, poskušal še kdaj vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Prvič se je namreč tožnik vrnil šele ob vložitvi vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v juniju 2013, kar pa pomeni, da je od avgusta 1997 (to je po poteku petih let od zavrnitve na meji), do datuma oddaje vloge minilo več kot 15 let. Ker za to obdobje ni izkazal nezmožnosti vrnitve, je prvostopni upravni organ njegovo prošnjo zavrnil. 3. Ministrstvo za notranje zadeve je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje. Zavrnilo je tožnikov ugovor, da je v 1. odstavku 1. člena ZUSDDD zahtevani pogoj izkazanih poskusov vračanja nemogoč in neuresničljiv. Ocenil je, da je upravni organ prve stopnje sicer sprejel pravilno odločitev, da pa je bila ta obrazložena z napačnimi razlogi. Prvostopni organ je namreč ocenil, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v Republiko Slovenijo od poteka petletnega obdobja zavrnitve na meji, torej od 1997 dalje, medtem ko drugostopni organ meni, da tožnik pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ne izpolnjuje že od 23.12.1990 dalje, saj ni izkazal razloga za upravičeno odsotnost. Prav tako tudi ni dokazal, da je bil avgusta 1992 pri poskusu prehoda meje na mejnem prehodu ... res zavrnjen, pa četudi je v svojem življenjepisu navajal, da so mu bili uničeni dokumenti vrnjeni. Drugostopni organ je na tej podlagi zaključil, da je prvostopni organ nepravilno upošteval razlog upravičene odsotnosti in štel, da je bil pri tožniku pogoj dejanskega življenja za obdobje od avgusta 1992 do avgusta 1997 izpolnjen, četudi pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji ni izpolnjeval še od 23.12.1990 dalje. Skladno z določbo 3. odstavka 258 člena Zakona o splošnem upravnem postopku je zato drugostopni organ pritožbo tožnika zavrnil, saj je ocenil, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, četudi obrazložen z napačnimi razlogi in zato v svoji odločbi navedel prave razloge za tako odločitev.

4. Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in v tožbi izpodbijal tako odločbo prvostopnega kot tudi odločbo drugostopnega upravnega organa. Glede odločbe prvostopnega upravnega organa je navajal, da je Upravna enota ... tožniku sicer priznala upravičeno odsotnosti iz Republike Slovenije, ni pa se opredelila do njegove interpretacije 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Pred uveljavitvijo ZUSDDD-B se je izmed nezakonito izbrisanih lahko v Slovenijo vrnil le tisti, ki je imel v Sloveniji zakonskega partnerja ali druge ožje družinske člane, slovenske državljane ali pa imel tu zaposlitev ali študij. Tožnik teh možnosti ni imel, tako da v njegovem primeru postavljanje pogoja izkazanih prejšnjih poskusov vračanja pomeni postavljanje neuresničljivega pogoja, kar je nedopustno oziroma nezakonito. V odločbi bi bilo namreč potrebno ugotoviti, da zakonitih možnosti vračanja tožnik ni imel in da zato od njega ni dopustno zahtevati izkazanost poskusov vračanja. Upravni organ bi moral, če se s to razlago ne strinja, postopek prekiniti in sprožiti postopek ocene ustavnosti določbe 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Ta subsidiarni predlog tožnik utemeljuje z naslednjimi razlogi: neustavnost zahteve po izkazanih poskusih vračanja; arbitrarnost zahteve po izkazanih poskusih vračanja v drugih petih letih odsotnosti iz Slovenije; ter arbitrarnost in nejasnost določbe, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let. 5. Tožnik je nadalje navajal, da se je drugostopni organ, s tem, ko je v odločbi drugače utemeljil sicer enako odločitev kot prvostopni organ, izognil presoji pritožbenih ugovorov, prav tako kot prvostopni organ pa se tudi ni opredelil do tožnikove interpretacije 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Pravna praksa je glede tega vprašanja različna. Drugostopni organ je zatrjeval, da tožnik ni predložil nobenih dokazil o dokumentih, ki so bili uničeni na meji, četudi je splošno znano, da o tovrstnih zavrnitvah na mejah iz tega obdobja ni dokumentacije. Drugostopni organ v svoji odločitvi prihaja sam s seboj v nasprotje, ko pravi, da je tožnik Slovenijo zapustil zato, ker je odšel na dopust in obisk staršev, četudi je nelogično, da bi dopust v tujini pomenil zapustitev države. Prvi zakon, ki mu je sploh omogočil vrnitev, je novela ZUSDDD iz julija 2010. 6. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

K točki I. izreka:

8. 1. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je v 1. odstavku 1.č člena ZUSDDD določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje in kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa 1. odstavek 1.člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenija zaradi razlogov iz 3. odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanske življenja v Republiki Sloveniji.

9. Nobenega dvoma ni, da je tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče. Nesporno je tudi to, da je tožnik 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji. Sporen pa je pogoj dejanskega neprekinjenega bivanja kot eden izmed pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

10. Po mnenju sodišča je prvostopni upravni organ pravilno ocenil, da je v primeru tožnika podana upravičena petletna odsotnost iz razlogov, navedenih v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD, in sicer zato, ker mu je bil v avgustu 1992 zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo (6. alineja 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD), kar pomeni, da je upravičena odsotnost trajala do avgusta 1997. Drugostopni upravni organ je sicer ocenil, da te okoliščine tožnik ni v zadostni meri izkazal, vendar pa sodišče meni, da ni razloga, da ne bi verjelo njegovi izjavi, ki jo je podal opozorjen na posledice krive izpovedi in enako zatrjeval ves čas postopka. Ob tem sodišče ni sledilo tožnikovemu mnenju, da je lahko predmet upravnega spora zgolj prvostopenjska in ne drugostopenjska odločba. Prvostopenjska odločba je akt, ki se ga v upravnem sporu izpodbija, v kolikor vsebuje meritorno odločitev o stvari (2. odstavek 2.člena ZUS-1). To stališče pa še ne pomeni, da ne bi mogel drugostopenjski organ pomanjkljivosti prvostopenjske odločbe odpraviti ali drugače obrazložiti sicer vsebinsko enako odločitev. Prav zato je potrebno prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo obravnavati kot celoto, pri čemer drugostopenjska odločba ne more biti predmet tožbenega zahtevka v primerih, ko gre za zavrnitev pritožbe.

11. Glede izpolnjevanja nadaljnjega pogoja, to je poskusov vračanja v obdobju nadaljnjih petih let po izteku upravičene odsotnosti, se sodišče pridružuje stališčem prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da tega tožnik ni izkazal in zato, skladno z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), razlogov za to odločitev ne ponavlja. Sodišče ob tem poudarja, da sta prvostopenjski organ in tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da bi se tožnik v petletnem obdobju po izteku upravičene odsotnosti sploh kadarkoli poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem.

12. Tožnik se z opisanim stališčem ne strinja in meni, da tega pogoja ni mogoče upoštevati pri tistih prosilcih, ki naj sploh ne bi imeli možnosti poskusov vrnitve v Republiko Slovenijo. Sodišče se ne strinja z mnenjem tožnika, da bi morale biti določene osebe izvzete iz zakonske zahteve 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, da dokažejo poskuse vrnitve v Republiko Slovenijo v nadaljnjih petih letih po preteku upravičene odsotnosti. Meni namreč, da ni mogoče trditi, da določeni prosilci sploh ne bi imeli možnosti poskusov vrnitve v Republiko Slovenijo. ZUSDDD sicer ne našteva dejanj, ki jih je mogoče šteti za poskuse vračanja v Republiko Slovenijo, vendar pa gre po mnenju sodišča med ta dejanja šteti vsako ravnanje, ki kaže na željo nekoga, da bi se vrnil in dejansko bival v Republiki Sloveniji. Ta dejanja so lahko zelo različna, na primer, lahko je to zaprosilo za vizum, za začasno prebivanje, iskanje zaposlitve oziroma vsa druga dejanja, ki kažejo na tako voljo posameznika. Kot poskus vrnitve je zato mogoče šteti tudi tista dejanja, ki so sicer neuspešna, vsekakor pa kažejo na aktivnost posameznika v tej smeri. Enako stališče je zavzelo sodišče tudi v zadevi opr. št. I U 919/2014. 13. Sodišče se torej ne strinja s stališčem tožnika, da je potrebno določbo 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD razlagati tako, da pri določenih osebah ni dopustno zahtevati izkazovanja poskusov vračanja, kar naj bi bil to neuresničljiv, s tem pa nedopusten oziroma nezakonit pogoj. Tožnik na tej predpostavki gradi tudi svoj predlog za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti, četudi ne navaja, s katerim ustavnim določilom naj bi bilo v nasprotju določilo 4 odstavka 1.č člena ZUSDDD v nasprotju. Sodišče take neskladnosti ni našlo in zato predlogu tožnika ni sledilo.

14. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.