Jedro

Pri denarnih zahtevkih iz delovnega razmerja, pri izplačilu katerih mora delodajalec odvesti davek in prispevke, se vrednost spornega predmeta določa po bruto višini zahtevka.

V premoženjskem sporu oblika zahtevanega plačila ne vpliva na dovoljenost revizije, saj je na podlagi 2. odstavka 367. člena ZPP odločilna le vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Tožnik je iz naslova udeležbe na dobičku za leti 2001 in 2002 na podlagi pogodbe o zaposlitvi zahteval skupno 9.808,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s tem da mu po obračunu davka in prispevkov 1/3 letnih zneskov tožena stranka plača v denarju, 2/3 pa v lastnih delnicah po določeni ceni delnice. Ob vložitvi tožbe je tožnik vrednost predmeta spora opredelil v višini 2,350.490,00 takratnih SIT. Pred zaključkom obravnave pred sodiščem prve stopnje je tožnik zahtevke iz naslova udeležbe na dobičku za posamezno poslovno leto zvišal na 2,188.876,00 SIT in 2,479.761,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zvišanemu zahtevku glede navedenih glavnic in glede oblike plačila ugodilo.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku iz naslova udeležbe na dobičku v breme tožene stranke za leto 2001 dosodilo 3.044,67 EUR bruto in iz naslova udeležbe na dobičku za leto 2002 znesek 3.449,29 EUR bruto, višje zahtevke in izplačilo v obliki izročitve lastnih delnic pa zavrnilo. Ne glede na to, da je v sodbi označilo vrednost predmeta spora v višini 9.808,42 EUR, je sklenilo, da se revizija glede dosojenih zneskov in glede zavrnitve plačila v obliki izročitve lastnih delnic ne dopusti. Takšno odločitev je utemeljilo s tem, da dosojeni neto zneski iz naslova udeležbe na dobičku za leti 2001 in 2002 ne dosegajo vrednosti za dovoljenost revizije, prav tako pa ni po zakonu dovoljena revizija v zvezi z zahtevkom za izročitev delnic, razlogi iz 1. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) pa v zadevi niso podani.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlagata pritožbo tako tožnik kot tožena stranka. Oba očitata sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj naj bi bila revizija že po zakonu dovoljena glede na vrednost predmeta spora. Tožena stranka pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 3. odstavka 32. člena ZDSS-1, ker naj bi sodba sodišča druge stopnje glede učinkov razveze tožnikove pogodbe o zaposlitvi odstopala od drugih odločitev vrhovnega sodišča o učinkovanju razveze pogodbe. Pri tem se sklicuje na stališča, zavzeta v sodbi II Ips 107/2004 z dne 16.6.2005. Pritožbi sta utemeljeni.

Obe pritožbi utemeljeno navajata, da je v zadevi revizija že po zakonu dovoljena glede na vrednost predmeta spora oziroma mogočo vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v smislu 2. odstavka 367. člena ZPP v zvezi s 1. točko 31. člena ZDSS-1. Pri denarnih zahtevkih iz delovnega razmerja, pri izplačilu katerih mora delodajalec odvesti davek in prispevke, se vrednost spornega predmeta vedno določa po bruto višini zahtevka. Tožnik je uveljavljal svojo terjatev na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz naslova udeležbe na dobičku tožene stranke. Če je zaradi različne zapadlosti ločeno uveljavljal udeležbo na dobičku za posamezni letni obdobji, je šlo za uveljavljanje tožbenih zahtevkov zoper isto toženo stranko, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Tudi v takem primeru pa se na podlagi 1. odstavka 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta ugotavlja po seštevku vseh zahtevkov.

V premoženjskem sporu oblika zahtevanega plačila ne vpliva na dovoljenost revizije, saj je na podlagi 2. odstavka 367. člena ZPP odločilna le vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (4.172,93 EUR).

Že glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep o nedopustitvi revizije razveljavilo, ker je v zadevi revizija že po zakonu dovoljena.

V smislu 4. odstavka 32. člena ZDSS-1 rok za vložitev revizije teče od vročitve tega sklepa stranki.