Jedro

Delavcu ni možno očitati sokrivdo, če ni odklonil očitno nevarnega dela, ki mu ga je odredil delodajalec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo za telesne bolečine in neugodnosti odškodnino v znesku 1.669,00 EUR, za strah v znesku 208,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 2.295,00 EUR.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka in izpodbija najprej temelj odškodninske odgovornosti. Sodišče se ni opredelilo do trditve tožene stranke, da tožnik ni imel kaj iskati v območju stroja. Sodišče ni ugotovilo, kakšno delo je bilo odrejeno tožniku in kdo ga je odredil. Izvedenec je dal presplošno mnenje, saj ni pojasnil elementov tveganja in kakšno bi bilo pravilno delo. Tožnik je sam kriv, podrejeno pa bi moralo sodišče upoštevati vsaj njegov soprispevek, ker bi moral odkloniti delo, če je menil, da ni varno. Tožena stranka izpodbija tudi višino dosojene odškodnine in glede odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti zatrjuje, da je odškodnina previsoka. Glede odškodnine za strah zatrjuje, da strah ni bil takšne intenzivnosti, da bi opravičeval odškodnino. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zatrjuje previsoko odškodnino, ker je tožnik za redno delo sposoben, omejen je le pri določenih delih, sodišče pa ni navedlo del, ki jih tožnik ne bi zmogel. Pritožba ni utemeljena.

Glede odškodninske odgovornosti tožene stranke je sodišče pravilno ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožena stranka je krivdno odgovorna po čl. 154 Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka ni zagotovila varnega dela, dopuščala je nevarno delo v korist manjšega izmeta in ni poskrbela za pomožno orodje za seganje v nevarno območje. Pravna podlaga je v čl. 44 Zakona o varstvu pri delu in v čl. 6 Pravilnika o ukrepih in normativih za varstvo pri delu z delovnimi napravami. Sodišče je sledilo mnenju izvedenca iz varstva pri delu. Tožnik je izpovedal, da je bil naučen, da mora zadnji konec cevi ročno potisniti v stroj brez pomožnega orodja. Enako so ravnali tudi ostali delavci. Priče so potrdile opisan način dela; priči M. in A. P. sta potrdila, da je tak način dela odredil sam pokojni toženec, zaradi zmanjšanja izmeta. Zjutraj so bile cevi suhe, ker še ni tekla emulzija in takrat je cev zagrabila gumijaste rokavice in jih zasukala. Tožniku ni možno očitati sokrivde, saj je tožnik moral po odredbi toženca in mojstra M. P. zadnji kos cevi potisniti ročno. Podana je vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in poškodbo. Po mnenju medicinskega izvedenca tudi rokavica ni mogla preprečiti poškodbo.

Sodišče je jasno obrazložilo, da je tožnik po nalogu tožene stranke in njenih odgovornih oseb moral segati tudi v nevarno območje stroja in to brez zagotovljenega dodatnega orodja, s katerim bi preprečil, da bi roka zašla v nevarno območje.

Sodišče je točno ugotovilo, kakšno delo je bilo odrejeno tožniku in kdo ga je odredil. Tožnik in priči M. ter A. P. sta potrdili, da je tožnik moral zadnji konec cevi ročno potisniti v stroj.

Mnenje izvedenca je jasno in popolno, saj je ugotovil, da tožniku ni bilo zagotovljeno varno delo in da bi bilo nujno pomožno orodje za potiskanje zadnjega dela cevi v stroj.

Tožniku ni mogoče očitati nobene sokrivde, saj je moral izvrševati navodila delodajalca. Tožnik ni mogel odločati o načinu dela in odrejenega dela ni mogel odkloniti. V bistvu je dolžnost delodajalca, da prepreči nevarno delo in da zagotovi varen delovni proces.

Izvrševanje delovnih dolžnosti na odrejen način s strani delodajalca ne more pripeljati do krivde ali sokrivde delavca.

Ni pa bilo ugotovljeno, da bi tožnik kršil kakršnokoli varnostno pravilo ali navodila.

Sodišče je torej pravilno ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Za telesne bolečine in neugodnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 1.669,00 EUR (čl. 200 in 203 ZOR). Tožnik je trpel 3 dni zmerne bolečine, 1 teden blage bolečine, med razgibavanjem v času 2 mesecev pa so še pojavljale blage bolečine. Tožniku so ostale bodoče bolečine ob obremenitvah. Tožnik je moral prestati operacijo z namestitvijo žic. V staležu je bil od 14.9.1998 do 27.1.1999, nosil je longeto in opornico. Tožnik je moral 34-krat na fizioterapijo in 6-krat na rentgensko slikanje, prestati pa je moral tudi številne preglede.

Za strah je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 208,00 EUR (čl. 200 ZOR). Sodišče je itak ugotovilo, da za primarni strah tožniku ne pripada odškodnina. Sodišče pa je utemeljeno dosodilo za sekundarni strah v času zdravljenja minimalno odškodnino 208,00 EUR. Sekundarni strah je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj velike intenzivnosti, da opravičuje dosojo odškodnine. Sodišče je namreč ugotovilo, da je razgibavanje počasi napredovalo in je bil torej tožnik bolj zaskrbljen za izid zdravljenja.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 2.295,00 EUR (čl. 200 in 203 ZOR). Tožniku je ostala trajna okvara kazalca in znaša splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti 8,5 %. Funkcija glede desnice je manjša pri finih gibih, moten je močan oprijem, pojavljajo pa se tudi nevarnosti pri delu na strojih. Tožniku je ostal občutek nemoči pri določenih delih, res pa je za redno delo sposoben.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške.