Jedro

Kar sta storili pravdni stranki z dogovorom pred sodiščem s soglasnima izjavama, da je tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka 38%, delež voznika (in s tem tožene stranke) pa 62%, presega zgolj priznanje dejstev o poteku škodnega dogodka. Taka izjava vsake od strank po vsebini predstavlja dejansko poravnavo o temelju zahtevka. Ni pa izključeno, da se tak sporazum vzame kot podlaga za odločitev o temelju zahtevka šele v končni sodbi; seveda pod pogojem, da dane procesne izjave katera od strank ne prekliče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 29.827,07 EUR s pripadajočimi obrestmi za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči 10. 12. 2000, ko ga je, ležečega na cestišču, povozil zavarovanec tožene stranke. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine zvišalo na celoten zahtevani znesek, odškodnino za strah je zvišalo na 5.000,00 EUR, sicer pa je potrdilo razmejitev odgovornosti obeh udeležencev prometne nesreče ter višino odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter skaženost. 3. V reviziji tožnik ponavlja pritožbene razloge glede prenizko odmerjene odškodnine glede na ugotovljeni obseg škode, graja pa tudi stališče nižjih sodišč, ki sta glede temelja zahtevka odločitev oprli na sporazum strank o tem vprašanju. Po revidentovem mnenju sporazum ne velja, saj je bil le del pogojno sklenjene sodne poravnave. Ker je tožnik poravnavo preklical, s tem tudi ne velja več sporazum o razmejitvi soprispevkov v razmerju 38 : 62 (v korist tožnika). Tožnik svoj soprispevek priznava le v deležu 10%, kar je že upošteval pri oblikovanju zahtevka, več pa ne. Sodiščema nižjih stopenj očita odločitev v nasprotju z vsebino pravdnega spisa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku v celoti, podrejeno pa novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predmet priznanja in posledično nesporna so lahko le dejstva, ne pa tudi njihova subsumpcija pod ustrezno pravno normo. Kar sta storili pravdni stranki z dogovorom pred sodiščem s soglasnima izjavama, da je tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka 38%, delež voznika (in s tem tožene stranke) pa 62%, presega zgolj priznanje dejstev o poteku škodnega dogodka. Taka izjava vsake od strank po vsebini predstavlja dejansko poravnavo o temelju zahtevka. Dano procesno izjavo lahko vsaka od strank prekliče vse do konca glavne obravnave. Če bi stranki zahtevali, bi sodišče lahko izdalo vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank po določbi tretjega odstavka 315. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravna teorija takšen sporazum razume kot v postopku izrecno in nedvoumno podano izjavo volje strank o brezpogojni pravni in dejanski nespornosti vseh elementov, potrebnih za odločitev o podlagi zahtevka. Ni pa izključeno, da se tak sporazum vzame kot podlaga za odločitev o temelju zahtevka šele v končni sodbi; seveda pod pogojem, da dane procesne izjave katera od strank ne prekliče. Pravilna pa je ugotovitev sodišča druge stopnje, da iz zapisnika ne izhaja, da bi preklic pogojno sklenjene sodne poravnave kakorkoli vplival na dogovor o podlagi odškodninske odgovornosti.

7. Prav tako ni mogoče pritrditi materialnopravni graji odmerjene višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje jo je določilo v skupni višini 50.000,00 EUR: 13.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.000,00 EUR za strah, 29.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti. Od tega zneska je nato odštelo delež, ki ga glede na soprispevek nosi sam oškodovanec (po določbi 205. v zvezi s prvim odstavkom 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, ki se glede na datum škodnega dogodka v decembru 2000 v tej zadevi uporablja po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika), pa tudi znesek že plačane akontacije. Pritožbeno sodišče je zvišalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti na celoten zahtevani znesek 16.691,70 EUR in odškodnino za strah na 5.000 EUR. Glede posameznih vrst škode, ki so v revizijskem postopku še relevantne, so bila ugotovljena pravno pomembna dejstva: - primarnega strahu tožnik, ki je bil po nezgodi nezavesten, ni trpel; strah za izid zdravljenja je bil intenziven tri mesece (ko je tožnika skrbelo, ali bo ostal invalid na vozičku in popolnoma odvisen od pomoči drugih), nato je prešel v srednje intenzivnega, ki se je ob zapletih med rehabilitacijo tudi povečal, občutek strahu je prenehal konec leta 2003, ko je bilo zdravljenje končano, stanje pa dokončno; - posledice nesreče oziroma poškodb (zmanjšana gibljivost hrbtenice, manjši upogib kolkov med počepom, zmanjšana občutljivost kožnih brazgotin) se pri tožniku kažejo v njegovi težji zaposljivosti, saj ni sposoben opravljati težjih fizičnih del, stoječega dela, dela med hojo ali del, povezanih z dolgotrajnim sedenjem; ne more prenašati težkih bremen; lahko opravlja le lažja dela, pri katerih lahko menjava položaje; opustil je prejšnje športno in rekreativno udejstvovanje (pri gasilcih); zaradi prizadete zunanjosti je oviran pri navezovanju stikov in na sploh pri druženju; intenzivne duševne bolečine je zaradi opisanih prikrajšanj trpel prvo leto po nesreči, ko je moral uporabljati bergle, od tedaj dalje pa trpi blažje duševne bolečine; tožnikovih nižjih kognitivnih sposobnosti oz. motenj ni moč pripisati posledicam nesreče, saj je bila pri njem že pred tem ugotovljena primarna duševna manjrazvitost in na intelektualnem področju zaradi posledic škodnega dogodka ni upoštevno nazadoval; - pri tožniku so vidne brazgotine okrog desnega očesa ter nad desnim zalizcem proti lasišču, na temenu, kjer je predel brez las, na prsnem košu, prisotna je diskoloracija na boku; zaradi opisanega tožnik trpi blažje duševne bolečine.

8. Ob odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba upoštevati vse objektivne in subjektivne okoliščine konkretnega primera. Denarna odmena po določbi 200. člena ZOR mora biti pravična, kar pomeni, da je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa mora upoštevati vse individualne značilnosti oškodovanca. Oškodovančevo subjektivno doživljanje posledic v nepremoženjski sferi je vedno in po naravi stvari poudarjeno neugodno. Zato ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod in vzpostavitev pravilnega razmerja med njimi.

9. Odmerjena odškodnina v skupni višini 60 povprečnih neto plač je po pregledu primerljivih sodnih odločb ustrezna. Vrhovno sodišče je primerjavo opravilo s pregledom odškodnin za dolgotrajen strah in hude primere posledic v zmanjšanju življenjskih aktivnosti (npr. II Ips 103/2011, II Ips 141/2011, II Ips 64/2012, II Ips 862/2008) ter za skaženost (npr. II Ips 285/2012, II Ips 202/2009, II Ips 18/2011, II Ips 290/2012). Revizijsko ponavljanje in oris tožnikovega stanja po škodnem dogodku ne more spremeniti dosojene višine odškodnine. Tožnikov strah za izid zdravljenja je bil res dolgotrajen, vendar je tudi ob takih ugotovitvah treba denarno odškodnino (dosojeno v višini 5,4 povprečnih neto plač) umestiti med podobne primere. Enako velja za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih sodišče ni ugotavljalo procentualno, pač pa upoštevaje dejanske ovire v tožnikovem življenju. Ni mogoče prezreti, da je tožnik že pred škodnim dogodkom moral živeti z določenimi omejitvami glede svojih sposobnosti, zato se njegovo splošno stanje ni poslabšalo v taki meri, da bi bil zaradi tega upravičen do višje od dosojene odškodnine (31,45 poprečnih neto plač). Tudi odškodnina za skaženost v višini 5,4 povprečnih neto plač je odmerjena upoštevaje primerljive zadeve.

10. Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.

11. V postopku z izrednim pravnim sredstvom tožnik ni uspel, zato sam nosi stroške, ki so mu v revizijskem postopku nastali (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).