Jedro

V obravnavanem primeru, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po uradnih podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla v svoji zahtevi, ne pride v poštev druga točka prvega odstavka 144. člena ZUP. Navedena določba se namreč nanaša zgolj na situacijo, ko zaslišanje strank ni potrebno zaradi zavarovanja njenih pravic ali pravnih koristi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2941/2013 z dne 29. 10. 2013 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 28. 10. 2013, saj je na podlagi listinskih dokazil, ki so priložene prošnji ter pridobljenih dokumentov ugotovila, da premoženje tožnika presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi petega odstavka 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izključuje njegovo pravico do BPP.

Ugotovil je, da je tožnik lastnik nepremičnine na parceli 747/7 k.o. ... do ¼, ki v naravi predstavlja stavbo z dvema stanovanjema na naslovu ... Nadalje je ugotovil, da tožnik z družino živi v pritličnem stanovanju navedene stavbe. Ker pa je tožnik lastnik tudi ¼ stanovanja v prvem nadstropju hiše, v katerem ne živi, je kot njegovo premoženje upošteval tudi vrednost ¼ navedenega stanovanja, ki po ugotovitvi toženke znaša 22.668,68 EUR. Dejstvo, da so nepremičnine obremenjene s hipoteko, ocenjuje kot nepomembno za odločitev in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. II 300/2012 z dne 22. 8. 2012. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da stanovanje v prvem nadstropju uporablja izključno solastnica celotne stavbe, A.A. Zato meni, da navedeno stanovanje ni njegovo premoženje in z njim ne more prosto razpolagati ter se ne more upoštevati kot premoženje v postopku dodelitve BPP. Prilaga sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 1. 2010, s katero izkazuje, da stanovanje v prvem nadstropju ni njegova lastnina in tudi ni njegovo premoženje, temveč premoženje A.A., ki ga ima tudi v posesti. Prilaga pa tudi zapisnik in sodno poravnavo z dne 11. 7. 2013 v zadevi I P 2637/2012, pogodbo o razdružitvi solastnega nepremičnega premoženja z dne 20. 2. 2002 ter odločbo BPP z dne 4. 9. 2013, s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč. V času od izdaje navedene odločbe se njegovo premoženje ni nič spremenilo. Predvsem pa opozarja, da v samem postopku pridobitve BPP ni imel nobene možnosti izjaviti se glede ugotovljenih dejstev. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, njemu pa prizna pravico do BPP.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ni resnična tožnikova trditev, da se v postopku ni imel možnost izjaviti in se sklicuje na uradni zaznamek z dne 10. 10. 2012 v zadevi Bpp 2806/2012, iz katerega izhaja, da je tožnik po telefonu pojasnil, da gre za hišo z dvema stanovanjema in prizidkom in da zgornjega stanovanja ne more uporabljati.

Tožbe je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da v premoženje tožnika spada tudi ¼ stanovanja v prvem nadstropju hiše na naslovu ..., kjer tožnik ne prebiva, katerega vrednost presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po petem odstavku 152. člena ZUJF v zvezi s 14. členom ZBPP izključuje njegovo pravico do BPP.

Po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopkih za dodelitev BPP v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP uporablja v primerih, če ta zakon ne določa drugače, je treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, po tretjem odstavku istega člena pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

Toženka je svojo odločitev oprla na podatek, ki ga je pridobila iz Zemljiške knjige in je bil drugačen od tožnikovih navedb v vlogi (v vlogi je navedel, da ni lastnik stanovanja ali hiše, v kateri ne živi). Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov pa ne izhaja, da bi s tem podatkom seznanila tudi tožnika in mu omogočila, da se o njem izjavi. Uradni zaznamek z dne 10. 10. 2012 v zadevi opr. št. Bpp 2806/2012, na katerega se sklicuje toženka, ne dokazuje, da se je imel tožnik možnost glede navedenega podatka izjaviti, kot napačno meni toženka. To pomeni, da je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

V obravnavanem primeru, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po uradnih podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla v svoji zahtevi, tudi ne pride v poštev druga točka prvega odstavka 144. člena ZUP, ki določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da stanje stvari ugotoviti na podlagi podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Navedena določba se namreč nanaša zgolj na situacijo, ko zaslišanje strank ni potrebno zaradi zavarovanja njenih pravic ali pravnih koristi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka tožniku dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče samo odloči o stvari, vendar v obravnavanem primeru, ko je ugotovljena bistvena kršitev določb postopka, narava stvari tega ne dopušča, tožnik pa ne navaja, da bi mu odprava izpodbijane odločbe in novi postopek pri pristojnem organu prizadela težko popravljivo škodo.