Jedro

Regresni zahtevek zavarovalnice je odškodninski zahtevek le-te zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Zahtevek, ki temelji na kršitvi zavarovančeve oziroma dolžnikove zavarovalne pogodbe, pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Kljub temu, da gre "tehnično" za regresni zahtevek zavarovalnice in ne za neposredno terjatev oškodovanca, izjema po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP za upnikovo terjatev učinkuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika po izteku roka zavrne (I. točka izreka sklepa) in da o stroških upnika ni bilo odločeno, ker niso bili priglašeni (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper I. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da ponovno opozarja na to, da je upnica v stečajnem postopku opr. št. St 00/2017 priglasila navadno terjatev brez ločitvene pravice. Navadna terjatev je bila upnici priznana, ni pa bila priznana ločitvena pravica. Posledično ločitvene pravice upnica nikoli ni pridobila in je nadaljevanje tega izvršilnega postopka nedopustno, na kar je opozoril že stečajni upravitelj. Že samo to je razlog za ustavitev izvršbe. Dolžniku so bile obveznosti, ki so nastale v postopku osebnega stečaja pred 19. 1. 2018, sicer v celoti odpuščene, torej so z odpustom obveznosti zajete tudi terjatve upnice, katerih plačilo terja v tem postopku. Vztraja, da v predmetni zadevi glede upničine terjatve ne gre za terjatve, na katere odpust obveznosti ne bi učinkoval (tega upnica nikoli ni trdila, razen v pritožbenem postopku). Če upnica nečesa ne trdi (niti v postopku izvršbe niti v postopku prijave terjatve v stečaj), tega ni moč upoštevati. Izpodbijani sklep odloči mimo trditev upnice, ki nikoli ni zatrjevala, da je škoda namerno povzročena oz. iz hude malomarnosti. Tudi sicer ne drži, da bi upničina terjatev, ki jo terja v tem postopku, izvirala iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti. Glede Dogovora o plačilu regresa zaradi izgube zavarovalnih pravic, sklenjenega med upnikom in dolžnikom dne 17. 8. 2004, je pojasniti, da s tem dolžnik ni nič priznaval v smislu soprispevka oz. narave terjatve. Šlo je le za določitev načina plačila dolga, kar je v sporazumu izrecno navedeno (prva stran, zadnji odstavek, prvi stavek). S tem sporazumom (niti katerimkoli drugim dokumentom) ni bilo odločeno o soprispevku poškodovanca A. A. Navedeno pa je pomembno, saj je upnica odškodnino izplačala, pri čemer ni nič vprašala dolžnika. Iz dokumentacije pa izhaja, da je prispevek A. A. odločilen, dolžnik meni, da vsaj 90% in je to potrebno upoštevati, saj to vpliva na to, koliko je upnica od dolžnika upravičena zahtevati. Dolžnik vztraja, da je odpust obveznosti na zadevni dolg vplival. V zvezi z očitano prometno nesrečo, iz katere izhaja dolg, ni bilo nobenega kazenskega postopka zoper dolžnika, pa bi gotovo bil, če bi bila z njegove strani škoda povzročena namenoma oz. iz hude malomarnosti. Če bi očitano držalo, bi šlo namreč za kaznivo dejanje Povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323 čl. KZ-1), kar bi organi pregona prav gotovo opazili in procesirali. Ni nepomembno dejstvo, da je bil A. A. za svoje opustitve (neprivezan,...) kaznovan za prekršek in tako nedvomno spoznan za (so)odgovornega.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Izpodbijana odločitev predstavlja ponovno odločitev o dolžnikovem ugovoru po izteku roka z dne 11. 4. 2022, po tem, ko je zoper enako odločitev dolžnik uspel v pritožbenem postopku pred tukajšnjim višjem sodiščem v zadevi I Ip 50/2024, zaradi kršitve pravice do izjave (opustitev vročitve upnikovega odgovora na ugovor dolžniku v izjavo), in v katerem je uveljavljal, da je bil v postopku osebnega stečaja St 00/2017, kjer so mu bile odpuščene obveznosti, v odpust pa so zajete tudi terjatve upnice, ne glede na terjatve, na katere naj odpust obveznosti ne bi učinkoval.

5.V novem postopku je sodišče prve stopnje dolžniku vročilo upnikov odgovor na ugovor v izjavo. V odgovoru na ugovor je upnik kot bistveno trdil, da se terjatev nanaša na škodo, ki jo je dolžnik povzročil v prometni nesreči pod vplivom alkohola, v kateri se je telesno poškodoval sopotnik A. A., ki mu je upnik izplačal odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zavarovalnica ima zato v skladu z določili ZOZP pravico do regresa, upnik pa je z dolžnikom 17. 8. 2006 tudi sklenil sporazum, s katerim se je dolžnik upniku zavezal povrniti odškodnino, ki je bila izplačana oškodovancu do limita regresa 2.066.757,00 tedanjih SIT. Ravnanje dolžnika, ki je povzročil škodo, je nesporno huda malomarnost. Ker se dolžnik dogovora o poplačilu regresa ni držal, je upnik zoper njega sprožil ustrezne postopke izterjave. Odgovoru na ugovor je upnik priložil tudi dogovor o plačilu regresa zaradi izgube zavarovalnih pravic, iz katerega izhajajo v odgovoru na ugovor zatrjevana dejstva. Na odgovor na ugovor je dolžnik v ponovljenem postopku odgovoril, in sicer je v odgovoru z dne 18. 4. 2024 vztrajal, da poškodovanec A. A. v času škodnega dogodka ni bil pripet z varnostnim pasom in je vsaj sokriv (soprispevek). Prometne nesreče naj ne bi šlo povezovati z vinjenostjo dolžnika.

6.Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik na podlagi izvršilnega naslova, tj. sklepa o izvršbi opr. št. VL 34270/2008 Okrajnega sodišča v Ljubljani, pravnomočnega in izvršljivega dne 28. 6. 2008, vložil predlog za izvršbo, katerega terjatev se nanaša na škodo, ki jo je dolžnik povzročil v prometni nesreči dne 21. 1. 2005, ko je vozil osebni avtomobil reg. št. ... pod vplivom alkohola in imel v krvi 1,08 g/kg alkohola, kjer je, kot izhaja iz predloženega policijskega zapisnika v prilogi vloge z dne 25. 4. 2022, sopotnik - oškodovanec A. A. utrpel hudo telesno poškodbo, kateremu je na podlagi dogovora z dne 17. 8. 2006 Zavarovalnica d.d. izplačala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je dolžnik povzročil namerno in je ni povrnil upniku skladno s sklenjeno poravnavo z dne 24. 3. 2006, zato je vložil upnik predlog za izvršbo, pri tem pa upošteval prejeta plačila dolžnika in zakonite zamudne obresti. Po navedenem je bilo po stališču sodišča prve stopnje slediti upniku, glede na navedene zakonske določbe, da odpust obveznosti za tovrstne škode z ozirom na 5. točko drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP v konkretnem primeru ne velja. Odločitev sodišča prve stopnje in razlogi zanjo so pravilni.

7.Odpust obveznosti po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP ne učinkuje na zavarovano terjatev iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona, na prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena tega zakona, na prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona in tudi ne (med drugim) na terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti (5. točka drugega odstavka tega člena).

8.Izterjevana terjatev ima podlago v 7. členu Zakona o obveznem zavarovanju v prometu. Gre za odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Zahtevek, ki temelji na kršitvi zavarovančeve oziroma dolžnikove zavarovalne pogodbe, pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Kljub temu, da gre "tehnično" za regresni zahtevek zavarovalnice in ne za neposredno terjatev oškodovanca, izjema po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP za upnikovo terjatev učinkuje. Bistveno za uporabo te določbe je zgolj, da gre za terjatev, ki meri na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti, in je povezana z istim historičnim dogodkom, na podlagi katerega je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovancu. Namen zakonodajalca namreč ni bil zgolj varovanje neposrednih oškodovancev. Zagotovo je bil to eden izmed namenov, ne pa edini. Sicer pa je upnica kot zavarovančeva oziroma dolžnikova odgovorna zavarovalnica namesto dolžnika kot zavarovanca plačala odškodnino. Z izplačilom celotne odškodnine je tako upnica kot zavarovalnica v skladu z 963. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vstopila v pravice svojega zavaranca oziroma dolžnika in zato lahko v njunem medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od dolžnika povrnitev tistega, kar je zanj plačala. Gre za tipičen primer subrogacije na podlagi specialnejše določbe o subrogaciji pri zavarovalni pogodbi iz 963. člena OZ, ki določa, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Da je upnica škodo izplačala, med strankama niti ni sporno. Regresni zahtevek zavarovalnice je proti dolžniku do višine izplačane zavarovalnine tako prešel na zavarovalnico oziroma upnico.

9.To, da upniku v stečaju ni bila priznana ločitvena pravica, na pravilo iz 408. člena ZFPPIPP v ničemer ne vpliva, prav tako ne to, da v zvezi s prometno nesrečo ni bilo kazenskega postopka in da je bil oškodovanec (nedvomno pa tudi dolžnik) kaznovan za prekršek. (Ne)priznanje ločitvene pravice na neučinkovanje odpusta obveznosti na v 408. členu ZFPPIPP navedene terjatve nima nobenega vpliva, da odpust obveznosti na izterjavo obveznosti v tem postopka ne učinkuje, pa je višje sodišče, ravno tako kot sodišče prve stopnje, že pojasnilo. Ne drži, da upnica ni trdila, da gre za terjatev iz naslova škode, povzročene iz hude malomarnosti (to je izrecno zatrdila v odgovoru na ugovor), prav tako je zatrdila, da po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odpust obveznosti na izterjevano terjatev nima vpliva. Drugega temelja kot to, da gre za škodo, povzročeno iz hude malomarnosti, pa dolžnik niti z ničemer ne pojasni.

10.Prav tako ne drži, da dolžnik v Dogovoru o plačilu regresa zaradi izgube zavarovalnih pravic z dne 1. 8. 2004 ni priznal (soprispevka ali) narave terjatve. V njem je namreč izrecno navedeno (3. odstavek), da dolžnik kot regresni dolžnik nepreklicno priznava, da dolguje regresnemu upniku dolg v skupnem znesku 2.066.757,00 SIT, kar pomeni, da je naravo terjatve nedvomno priznal. Vprašanje soprispevka oškodovanca pa v tem postopku ni pravno pomembno, saj ima upnik za terjatev, ki se v tem postopku izterjuje, izvršilni naslov. Dolžnik tako ne more uveljavljati soprispevka oškodovanca ali tega, da naj bi bil ta drugačen ("vsaj 90%"), kot je bil ugotovljen v postopku pred zavarovalnico.

11.Višje sodišče pa končno še dodaja, da v izreku sklepa I Ip 50/2024 sicer res ni navedlo, da se odločitev o stroških prejšnjega pritožbenega postopka pridrži za nov sklep sodišča prve stopnje, vendar to še ne pomeni, da lahko o njih odloči višje sodišče, prav tako je že pretekel rok za izdajo dopolnilnega sklepa s strani višjega sodišča, ki bi določil pridržanje odločitve o stroških prejšnje pritožbe za nov sklep sodišča prve stopnje. Pač pa je dolžnikovo navedbo, da ni odločeno o stroških prejšnje pritožbe, moč šteti kot pravočasen predlog za izdajo dopolnilnega sklepa sodišču prve stopnje.

12.Pritožba po vsem pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 399, 408, 408/2, 408/2-5 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 7 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 188, 188/1, 963

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.