Jedro

ZGO-1 nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje, vendar je to vsaj posredno mogoče ugotoviti upoštevaje prvi odstavek 157. člena istega zakona, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je ena izmed drugih sankcij za nedovoljeno gradnjo. Po tej določbi je zavezanec investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oz. objekt. Takšno stališče izhaja tudi iz obsežne in enotne upravno sodne prakse s tega področja. Tako se sankcija iz 152. člena ZGO-1 primarno izreče investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, Območna enota Maribor-Murska Sobota, Inšpekcijska pisarna Dravograd, št. 06122-2535/2012 z dne 23. 10. 2012 se odpravi v delu, ki se nanaša na parc. št. 687/12 k.o. ...

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor odredil, da morata tožnika, ki sta lastnika zemljišča parc. št. 687/13 in 687/12 k.o. ... in na njem nelegalno zgrajenih objektov – počitniške hiše, nadstreška, drvarnice in WC kabine gradnjo takoj ustaviti in objekte do 31. 3. 2013 na svoje stroške odstraniti in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje. Prav tako je v zvezi z nezakonito zgrajenimi objekti odredil prepovedi na podlagi 158. člena ZGO-1. V primeru, če zavezanca ne bosta izvršila naložene obveznosti, se bo opravila izvršba po drugih osebah. V obrazložitvi odločbe gradbeni inšpektor navaja, da zavezanca navedenih objektov nista zgradila oz. nista investitorja, ampak sta jih odkupila skupaj z zemljiščem v letu 2011. Nadalje je na podlagi ogleda na kraju samem dne 20. 9. 2012 in zaslišanja zavezancev dne 2. 10. 2012 ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za uvrstitev sporne gradnje med tiste gradnje, pri kateri določbe ZGO ne veljajo. Prav tako je gradnja v nasprotju z namensko rabo zemljišča, kot ga določa prostorski akt, saj gre za zemljišče, namenjeno za kmetijstvo.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku potrdila odločitev gradbenega inšpektorja. Ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, zato je upravičeno izrekel inšpekcijski ukrep v skladu z določbo 152. člena ZGO-1. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sta tožnika podala na Mestno občino Slovenj Gradec pobudo za spremembo občinskih prostorskih aktov, pa tožena stranka odgovarja, da navedenega ugovora v tem postopku ni mogoče upoštevati, lahko pa vpliva na morebitno izvršbo.

Tožnika v tožbi ugovarjata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev postopka. Z odločbo je bilo tudi nezakonito poseženo v njune človekove pravice oz. temeljne svoboščine (poseg v zasebno lastnino). Prav tako se izpodbijana odločba neutemeljeno in brez pravne podlage nanaša na nepremičnino parc. št. 687/12 k.o. ..., saj tožnika nista lastnika navedene parcele. Odločba se ne more nanašati na nepremičnino v lasti druge osebe ter tožnikoma v zvezi s to nepremičnino nalagati obveznosti. Zaradi navedenega je odločba nezakonita in jo je treba že iz tega razloga odpraviti. To potrjuje tudi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim je sodišče zavrnilo vpis prepovedi izrečenih s sporno odločbo glede parc. št. 687/12 k.o. ... Iz odločbe namreč sploh ni razvidno, na kateri izmed obeh nepremičnin naj bi se kateri izmed objektov nahajal, zato je ni mogoče niti preizkusiti niti izvršiti. Ne glede na navedeno pa tudi sicer izrek ni določen in ni izvršljiv, ker način in obseg izvršbe sploh nista določena, temveč se pavšalno navaja, da sta dolžna vzpostaviti prvotno stanje. Pri tem pa ni navedeno, kakšno bi naj to stanje bilo. Tudi izrek o izvršbi po drugih osebah je nedoločen, ker ne določa osebe izvajalca. Tako ni jasno, komu bi morala tožeča stranka dopustiti poseg v objekte. Odločba je tudi v nasprotju z načelom materialne resnice, saj mora organ z gotovostjo ugotoviti resnično dejansko stanje. Tožena stranka pa se do pobude za spremembo namembnosti nepremičnine ni ustrezno opredelila. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je delno utemeljena.

Predmet postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

ZGO-1 nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje (kamor po 12. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 spada tudi nelegalna gradnja), vendar je to vsaj posredno mogoče ugotoviti po prvem odstavku 157. člena istega zakona, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je ena izmed drugih sankcij za nedovoljeno gradnjo. Po tej določbi je zavezanec investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oz. objekt. Takšno stališče izhaja tudi iz obsežne in enotne upravno sodne prakse s tega področja. Tako se sankcija iz 152. člena ZGO-1 primarno izreče investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. Iz podatkov spisa je razvidno (in tudi v postopku ni sporno), da tožnika nista bila investitorja spornih objektov, temveč sta objekte pridobila z nakupom zemljišča parc. št. 687/13 k.o. ... V zadevi tudi ni sporno, da sta tožnika lastnika le navedene parcele, ne pa tudi parcele št. 687/12 iste k.o., ki je v lasti A.A. Navedeno izhaja tako iz podatkov zemljiške knjige, kakor tudi iz ugotovitev gradbenega inšpektorja v zapisniku o ogledu z dne 20. 9. 2012. Iz navedenega zapisnika je tudi razvidno, da so na parceli št. 687/13 (ki je v lasti tožnikov) zgrajeni počitniška hiša, nadstrešek, drvarnica in WC kabina, na zemljišču parc. št. 687/12 (ki je v lasti A.A.) pa dve shrambi.

Ker je gradbeni inšpektor ugotovitev, da sta tožnika inšpekcijska zavezanca, oprl na dejstvo, da sta imenovana lastnika zemljišča in s tem tudi na njem zgrajenih objektov (ne pa investitorja), jima je lahko izrekel inšpekcijski ukrep le v zvezi z nepremičnino, ki je v njuni lasti, to je parc. št. 687/13 k.o. ..., ne pa tudi za parc. št. 687/12 iste k.o., ki je v lasti druge osebe. Ker je v izreku izpodbijane odločbe (1. točka) navedena tudi parc. št. 687/12, za kar pa ni pravne podlage, je sodišče v tem delu tožbi ugodilo in odpravilo prvostopno odločbo, kolikor se nanaša na parc. št. 687/12 k.o. ... V preostalem pa je tožbo zavrnilo, saj je gradbeni inšpektor sicer pravilno ugotovil dejansko stanje glede objektov, ki stojijo na posamezni parceli. Tako je iz zapisnika o ogledu z dne 20. 9. 2012 razvidno, da stojijo na parc. št. 687/13 počitniška hišica, nadstrešek, drvarnica in WC kabina, samo na navedene objekte pa se nanaša tudi naložena obveznost odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje. Pri tem pa je izrek odločbe tudi dovolj določen in jasen, saj so ti objekti v 1. točki izreka natančno opisani, tako po legi, dimenzijah, obliki in načinu gradnje. Opredelitev načina izvršbe, če tožnika ne bosta ravnala v skladu z inšpekcijsko odločbo, pa je stvar postopka prisilne izvršitve inšpekcijskega ukrepa, ki se opravlja po določbah ZUP.

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Zaradi navedenega so v inšpekcijskem postopku relevantna le vprašanja, ali so za konkretno gradnjo izpolnjeni zakonski pogoji. V zvezi s tem se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, saj gre za gradnjo na zemljišču, ki je namenjeno kmetijstvu, navedeni objekti pa ne sodijo med tiste, ki se lahko gradijo na kmetijskem zemljišču. V tem postopku tudi ni relevantno, da sta tožnika vložila pobudo za spremembo prostorskega akta, saj ne zatrjujeta, da je v času izdaje izpodbijane odločbe do takšne spremembe dejansko prišlo. Prav tako z naloženo obveznostjo ni bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov, saj gre za poseg, ki ga določa zakon.

Glede na navedeno je sodišče tožbi delno ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v pavšalnem znesku, ki znaša v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu 285,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa sta v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik.