Jedro

Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Za presojo pravnega položaja denacionaliziranega premoženja z vidika prehoda tovrstnega premoženja na dediče, določen trenutek pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji,tuja, to je hrvaška državljanka, gre v konkretnem primeru za zadevo z mednarodnim elementom. Določbo drugega odstavka 74. člena ZDen je razumeti tako, da se uporabijo določbe ZD, če ni dedovanje glede kakšnega vprašanja urejeno v ZDen.

Torej je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je presojalo obstoj vzajemnosti po splošnih predpisih po ZD, pri čemer je načelo enakih pravic domačih in tujih državljanov uzakonjeno v določbah 6. člena ZD. Zadošča formalna vzajemnost, torej, da imajo ob enakem pogoju tudi slovenski državljani v državi, katere državljan je tujec, enake pravice kot njeni državljani.

Izrek

s k l e n i l o : Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje v novem postopku ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojni V. D. znesek 1,500.000 DEM, kar predstavlja protivrednost 181,760.000,00 SIT (po odločbi RS, Ministrstva za kulturo, opr. št. 464-212/92, 464-191/92, 464-165/92 z dne 19.08.1996), ter da je bila zapustnica vdova, ki ni imela svojih otrok in je zato za dediče po zakonu razglasilo zapustničine potomce drugega dednega reda tako in v tolikšnem obsegu, kot je to razvidno iz izreka napadenega sklepa pod B. Ugotovilo je še, da je zapustnica napravila oporoko z dne 08.02.1951 po kateri je vse svoje premoženje prepustila nečakinji B. B., hčerki sestre H, vendar v obrazložitvi napadenega sklepa navedlo, da z oporoko ni bilo zajeto s tem sklepom o dedovanju obravnavano zapustničino premoženje. Proti takemu sklepu so se po svojih pooblaščencih, s posebnima pritožbama, pravočasno, razen H B, pritožili vsi zakoniti dediči in oporočna dedinja B. B. Skupna pritožba zakonitih dedičev, ki jih zastopata odvetnika O. N. in D. H., oba iz M., napadata prvostopenjsko odločitev o razglasitvi za zakonito dedinjo tudi zapustničino sestro H. B. iz Z., ki je tuja državljanka. Navajajo, da so po hrvaškem zakonu o denacionalizaciji lahko "upravičenci" le dediči prvega dednega reda, slovenski zakon o denacionalizaciji pa pravice priznava tudi dedičem naslednjih dednih redov. Menijo, da mora biti reprociteta v vsaki zadevi konkretno ugotovljena in da v danem primeru take reprocitete ni, ker so vsi dediči konkretne zadeve le dediči drugega dednega reda, ki v Republiki Hrvaški ne bi imeli nobenih pravic, saj ne bi mogli vložiti niti zahteve za denacionalizacijo, ker jih hrvaški zakon o denacionalizaciji izključuje. Prepričani so, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo mnenje Ministrstva za pravosodje Republike Hrvaške, ki da je pristransko in ščiti le državljane Republike Hrvaške. Prav gotovo je slovenska država tista, ki bi morala podati mnenje o reprociteti. Navajajo še, da je treba vzajemnost v konkretni zadevi presojati izključno po zakonih o denacionalizaciji obeh držav. Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj samo razreši vprašanje reprocitete ter odloči tako, da se zapustničino sestro H. B., "izključi kot dedinjo" po pokojni V. D. Oporočna dedinja B. B. se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in členom 163 Zakona o dedovanju - ZD. Navaja, da zapustnica v času sestave oporoke ni bila seznajena niti z nacionalizacijo niti s tem, da bodo nekoč v predpisih o denacionalizaciji določeni posebni pogoji za dedovanje po njeni oporoki. Upoštevanje sedaj veljavnih pogojev za dedovanje po tej oporoki je nesprejemljivo, saj se s tem v bistvu uveljavlja veljavnost Zakona o denacionalizaciji - ZDen za nazaj. Pritožba tudi meni, da je v primeru, če se upošteva, da morajo dediči izraziti svoje soglasje za oporoko, treba upoštevati, da so dediči takšne izjave dali in leta 1952 oporoki niso nasprotovali. Končno je pritožnica prepričana, da hotel D. ni bil podržavljen že na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih in gospodarskih podjetij, ki je pričel veljati 28.aprila 1948, saj v tem primeru ne bi bila potrebna izdaja posebne odločbe iz leta 1954, ki je bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Predlaga razveljavitev napadenega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbi sta neutemeljeni. V tej zapuščinski zadevi gre za dedovanje denacionaliziranega premoženje oziroma njegove protivrednosti v denarju. Glede tega premoženja je bilo treba (kar bo v nadaljevnju obrazloženo) opraviti nov zapuščinski postopek. Posebnost tega novega zapuščinskega postopka pa je, da v njem kot dedinji sodelujeta tudi tuji, to je hrvaški državljanki, kar so preostali dediči, ki so slovenski državljani, sklicujoč se na pravilo o vzajemnosti (člen 6 ZD) posebej izpostavili, s trditvijo, da glede obravnavanega zapustničinega premoženja, ker gre za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, v konkretni zadevi, vzajemnost ni podana. O tem, da je tako stališče zmotno, bo obrazloženo v nadaljevanju. Glede pritožbe B. B.: Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu zaključku, da zapustnica V. D. v času, ko je napisala oporoko (dne 08.02.1951), ni razpolagala tudi s Hotelom D.. Takrat navedena nepremičnina ni več predstavljala njenega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je, s pravilno uporabo določb 81. člena ZDen, zapustničino oporoko pravilno presojalo. Po citiranih določilih imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Iz razlogov izpodbijanega sklepa, temelječih na podatkih spisa izhaja, da zakoniti dediči, razen zapustničine sestre H. B. iz Z., niso soglašali s tem, da bi oporočna razpolaganja iz zapustničine oporoke iz leta 1951, imela pravni učinek na premoženje, ki je z odločbo o denacionalizaciji upravičenki zdaj pripadlo, saj v navedeni oporoki to premoženje ni izrecno navedeno. Pri tem je glede na pritožbena izvajanja oporočne dedinje dodati, da je v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZDen, za presojo pravnega položaja denacionaliziranega premoženja z vidika prehoda tovrstnega premoženja na dediče, določen trenutek pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ne pa čas zapuščinske obravnave po pokojni V. D. v letu 1952, za kar se zavzema pritožba. Končno je tako stališče tudi razumljivo, saj v času sestavljanja oporoke, podržavljeno premoženje ni bilo več v lasti zapustnice. Zato glede tega premoženja ZDen nima retrokativnega učinka in je razumljivo, da podajo izjavo o njegovi usodi zakoniti dediči, ki sodelujejo v novem zapuščinskem postopku (člen 74 ZDen). Prav tako je zmotno stališče oporočne dedinje, da je bil Hotel D. podržavljen še-le z odločbo upravnega organa iz leta 1954. Pritrditi je prvostopenjskemu zaključku, da ima navedena odločba le deklaratorni značaj in, da pomeni nacionalizacija tega premoženja na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ št. 35-269/48, ki je pričel veljati 28. aprila 1948) v zvezi z Ukazom o proglasitvi podjetij v LRS, pomembnih za zvezno ali republiško gospodarstvo, Prezidija Ljudske skupščine LRS, objavljenem v Uradnem listu LRS št. 18/48 z dne 28.04.1948, ko je pod zaporedno številko 29 razglašeno kot tako podjetje D. klet (Hotel D. V.), originaren način pridobitve lastninske pravice države. Tako je do prehoda navedene nepremične v državno lastnino prišlo že na podlagi samega zakona. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbe o zakonitem dedovanju. V zvezi s pritožbo zakonitih dedičev: Glede na dejstvo, da je zakonita dedinja, zapustničina sestra H. B., tuja, to je hrvaška državljanka, gre v konkretnem primeru za zadevo z mednarodnim elementom. Zato je bilo treba, ob uporabi določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) presoditi, katero pravo se naj uporabi (prvi odstavek člena 13 ZMZPP) in ali imenovana zakonita dedinja, lahko deduje v tem postopku obravnavano zapuščino. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče, po oceni pritožbenega sodišča, o teh vprašanjih zavzelo pravilno stališče. Ob dejstvu, da je imela zapustnica, ob svoji smrti dne 28.11.1952 jugoslovansko in tudi slovensko državljanstvo, je pravilno, v skladu s členom 32 ZMZPP, predmetni zapuščinski postopek opravilo po slovenskih predpisih, ki urejajo dedovanje. Ker predstavlja zapuščino premoženje vrnjeno v postopku denacionalizacije, je bilo treba najprej, kot specialni zakon, uporabiti ZDen. ZDen v prvem odstavku 74. člena določa, da se glede v postopku denacionalizacije vrnjenega premoženja, kadar gre za že pravnomočno končane predhodne zapuščinske postopke po istem zapustniku, opravi nov zapuščinski postopek, ta pa se opravi po določbah Zakona o dedovanju - ZD (drugi odstavek člena 74 ZDen). Slednje sicer povsem ne drži, saj vsebuje ZDen tudi sam procesne in materialnopravne določbe o dedovanju denacionaliziranega premoženja (členi 75 do 83 ZDen). Torej je treba določbo drugega odstavka 74. člena ZDen razumeti tako, da se uporabijo določbe ZD, če ni dedovanje glede kakšnega vprašanja urejeno v ZDen. Določb o dednih pravicah tujih državljanov ZDen ne vsebuje, zaradi česar je treba poseči po določbah ZD za takšen primer. Zato je pritoževanje zakonitih dedičev, ki se zavzemajo zgolj za uporabo določb ZDen o tem vprašanju, neutemeljeno. ZDen ureja le vprašanje tujcev kot upravičencev do denacionalizacije, torej oseb, upravičenih sprožiti postopek denacionalizacije in glede tega vprašanja vpeljuje načelo vzajemnosti (tretji odstavek 1. člena ZDen - B) ter, v zvezi z določbo člena 70 ZDen tudi posebno pravilo o dokazovanju tujega prava, kar vse pa v konkretnem postopku ni upoštevno, ker gre za vprašanje dedovanja v postopku denacionalizacije že vrnjenega premoženja. Torej je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je presojalo obstoj vzajemnosti po splošnih predpisih po ZD, pri čemer je načelo enakih pravic domačih in tujih državljanov uzakonjeno v določbah 6. člena ZD. Zadošča formalna vzajemnost, torej, da imajo ob enakem pogoju tudi slovenski državljani v državi, katere državljan je tujec, enake pravice kot njeni državljani. Sodišče prve stopnje je v novem postopku nadalje ugotovilo, da tudi hrvaški temeljni predpis o denacionalizaciji ("Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovenske komunističke vladavine - "Narodne novine" št. 92/96 itd. do 81/02), dedovanja v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja sam ne ureja, temveč se sklicuje na uporabo določb hrvaškega zakona o dedovanju (Zakon o nasleđivanju), ki v členu 5 ureja vprašanje dednih pravic tujcev. Tako, kakor slovenski ZD v členu 6, tudi hrvaški "Zakon o nasle|ivanju" v že citiranem členu 5 predpisuje formalno vzajemnost. Glede dedovanja odškodnine za nacionalizirano premoženje je treba tudi v Republiki Hrvaški uporabiti splošne predpise o dedovanju, saj za dedovanje take oblike premoženja ni kakšnega posebnega predpisa tako, kakor tudi ne v Sloveniji. Po splošnem hrvaškem predpisu o dedovanju (Zakonu o nasle|ivanju) tako premoženje dedujejo tudi dediči drugega dednega reda, torej tako, kakor po predpisih države Slovenije. Torej, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v konkretni zadevi ni formalne ovire, ki bi preprečevala zakoniti dedinji H. B., sicer hrvaški državljanki, dedovanje po sestri-zapustnici V. D.. Ob vsem tem, se v spisu nahaja pojasnilo Republike Slovenije Ministrstva za pravosodje (list. št. 64), ki vsebuje dejansko navedbo o tem, da so slovenskim državljanom bili vročevani sklepi o dedovanju po postopkih, vodenih v Republiki Hrvaški, kar tudi v dejanskem smislu izkazuje uresničevanje načela vzajemnosti med obema državama v zapuščinskih postopkih. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišče prve stopnje (točka 2. člena 365 ZPP v zvezi s členom 163 ZD). Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.