Jedro

Očitano kaznivo dejanje je abstraktno ogrozitveno. To pomeni, da se ne zahteva nastop poškodbene posledice (na primer, da ravnanje škodi otrokovemu razvoju) in tudi ne konkretna nevarnost v smislu, da je storilec z ravnanji povzročil nevarnost za otrokov razvoj. Zadošča, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj. Zakonski znak hude kršitve dolžnosti izpolnjuje tudi ravnanje storilca, ki izvrši kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 nad polnoletnim družinskim članom vpričo otroka, če je nasilje nad družinskim članom pri otroku povzročilo posledice (na primer prestrašenost, poslabšanje učnega uspeha), ki kažejo, da bi bil lahko ogrožen njegov razvoj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati 288,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje nasilja v družini določilo kazen šestih mesecev zapora, za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja štiri mesece zapora, nakar mu je določilo enotno kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

**Glede kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1** Opis dejanja

4. Zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj ni mogoče razumeti samo kot nekega ciljnega ravnanja, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti.1 Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.2

5. Iz konkretnega dela opisa v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je obtoženi v okviru štirih posamičnih dogodkov oškodovanko žalil, zmerjal, poniževal in grozil, jo potiskal, odrinil, vlekel po tleh, ji strgal oblačila, ob čemer je tudi z roko udarjal po mizi, z udarcem napravil luknjo v steni in razbil steklo vhodnih vrat. V treh primerih je obtoženčevo nadaljnje nasilje preprečil njun sin B. B. Zaradi navedenega se ga je oškodovanka, ko je bil pod vplivom alkohola in takrat agresiven, bala, zlasti da bi koga poškodoval. Bila je v stresu, vznemirjena, v duševni stiski, osramočena in ponižana. Po presoji pritožbenega senata obravnavani opis dejanja vsekakor izpolnjuje zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, kot je pojasnjeno zgoraj, saj je jasno opredeljeno obtoženčevo ponavljajoče izvrševanje tako psihičnega in fizičnega nasilja, kakor tudi oškodovankin strah, nemoč in ponižanje.

6. Pritožbeno izpostavljen standard „večje intenzivnosti in trajanja“ je treba obravnavati v okviru vseh zatrjevanih okoliščin konkretne zadeve. Iz opisa dejanja jasno izhaja ponavljajoče obtoženčevo nasilje nad oškodovanko, pri čemer je glede na vsa zgoraj opredeljena ravnanja v času od 1. 4. 2018 do 8. 5. 2018, torej približno v obdobju petih tednov, zadoščeno tudi kriterijema intenzivnosti in trajanja. Upoštevaje vse navedeno so v opisu dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Dejansko stanje

7. Oškodovankin podrejen položaj je tudi z gotovostjo dokazan, kot izhaja iz 27. - 39. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni mogoče slediti pritožnici, da je bil obtoženi s strani oškodovanke „_izzvan_“ na način, da naj bi se dobivala ob večerih z drugim moškim, obtoženega pa samega puščala doma z mladoletnima otrokoma. V zvezi s tem je treba najprej pojasniti, da četudi bi to držalo, to nikakor ne izključuje podrejenosti oškodovanke in tudi ne upravičuje obtoženčevega izvrševanja nasilja. Prav tako ne drži, da je oškodovanka obtoženca večkrat klofnila in z njim grdo ravnala. To je odločno zavrnila, prav tako je povedala, da se v zvezi z dogodkom v začetku aprila 2018 in v kopalnici, preden je šla ven, ni zgodilo nič posebnega (zapisnik o glavni obravnavi z dne 6. 3. 2023 na l. št. 202). V nasprotju s pritožbenimi navedbami ni nobena izmed prič, tudi tiste, katere je sodišče pravilno ocenilo kot naklonjene obtožencu (C. C., D. D., E. D. in F. F.), potrdila zatrjevanega oškodovankinega izvajanja nasilja nad obtoženim.

8. Glede njenega strahu pred obtoženim je oškodovanka tako v preiskavi (prepis zvočnega posnetka na l. št. 54) kot tudi na glavni obravnavi dne 6. 3. 2023 (zapisnik na l. št. 202) skladno in odkrito povedala, da se ga je bala zgolj takrat, ko je bil pijan, takrat je bil spremenjena oseba, kar je glede na njegova nasilna ravnanja tudi po oceni pritožbenega senata povsem logično. Sicer pa je oškodovanka obtoženca opisala kot čudovitega in skrbnega očeta ter krasno osebo. Glede njegovega uživanja alkohola je pojasnila, da je bilo to v intervalih, pri čemer je čas pod obtožbo predstavljal eno izmed takšnih obdobij. Povod za to naj bi bila njena kava s prijateljem iz otroštva. Tudi njun sin B. B. je dejal, da sta se z oškodovanko bala obtoženca.

9. Prav tako je glede prepovedi približevanja z dne 8. 5. 2018 (odredba na l. št. 2) oškodovanka resnicoljubno povedala, da se je obtoženec vrnil domov z njenim strinjanjem, ker se je takrat kesal, jokal in jo prepričeval. Kot omenjeno že prej, se oškodovanka obtoženega tedaj ni bala, saj se je po svojih izpadih kesal, vse je naredil in bil krasen človek. B. B. je glede tega povedal, da je prepričal mamo, da popusti, saj je obtoženi takrat obljubljal, da se bo poboljšal, da mu je žal. Takrat je želel imeti očeta ob sebi, verjel mu je, pri čemer je oškodovanka na njegovo željo popustila. Z obtoženim se je zatem dobro razumel do naslednjega dogodka, ko je bil pijan.

10. Oškodovanka je nadalje razložila, da se v vsem tem času od obtoženca ni ločila, saj je bil problem zgolj, ko je pil, drugače ne. Priznala je, da sta se tedaj prepirala, tudi ona mu je kaj rekla, vendar ne na način, da bi ga žalila ali poniževala. Glede na opisano dinamiko njunega odnosa v času pod obtožbo, predvsem upoštevaje obtoženčeva ravnanja, je po oceni pritožbenega senata razumljivo, da sta se prepirala. Izrecno pa je zavrnila kakršnokoli izvajanje psihičnega ali fizičnega nasilja nad njim, česar tudi ne izkazujejo podatki spisa. Skladno z navedenim tovrstnim navedbam pritožnice ni mogoče slediti in zato tudi pritožbeni očitek, da naj bi oškodovanka obtoženega spravljala v podrejen položaj, ne vzdrži kritične presoje. Kot izhaja iz 17., 18., 20., 21. in 27. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje do vseh navedenih okoliščin kritično opredelilo in zato ne drži, da jih v okviru svoje presoje ni upoštevalo, kot zmotno zatrjuje pritožnica.

11. Glede verodostojnosti oškodovancev G. B. in B. B. pritožbeni senat nima pomislekov. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje na 17. in 18. strani sodbe, sta tako odpoved pričevanju skladno s 236. členom ZKP, kot tudi odločitev za pričevanje kasneje v postopku, prepuščena izključno odločitvi privilegirane priče. Dejstvo, da se je B. B. odločil pričevati na glavni obravnavi, ne pa tudi v preiskavi, v konkretni zadevi na njegovo verodostojnost ne vpliva. Tudi po oceni pritožbenega senata je B. B. izpovedoval prepričljivo in doživeto ter zgolj o dogodkih, ki jim je sam prisostvoval, njegova in oškodovankina izpoved pa sta v bistvenem medsebojno skladni. Njegovo verodostojnost izkazuje tudi že omenjena njegova odkrita izjava, da si je v kritičnem času želel imeti očeta ob sebi, pri čemer sta se dobro razumela do naslednjega dogodka, ko je bil obtoženi pijan. V času svoje izpovedi na glavni obravnavi je povedal, da z očetom ne želi imeti stikov. Pritožbeno stališče, da je B. B. svojo izpoved podal pod vplivom svoje matere je tudi sicer dokazno nepodprto, zato ga je moč oceniti zgolj kot način obtoženčeve obrambe ter je tako tudi neutemeljeno.

12. V zvezi s tem ne gre prezreti oškodovankinega pojasnila na glavni obravnavi, da so se v času zaslišanja v preiskavi dne 29. 4. 2021 (zapisnik o zaslišanju na l. št. 43), ko je družinska skupnost z obtožencem še obstajala (prenehala je dne 13. 9. 2022, ko naj bi znova prišlo do „_dogodka_“, zaradi katerega naj bi bila po oškodovankinih navedbah obtožencu zopet izrečena prepoved približevanja, kar sicer ni predmet tega postopka), z obtoženim doma pomenili o dogodkih in da je obtoženi takrat obljubil, da ne bo več pil, da bo boljši in da naj mu z B. B. pomagata. Zato je mogoče razumeti, čemu se B. B. v preiskavi ni odločil pričati, oškodovanka pa je pričala, da se bolj ne spomni. Glede dogodka z dne 12. 4. 2018 pa se je odločila, da bo to šlo naprej in bo stekla obravnava. Oškodovankino nespominjanje dogodkov v preiskavi gre zato pripisati njeni tedanji prizanesljivost obtožencu in ne neverodostojnosti ter nekonsistentnosti, kakor to neuspešno skuša prikazati pritožnica.

13. Dejstvo, da oškodovanka ni utrpela poškodb, ne izključuje, da so se dogodki odvili na način, kot izhaja iz izreka sodbe. Očitno obtoženčeva sila ni bila tako intenzivna, da bi oškodovanki povzročila poškodbe. Prav tako ni odločilno, da oškodovanka zaradi stresa ni obiskala svojega osebnega zdravnika. Sicer iz izvedenskega mnenja dr. H. H. (l. št. 85), izvedenca klinično-psihološke stroke, izhaja, da je oškodovanka v času obravnavanih dogodkov doživljala močan stres, bila je zelo vznemirjena in v duševni stiski. Počutila se je nemočno, osramočeno in ponižano. Izvedenec je zaključil, da oškodovanka v kritičnem obdobju ni bila ves čas v enakovrednem položaju. Ob njegovih agresivnih izbruhih se ga je bala in se mu podrejala, zato ni imela možnosti ves čas uveljavljati vseh svojih pravic.

14. Dejstvo, da se je obtoženec v okviru Društva za nenasilno komunikacijo udeležil programa „_Trening socialnih veščin za osebe, ki povzročajo nasilje_“, kot je obrazloženo v 32. točki izpodbijane sodbe, je sicer vzpodbudno, ne more pa obtoženca razbremeniti krivde za očitani kaznivi dejanji. Prav tako je sodišče to upoštevalo kot olajševalno pri odmeri kazni (53. točka obrazložitve), zato pritožbene navedbe v zvezi s tem niso utemeljene.

15. Nadalje ne drži, da sodišče ni sledilo pričam C. C., D. D., E. D., F. F. in I. I., kot tudi ne, da svoje presoje ni obrazložilo. Kot izhaja iz 36. točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izpovedenih prič, z izjemo I. I., kot sicer naklonjene obtoženemu, a kljub temu verodostojne. Z izjemo C. C., te priče pri obravnavanih dogodkih niso bile navzoče, zato o njih tudi niso mogle izpovedovati, temveč so opisovale svoje odnose z obtožencem in oškodovancema. Kot je nadalje pravilno presodilo sodišče, dejstvo, da priče D. D., E. D., F. F. in I. I. obtoženčevega nasilja niso zaznali, oziroma, da obtoženec nasilja ni izvajal nad D. D. in E. D., glede na izpovedbi oškodovancev, obtoženega ne razbremenjuje.

16. V zvezi z odnosom med obtožencem in oškodovanko so ključnega pomena tudi ugotovitve izvedenca dr. H. H., kar pritožnica prezre. Obtožencu je namreč prepuščanje glavne besede partnerki zaradi izognitve lastne odgovornosti in samostojnega odločanja vzbujalo tesnobo. Njej je dominantna vloga ustrezala. Njena pretirana skrb in nadzor sta obtožencu sprožala nezavedno nezadovoljstvo in jezo, v takšnem odnosu se je čutil prikrajšanega, omejenega in ne dovolj vrednega. To in strah pred izgubo partnerke so pri obtoženem sprožali tudi občutja ljubosumja. Uživanje alkohola mu je predstavljal pobeg in mu hkrati rahljal nadzor nad emocijami, zaradi česar je sprostil dušeno jezo in odreagiral impulzivno ter agresivno. Kasneje mu je bilo žal, sledila so občutja krivde in pretirano podrejanje, kar je naposled zopet vodilo k zatekanju v alkohol, ki je sprožal agresivno vedenje. Ti vedenjski vzorci so se tako ciklično ponavljali. Specifičnost njunih osebnosti ter dinamika njunega odnosa pojasnjujeta, čemu je obtoženec nasilje izvajal nad oškodovanko, ne pa tudi nad njegovo bivšo partnerko E. D. 17. Z opisovanjem dogodka v letu 2022, da je oškodovanka pretkana ženska, ki sedaj živi z novim moškim na skupnem domu obtoženca, da zlorablja veljavno zakonodajo glede zaščite žensk in da se pretvarja, da je žrtev obtoženca, pritožnica ne uspe omajati verodostojnosti oškodovanke. Sicer pa te navedbe ostajajo zgolj na ravni nestrinjanja z izpodbijano sodbo ter so zato očitno neutemeljene.

**Glede kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1** Opis dejanja

18. Očitano kaznivo dejanje je abstraktno ogrozitveno. To pomeni, da se ne zahteva nastop poškodbene posledice (na primer, da ravnanje škodi otrokovemu razvoju) in tudi ne konkretna nevarnost v smislu, da je storilec z ravnanji povzročil nevarnost za otrokov razvoj. Zadošča, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj. Zakonski znak hude kršitve dolžnosti izpolnjuje tudi ravnanje storilca, ki izvrši kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 nad polnoletnim družinskim članom vpričo otroka, če je nasilje nad družinskim članom pri otroku povzročilo posledice (na primer prestrašenost, poslabšanje učnega uspeha), ki kažejo, da bi bil lahko ogrožen njegov razvoj.3

19. Iz opisov dejanj pod točkama I.1 in I.2 izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obtoženi v treh primerih (in ne dveh, kot zmotno trdi pritožnica) v navzočnosti mladoletnega sina B. B. izvajal psihično in fizično nasilje nad njegovo mamo, pri čemer mu je povzročil posledice na čustvenem in vedenjskem področju ter slabo samopodobo, saj je pri njem povzročal žalost in strah za varnost njegove mame in zase, prav tako je B. B. slabo spal in se ustrašil vsakega poka, bil je manj motiviran za učenje, občasno pa mu spomini na nasilje očeta povzročajo notranjo napetost, znižujejo motivacijo do obveznosti in povzročajo zaskrbljenost za prihodnost. 20. Upoštevaje navedene obtožbene očitke, pritožbeno izpostavljene okoliščine, da obtoženec oškodovanca nikoli ni udaril, niti ni bil do njega nasilen, z vidika presoje popolnosti opisa dejanja niso pomembne. Prav tako ne gre za neznatno kriminalno količino. Vse opisane čustvene in vedenjske posledice, ki jih je povzročilo obtoženčevo ravnanje, po presoji pritožbenega senata ustrezajo zgoraj opredeljenemu standardu abstraktne ogrozitve, saj so takšne narave in stopnje, da bi lahko ogrozile oškodovančev razvoj. Opis dejanja zato vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Dejansko stanje

21. Drži, da je bil obtoženec, ko ni bil pod vplivom alkohola, zgleden oče in je izpolnjeval svoje starševske dolžnosti ter z oškodovancem preživljal čas, kot sta povedali tudi priči F. F. in D. D. Vendar to ne more izključiti kaznivosti za ponavljajoča nasilna ravnanja nad oškodovančevo materjo. Ne le, da je bil oškodovanec ob tem navzoč, zaradi česar je bil prestrašen, temveč se je moral v težnji po zaščiti matere obtožencu v vinjenem stanju tudi zoperstaviti. Povedal je, da je bil ob dogodkih v šoku, v njihovi posledici ni imel občutka zasebnosti, boji se pokov okrog hiše in pokov na splošno, kot je vse izčrpno obrazložilo sodišče prve stopnje v 43. točki sodbe. Dejstvo, da priči F. F. in D. D. o tem nista izpovedovali, gre očitno pripisati dejstvu, da jima oškodovanec o tem ni pripovedoval. Glede na intenzivnost teh dogodkov in stres, ki ga je pri tem doživljal, je to povsem življenjsko.

22. Oškodovanec je potrdil, da je spal pri odprtih vratih in oknu, prav tako je na nadaljnje vprašanje izrecno zatrdil, da so spomladi 2018 že imeli notranja vrata v hiši. Tudi G. B. je skladno tako v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi večkrat povedala, da so tedaj že imeli vrata in da je B. B. spal pri odprtih vratih ter jo ponoči večkrat prišel pogledat, če je v redu. Pritožbeni senat zato ne sledi zagovorničinim navedbam, da vrat ni bilo.

23. Izvedenka klinične psihologije J. J. (izvedensko mnenje na l. št. 120) je pojasnila, da je oškodovanec ob dogodkih utrpel psihične posledice nasilja na čustvenem in vedenjskem področju. V preteklosti so bili izkazani slabši občutki varnosti, manj motiviran odnos do učenja, kar je lahko povezati s situacijami ogrožanja z nasiljem s strani obtoženca. Predvsem pa so bile zaradi čustvenih stisk spremenjene družinske vloge, ko je oškodovanec kot otrok aktivno vstopal v reševanje nasilnega odnosa med starši, kar je za mladoletnega otroka neprimerno in s čimer so bile njegove čustvene in druge potrebe zanemarjene, kot je poudarila izvedenka.

24. Kot že omenjeno, za izpolnitev biti tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je obtoženčevo ravnanje pri oškodovancu pustilo trajne posledice. Glede na vse navedeno zgoraj, predvsem ugotovitve izvedenke, ni dvoma, da bi obtoženčevo psihično in fizično nasilje nad oškodovančevo materjo lahko vplivalo na njegov razvoj. S tem je zakonski znak hude kršitve dolžnosti do mladoletne osebe dokazan. Tudi sicer ne drži, da „_B. B. nima praktično nobenih psihičnih težav in posledic zaradi sporov med očetom in mamo_“, kot navaja pritožnica. Izvedenka je nasprotno pojasnila, da so delno psihične posledice pri oškodovancu še vedno vidne na čustvenem področju, v občasnih spominih na travmatske dogodke, kar mu povzroča notranje napetosti, znižuje njegovo motivacijo do obveznosti ter povzroča zaskrbljenost za prihodnost, kot je povzelo tudi sodišče v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

25. Upoštevaje vse navedeno pritožbeni senat zaključuje, da sta obe očitani kaznivi dejanji obtožencu z gotovostjo dokazani, očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa niso izkazane.

26. Glede na število izvršitvenih ravnanj, intenzivnost in vrsto nasilja, tako psihično kot fizično, ter da oškodovani B. B. še vedno trpi posledice, nikakor ne more biti govora o majhnem pomenu kaznivega dejanja kot razloga za izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP.

**Glede kazenske sankcije**

27. Pritožbeni senat v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča glede izbire sankcije in odmere določenih zapornih kazni ter preizkusne dobe, kot izhaja iz 53. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

28. Pritožničino zavzemanje za določitev nižje kazni ni utemeljeno. Obtoženčevo udejstvovanje pri Društvu za nenasilno komunikacijo, časovno oddaljenost in dejstvo, da ni bil obsojen za kazniva dejanja, je kot olajševalne okoliščine pri odmeri kazni ustrezno upoštevalo že prvostopenjsko sodišče. Kot je sodišče nadalje pojasnilo, obtoženčevo sodelovanje s strokovno delavko CSD X. K. K. ni dokazno podprto pa tudi sicer ne gre za tehtno olajševalno okoliščino, ki bi lahko vplivala na določitev nižje kazni zapora ali dolžino preizkusne dobe. Enako velja za dejstvo, da obtoženec od maja 2018 ni več pretirano posegal po alkoholu in da leta 2018 ni bil alkoholik, saj je bil vinjen največ nekajkrat na leto. Pritožbeni senat poudarja, da je bil obtoženi spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj, pri čemer ne gre prezreti njune narave in teže. Poleg tega sta mu bili za obe kaznivi dejanji določeni kazni blizu spodnje meje predpisanih kaznovalnih razponov skladno s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 oziroma prvim odstavkom 192. člena KZ-1. 29. Skladno s povedanim je izrečena sankcija primeren in pravičen odraz teže, števila storjenih kaznivih dejanj in obtoženčeve krivde (direktni oziroma eventualni naklep), kot tudi vseh relevantnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, pri čemer bo izrečena sankcija vplivala na obtoženca, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in obenem služila tudi kot opozorilo drugim o nedopustnosti izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer bo obtožencu v okviru triletne preizkusne dobe omogočen primerno dolg čas, da bo upravičil zaupanje sodišča o vzdržanosti od izvrševanja kaznivih dejanj v bodoče, vse skladno z namenom kaznovanja po 45.a členu KZ-1. 30. Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, katere mora skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornice zavrnil kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdil. **Glede stroškov pritožbenega postopka**

31. Ker obtoženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP ter tarifnimi številkami 7112, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) dolžan plačati 288,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 57293/2010-60 z dne 21. 3. 2013. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009. 3 Filipčič, K. v Korošec, D. (et al), Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, str. 276, 283.