Jedro

Tožnik je dogodek, ki naj bi bil odločilen za zapustitev izvorne države, opisal skopo in nenatančno, delno pa tudi nasprotujoče v primerjavi s prvo prošnjo. Prosilec, ki želi pridobiti mednarodno zaščito, mora odločilne okoliščine za zapustitev izvorne države navesti izčrpno in po resnici, njegova izpoved mora biti tudi logična.

Prosilec mora svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti individualno, torej s konkretnimi težavami, ne pa s splošnim navajanjem težav, ki jih imajo pripadniki iste (kurdske) narodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ponovno (drugo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno na podlagi 4. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/07 s spremembami; ZMZ). Navaja, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito in sicer dne 15. 11. 2010. Ker je zapustil azilni dom in se v roku 3 dni vanj ni vrnil, je bil postopek s sklepom z dne 22. 11. 2010 ustavljen. Dne 22. 12. 2010 je bil s strani Zvezne republike Nemčije nato vrnjen v Republiko Slovenijo.

Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik svojo prošnjo utemeljil z dogodkom, ki se je zgodil leta 1991, ko naj bi bil po naključju priča poboja devetih vaških čuvajev, in članstvom v stranki DTP. Za večino tožnikovih navedb je ugotovila, da so malo verjetne in nezadostne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Dogodek, ki se je zgodil leta 1991, ko naj bi bil po naključju priča pobojev devetih vaških čuvajev, je opisal nenatančno in skopo. Ugotavlja, da je v prvi prošnji po vsebini navajal približno enake razloge, vendar po podrobnosti iz druge prošnje precej odstopajo, podal namreč ni verodostojnega kronološkega zaporedja bivanj v določenih krajih oziroma so njegove izjave v tem kontekstu nasprotujoče. Za odločitev je tudi pomembno, da je tožnik sicer zatrjeval, da se je bal maščevanja zaradi članov družine ubitih vaških čuvajev, vendar pa je po dogodku še dve leti bival v kraju Baykan, pa se mu ni zgodilo popolnoma nič. Dve leti po incidentu je zapustil domači kraj in odšel v Istanbul, kjer je živel do zapustitve države. Na izrecno vprašanje, ali ga je v tem kraju kdo preganjal, je dejal, da se mu tam ni zgodilo nič hudega, je pa ves čas živel v hudem strahu, da bi ga člani družini ubitih vaških čuvajev ubili. Trditev, da ga je bilo strah maščevanja, je po oceni tožene stranke lažna, pa tudi če se sprejme kot resnična, je povsem neutemeljena, saj ni natančno navedel okoliščin naključne prisotnosti pri poboju devetih vaških čuvajev, niti ni pojasnil, kako bi ga lahko prepoznali člani družine vaških ubitih čuvajev. Hkrati pa tudi nikjer ni navedel, da bi imel kakršnokoli zvezo z dejanji poboja, ki bi lahko bila povod za maščevanje. Tudi navajanje splošnih težav, ki jih imajo člani politične stranke DTP v Turčiji, nima zadostne teže, da bi tožnik z njimi mogel utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Svojo prošnjo mora utemeljiti individualno, s konkretnimi težavami. Tožnikove navedbe, da je imel težave zaradi tega, ker je pripadnik stranke DTP, tožena stranka ocenjuje kot lažno predstavitev razlogov. Poudarja, da je ob podaji prve prošnje izjavil, da maščevanje pripadnikov ubitih devetih čuvajev nima povezave z njegovim članstvom v stranki DTP. Pri podaji druge prošnje pa je zatrjeval nasprotno, da ima težave v izvorni državi ravno iz tega, da je član stranke DTP. Ugotavlja, da ni bil pomemben član stranke, saj je sam povedal le to, da je vrsto let delal za mladino, pripravljal govore in ljudi prepričeval, da bi vstopili v stranko. Tudi te okoliščine pa je predstavil zelo skopo in nenatančno. Nadalje tudi ugotavlja, da je tožnik vstopil 12. 11. 2011 ob 13.30 uri v Republiko Slovenijo na letališču Jože Pučnik, po prihodu je raztrgal vse svoje dokumente, nato pa je preostali del dneva prebil v tranzitnem mednarodnem prostoru, dokler ga niso pogrešali uslužbenci letališča pri vkrcanju na letalo za Tirano in o tem obvestili policijo. Namen zaprositi za mednarodno zaščito je izrazil šele po šestih urah. Zato ocenjuje, da je ozemlje Republike Slovenije uporabil zgolj kot tranzit in na takšen način hotel oditi v države EU.

Na podlagi navedenega tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni izkazal obstoja razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Ocenjuje tudi, da ne obstajajo takšne okoliščine, ki bi toženi stranki bile ali bi ji morale biti znane in ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite ali ki bi vzpostavile obstoj mednarodnih obveznosti v zvezi z morebitno prisilno odstranitvijo tožnika v izvorno državo. Splošno znano je, da v njegovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev vanjo posledično nujno kršila 3. člen EKČP. V tožnikovi izvorni državi, kot je splošno znano, situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada ne obstaja, saj bi v nasprotnem primeru o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno poročali.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Meni, da odločitev tožene stranke, da je lažno predstavil razloge, ni pravilna, takšen zaključek je v nasprotju s podatki v spisu in s splošno znanimi dejstvi. Splošno znano je, da se Kurdi v Turčiji, Iranu, Iraku in Siriji borijo za svojo neodvisnost in imajo pri tem strašne težave, ter je veliko žrtev. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da se je aktivno ukvarjal s politiko, da je član politične stranke DTP, ki se bori za pravice Kurdov na miren način. Iz spisne dokumentacije tudi izhaja, da je bil tožnik zaradi svoje politične dejavnosti obstreljen v nogo, zaradi česar je tudi obiskal Klinični center v Ljubljani in bil operiran v Turčiji. Poleg tega tožena stranka ne bi smela odločati v pospešenem postopku, kar je dovoljeno le, kadar prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kar pa ni v primeru te zadeve. Tožena stranka v postopku tudi ni prevedla in ni upoštevala zdravniškega izvida tožeče stranke, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik 28. 12. 2006 odpeljan na ortopedsko in travmatološko kliniko v Turčiji, ker je bil obstreljen. Iz izvida UKC Ljubljana z dne 4. 1. 2011 pa izhaja, da ima tujek v mišici, ki je posledica obstreljevanja. Poleg tega je tožena stranka svojo odločitev oprla le na dve izpovedi tožnika, ki se nanašata na menjavo prebivališča in ostale osebne zadeve v daljšem obdobju skoraj 20 let. To pa nima nobene zveze s postopkom mednarodne zaščite in tako tožena stranka ne more ugotavljati verodostojnosti prosilcev. Tožena stranka tudi ni v skladu s 23. členom ZMZ upoštevala dokazov, ki jih je tožnik tekom postopka predložil in jih tudi ni prevedla (vozniško dovoljenje, ostala predložena zdravstvena dokumentacija, fotokopije potnega lista, osebne izkaznice). Predlaga zaslišanje tožnika in naj sodišče zagotovi prevod navedenih dokumentov. V kolikor pa sodišče meni, da niso podani razlogi, da se tožniku prizna status begunca, mora presoditi, ali izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. To naj sodišče opravi po izvedeni glavni obravnavi in pri tem upošteva, da preganjanje še traja. Predlaga, naj sodišče pridobi podatke o tožnikovi izvorni državi, o članstvu v DTP ter pridobi podatke od Ministrstvo za šolstvo Turčije. Ker nima sredstev, prosi, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne v ponoven postopek oziroma tožniku prizna status begunca oziroma status subsidiarne zaščite.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na sporno zadevo, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene iz razloga iz 4. alinee 55. člena ZMZ.

O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Po presoji sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, določeni v 54. členu ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila tudi vsa procesna jamstva in pravice, podan pa je bil tudi materialnopravni pogoj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, določen v 4. alineji 55. člena.

Tožnik je v prošnji kot razlog za zapustitev izvorne države izpostavil predvsem dogodek, ki se je zgodil leta 1991, povedal je, da sta bila s stricem naključni priči poboja devetih vaških čuvajev s strani borcev PKK, zaradi česar družine ubitih vaških čuvajev menijo, da sta čuvaje izdala onadva. Zaradi tega se boji maščevanja in je po dveh letih zapustil domači kraj. Težave ima tudi, ker je član stranke DTP. Večkrat je bil zaslišan s strani vojske, bil je tudi mučen. Po odhodu v Istanbul (1993) je bil tri do štirikrat napaden, prišlo je tudi do medsebojnega streljanja. Leta 2006 je bil petkrat ustreljen v nogo, napadli so ga „lažni policisti“.

Iz navedenega tudi po presoji sodišča izhaja, da so tožnikove navedbe malo verjetne ter nezadostne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da je tožnik dogodek, ki naj bi bil odločilen za zapustitev izvorne države, opisal skopo in nenatančno, delno pa tudi nasprotujoče v primerjavi s prvo prošnjo. Prosilec, ki želi pridobiti mednarodno zaščito, mora odločilne okoliščine za zapustitev izvorne države navesti izčrpno in po resnici, njegova izpoved mora biti tudi logična. Tožnik je navedel le, da se je dogodek, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, zgodil leta 1991, ni pa navedel vsaj meseca. Res je od dogodka minilo veliko časa, vendar sodišče meni, da se tako pomembnih dogodkov vsak človek spomni zelo natančno. Tožnik tudi ni logično pojasnil, zakaj naj bi družine ubitih vaških čuvajev sklepale, da je vaške čuvaje izdal borcem PKK, saj sam ni bil niti član te stranke.

Tožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel preganjanje zaradi njegovega članstva v stranki DTP, ni pa navedel nobene konkretne okoliščine, ki bi zatrjevano preganjanje utemeljevala. Tudi ni z ničemer izkazal, da bi bil prav zaradi članstva v stranki DTP deležen večkratnega zasliševanja in mučenja s strani vojske. Le pavšalno je tudi zatrjeval napade v Istanbulu, ni natančno navedel kdaj so se zgodili niti kdo ga je napadel, prav tako ne povezave med napadi in njegovim članstvom v DTP, ali morebiti z maščevanjem družin ubitih vaških čuvajev.

Tožena stranka je tudi pravilno ocenila okoliščino, da je še dve leti po dogodku (1991) prebival v domačem kraju. V kolikor bi bile grožnje z maščevanjem resnične in tako intenzivne, da bi moral zapustiti izvorno državo, bi tudi po presoji sodišča to storil nemudoma. Tako pa se mu dve leti, po lastni izjavi, ni zgodilo nič. Pri tem sodišče še dodaja, da je malo verjetno tudi, da bi ob resnih grožnjah izvorno državo zapustil šele leta 2010. Tožnik v tožbi ugovarja, da odločitev tožene stranke ni pravilna in je v nasprotju s podatki v spisu in splošno znanimi dejstvi. Pri tem opozarja na preganjanje Kurdov v Turčiji, Iranu, Iraku in Siriji. Ugovor ni utemeljen, prosilec mora namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti individualno, torej s konkretnimi težavami, ne pa s splošnim navajanjem težav, ki jih imajo pripadniki iste (kurdske) narodnosti.

Tožnik je v prošnji res izpovedal, da je bil v letu 2006 petkrat ustreljen v nogo, povedal je, da so nanj streljali „lažni policisti“. Niti v prošnji niti v tožbi pa ni izčrpno navedel okoliščine, ki bi potrdile, da je bil ustreljen zaradi zatrjevane politične dejavnosti. Zato na odločitev o zadevi ne vpliva tožbeni ugovor, da tožena stranka zdravniškega izvida ni prevedla in upoštevala. Dejstvo, da je bil tožnik ustreljen, ni sporno, samo po sebi pa to dejanje še ne izkazuje utemeljenosti tožbenega ugovora.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Tožnik je zgolj predlagal izvedbo posameznih dokazov, ne da bi navedel, kaj naj bi sodišče z izvedenim dokazom ugotovilo drugače, kakor tožena stranka. Na podlagi tožbenih trditev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, po presoji sodišča ni mogoče sklepati, da bi bilo dejansko stanje lahko dopolnjeno z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Tožnik je tudi predlagal, naj sodišče presodi, ali izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne (pravilno subsidiarne) zaščite. Sodišče temu predlogu ni sledilo, saj tožnik ni zatrjeval nobene okoliščine, ki bi narekovala zaključek, da so podani pogoji po 3. odstavku 2. člena ZMZ za priznanje subsidiarne zaščite.

Sodišče o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo, ker je že na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oproščen plačila sodnih taks.