Jedro

Prvostopenjski organ je v upravnem postopku z upravno odločbo odločil o obveznosti iz premoženjskega oziroma civilnopravnega razmerja, ki naj bi s potekom dogodkov med vrtanjem geotermalne vrtine na tožnikovem zemljišču nastalo med njima, pomeni izpodbijana odločba poseg v pristojnosti sodišča in zato ne more obstajati, saj je v zadevi iz sodne pristojnosti odločil organ, ki po zakonu ni upravičen izvrševati sodne funkcije.

Izrek

I. Odločba Skupne uprave Medobčinskega inšpektorata in redarstva št. 0612-73/2018-12 z dne 1. 2. 2019 ter 2. točka odločbe Župana Občine Žiri št. 061-0001/2019-7 z dne 15. 4. 2019 se izrečeta za nični.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od preteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 28. in 40. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Žiri (Odlok) ter prve alineje prvega odstavka 32. člena v povezavi z 38. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) tožniku odredil, da mora v 30 dneh izvajalcu obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode (izvajalec) povrniti nastalo škodo, ki jo je povzročil z odvajanjem odpadne tehnološke vode (blata in ostale tehnološke odpadne vode) v meteorno in komunalno kanalizacijo ter čistilno napravo Žiri (ČN Žiri) pri vrtanju vrtine na svojem zemljišču od 4. 12. 2018 do 6. 12. 2018, ter povrniti nastalo finančno škodo pri sanaciji posledic odvajanja tehnološke vode v komunalno in meteorno kanalizacijo in ČN Žiri (1. točka izreka). Ugotovil je, da gredo vsi stroški izvajalca, ki so posledica poseganja iz 1. točke izreka, v breme tožnika, za kar se izda račun. Izvajalec je specificirano naštel stroške v višini 1.506,88 EUR (brez DDV). Tožnik mora v roku iz 1. točke izreka povrniti nastalo škodo, po preteku tega roka izvajalec poda predlog za izvršbo na podlagi te odločbe kot izvršilnega naslova (2. točka izreka). Odredil je še, da ga mora tožnik o izvedbi ukrepov iz 1. in 2. točke izreka obvestiti skladno z roki iz tega izreka (3. točka izreka), ter ugotovil, da pritožba ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka), stroškov upravnega postopka pa ni (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi opisuje potek dogodkov v zvezi z inšpekcijskim pregledom na tožnikovem zemljišču dne 6. 12. 2018 zaradi vrtanja geotermalne vrtine in odvajanja odpadne tehnološke vode v kanalizacijski in meteorni jašek, kar je povzročilo onesnaženje in preobremenitev ČN Žiri, oviranje delovanja in povečanje obratovalnih stroškov kanalizacijskega omrežja ter (kot posledica nestrokovnega čiščenja kanalizacijskega sistema s strani Prostovoljnega gasilskega društva ... po naročilu tožnika) onesnaženje reke Sore. Tožnik se ne more sklicevati na to, da je poseg izvajal na podlagi veljavnega dovoljenja Direkcije RS za vode, ki dovoljuje raziskavo podzemne vode, saj mu to ne daje pravne podlage, da bi nastalo blato in tehnološko vodo iz vrtine odvajal neposredno v kanalizacijske sisteme, poleg tega pa je veljavnost tega dovoljenja pogojena s predhodno pridobitvijo vodnega soglasja, ki ga tožnik ni predložil. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnil, pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe pa je ugodil in 2. točko spremenil tako, da je odločil, da izvajalec priglasi nastalo škodo v višini 1.506,88 EUR (brez DDV) zaradi obremenitve ČN Žiri kot posledico poseganja iz 1. točke izreka in o nastali škodi in stroških odprave posledic izda tožniku račun s priloženo specifikacijo, pri čemer izvajalec in tožnik razmerje iz te odločbe urejata medsebojno, v primeru neuspešnega reševanja pa s pomočjo pristojnega sodišča. V obrazložitvi je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da je tožnik vedel, da se pri odvajanju blata in tehnološke vode iz vrtine neposredno v kanalizacijski sistem obremenjuje ČN, kar izhaja iz dejstva, da je gasilcem naročil čiščenje odtokov. S tem je dokazano, da je tožnik posegel v kanalizacijski sistem, da je bila ČN v času vrtanja preobremenjena in je bilo ovirano njeno delovanje, zato so bili izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe, pri čemer je bil postopek pred izdajo pravilen, pravilno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje. Nejasna je bila le 2. točka izreka izpodbijane odločbe, zato je bila z drugostopenjsko odločbo spremenjena.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je nepravilnosti, ki jih je ugotovil inšpektor na zapisnik z dne 14. 12. 2018, odpravil v tam navedenem roku, torej sploh ni bilo podlage za izdajo izpodbijane odločbe, pri čemer tudi predpostavke odškodninske odgovornosti niso bile izpolnjene. Da ni ravnal protipravno, je ugotovil tudi Inšpektorat RS za okolje in prostor, ki je svoj inšpekcijski postopek na zapisnik z dne 3. 4. 2019 ustavil in navedel, da je tožnik zagotovil odtekanje odvečne podzemne vode v meteorno in komunalno kanalizacijo, s čimer je preprečil vtok v podzemne vode, poleg tega pa pri navedenih delih ni nastala odpadna voda po Uredbi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, temveč odvečna voda iz vodonosnika, za katero obvezno ravnanje v dovoljenju ni predpisano. V zvezi z obveznostjo, ki mu je bila naložena z izpodbijano odločbo, ugovarja nejasnost izreka in posledično neizvršljivost izpodbijane odločbe, poleg tega pa tudi kršitev pravice do izjave glede obsega in višine domnevno nastale škode, saj mu dokazila o nastali škodi niso bila nikoli vročena. Glede 2. točke izreka drugostopenjske odločbe navaja, da drugostopenjski organ s tem samemu sebi nalaga obveznost, saj je izvajalec (Režijski obrat Občine Žiri) nesamostojna notranja organizacijska enote v okviru občinske uprave in ne pravna oseba. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo v celoti odpravi, podrejeno pa, naj ju razveljavi in vrne zadevo v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo uvodoma povzema potek dogodkov ter zavrača tožnikove navedbe, da je odpravil nepravilnosti oziroma saniral škodo, kot neresnične. Našteje stroške, ki jih je imel izvajalec na ČN Žiri zaradi sanacije. Tehnična voda in blato nista odtekala le v meteorni jašek, temveč po tem, ko se je ta zamašil, tudi v kanalizacijski jašek, ki ga gasilci niso očistili. Nesmiselno je sklicevanje na ugotovitve Inšpektorata RS za okolje in prostor, saj slednji ni preverjal skladnosti tožnikovega ravnanja z občinskimi predpisi, temveč le skladnost z izdanim dovoljenjem za raziskavo podzemnih voda, ki pa ni niti veljavno niti relevantno. V 2. točki izreka drugostopenjske odločbe ugotavlja zgolj to, da ima izvajalec iz naslova povzročene škode zoper tožnika premoženjskopravni zahtevek, ki ga lahko uveljavlja pred pristojnim sodiščem. Z izpodbijano odločbo pa ne določa obsega škode, kot zmotno zatrjuje tožnik, saj to ni vsebina izpodbijanih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka**

6. Po drugem odstavku 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi na ničnost. Sodišče je izpodbijani prvostopenjsko in 2. točko drugostopenjske odločbe izreklo za nični iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, nična.

7. 32. člen ZIN določa ukrepe inšpektorja, ki pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje. Po prvi alineji prvega odstavka tega člena, na katero je prvostopenjski organ oprl izpodbijano odločbo, ima inšpektor, ki pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, pravico in dolžnost odrediti ukrepe v skladu s tem zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, v roku, ki ga sam določi. V skladu z drugimi alinejami prvega odstavka tega člena ima še pravico in dolžnost izvesti postopke v skladu z zakonom o prekrških (druga alineja), naznaniti kaznivo dejanje ali podati kazensko ovadbo za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (tretja alineja), predlagati pristojnemu organu sprejem ukrepov (četrta alineja) ter odrediti druge ukrepe in opraviti dejanja, za katera je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom (peta alineja). 38. člen ZIN predstavlja kazenske določbe in predpisuje globe za različne kršitve različnih kršiteljev.

8. Po presoji sodišča je zmotno stališče toženke, da je v 2. točki drugostopenjske odločbe ugotovila zgolj to, da ima izvajalec iz naslova povzročene škode zoper tožnika premoženjskopravni zahtevek, ki ga lahko uveljavlja pred pristojnim sodiščem, ni pa s tem odločala o samem premoženjskopravnem zahtevku. V izreku odločbe je namreč jasno navedla obseg oziroma višino škode izvajalca, ki jo je tožnik dolžan povrniti. S tem pa je po mnenju sodišča odločila o obveznosti iz premoženjskega razmerja, za kar pa inšpektor ni imel pravne podlage v Odloku, na katerega se sklicuje. Iz 28. člena Odloka namreč izhaja, da uporabnikom in drugim nepooblaščenim osebam ni dovoljeno posegati v objekte in naprave javne kanalizacije. Na vplivnem območju kanalizacije se ne sme graditi objektov, spreminjati višine nadkritja (zasipa) kanalizacijskega omrežja, zasipavati pokrovov jaškov in izvajati osebnih aktivnosti, ki bi lahko povzročile poškodbe na kanalizacijskem omrežju ali ovirale njegovo delovanje in vzdrževanje. Prav tako ni dovoljeno posegati v obstoječe interne kanalizacijske objekte in naprave drugih uporabnikov ali jim celo preprečiti odvod odpadne vode v javno kanalizacijsko omrežje (prvi odstavek 28. člena Odloka). Odlok torej ne vsebuje pooblastila inšpektorju za izrek takega ukrepa, kot ga je izrekel v obravnavani zadevi.

9. V skladu z 32. členom ZIN so inšpekcijski ukrepi namenjeni odpravi nepravilnosti, ki so nastale z nespoštovanjem predpisov oziroma sanaciji stanja, da bo po izvršitvi inšpekcijske odločbe spet skladno s predpisanim. Z izpodbijano odločbo pa organ ni odredil odprave nepravilnosti, temveč je, kot navedeno že zgoraj, odločil o povrnitvi škode - to je stroškov, ki jih je imel izvajalec v zvezi s sanacijo kanalizacijskega omrežja in ČN Žiri. Gre torej za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki sodi v pristojnost sodišča splošne pristojnosti, kar pomeni, da je upravni organ absolutno stvarno nepristojen za odločanje v tej zadevi. Ker je prvostopenjski organ v upravnem postopku z upravno odločbo odločil o obveznosti iz premoženjskega oziroma civilnopravnega razmerja, ki naj bi s potekom dogodkov med vrtanjem geotermalne vrtine na tožnikovem zemljišču nastalo med njima, pomeni izpodbijana odločba poseg v pristojnosti sodišča in zato ne more obstajati, saj je v zadevi iz sodne pristojnosti odločil organ, ki po zakonu ni upravičen izvrševati sodne funkcije1. 10. To pomeni, da z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP)2, temveč o povrnitvi nastale škode, kar je lahko edino predmet odškodninske pravde v civilnem sodnem postopku3. Ker je pravilo, da je mogoče v upravnih postopkih odločati le v upravnih zadevah, kogentnega značaja (2. člen ZUP), z upravno odločbo strankam ni mogoče nalagati obveznosti, ki ne sodijo v sfero upravnega prava4. Za takšne zahtevke (premoženjskopravne oziroma odškodninske) je pristojno redno sodišče (1. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je izpodbijana odločba skladno s 1. točko prvega odstavka 279. člena ZUP nična.

11. Po 68. členu ZUS-1 sodišče v primeru, če ugotovi, da so podani razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, ta akt s sklepom izreče za ničnega. Z ugotovitvijo ničnosti se odpravijo posledice tega upravnega akta. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba nična iz zgoraj navedenega razloga, je ob upoštevanju te določbe po uradni dolžnosti odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa. Da sodišče po uradni dolžnosti pazi na ničnost upravnega akta, izrecno določa drugi odstavek 37. člena ZUS-15. **K II. točki izreka**

12. Tožnik v tožbi sicer ni izrecno uveljavljal ničnosti, predlagal je odpravo izpodbijanih odločb oziroma njuno razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje. Vendar je pravna situacija, do katere je prišlo z izdajo tega sklepa, enaka, kot če bi s tožbo uspel in bi sodišče izpodbijana akta odpravilo, saj so pravne posledice ničnosti akta enake kot pravne posledice njegove odprave. Sodišče je zato tudi pri odločitvi o stroških upoštevalo tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Pravilnik).

13. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV, zato se tožniku priznajo stroški upravnega spora v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22% DDV. Toženka je dolžna stroške povrniti v roku 15 dni od vročitve tega sklepa. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Glej Upravno procesno pravo, E. Kerševan in V. Androjna, GV Založba 2017, str. 465. 2 Glej tudi X Ips 75/2016 z dne 10. 10. 2019. 3 Glej smiselno tudi U 687/2006 z dne 16. 9. 2008. 4 To smiselno izhaja tudi iz zadev naslovnega sodišča I U 2409/2018 z dne 5. 11. 2019 in I U 2410/2018 z dne 30. 1. 2020. 5 Glej X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017.