Jedro

Ker iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo, ukinila delovno mesto tožnice in razdelila naloge med druga delovna mesta, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki ni navidezen). Tožnica zmotno izhaja iz predpostavke, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga invalidnosti.

Pri toženi stranki so vsa delovna mesta Komercialist I zasedena, tožena stranka pa ni imela na voljo delovnega mesta, ki bi bilo skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ in zdravniškega spričevala.

Stališče tožnice, da bi morala tožena stranka organizirati delovni proces tako, da bi spremenila sistematizacijo delovnih mest in za tožnico ustanovila novo delovno mesto, ni utemeljeno. Možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa ne pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnico na način, da bi lažje delovne naloge odvzela delovnemu mestu Komercialist I in iz teh lažjih nalog oblikovala novo delovno mesto.

Tudi odločba ZPIZ, ki v izreku tožnici priznava pravico do premestitve, ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 8. 2014 in za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 2. 10. 2014 in še vedno traja. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da je tožena stranka z reorganizacijo poslovanja 1. 4. 2014 ukinila organizacijsko enoto, kamor je bila tožnica razporejena in v kateri je dejansko opravljala delo. S tem je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka za tožnico ni imela prostega delovnega mesta in ji posledično ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se je trudila tožnici najti zaposlitev pri drugih delodajalcih v okolici, vendar neuspešno. Zato je tožnici kot invalidu III. kategorije redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena in 116. člena (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ter pri tem tudi postopala v skladu z določbami področnih zakonov.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožena stranka dolžna spoštovati odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju odločba ZPIZ) z dne 28. 1. 2011, ki ji kot delodajalcu izrecno nalaga zagotoviti tožnici pravico do premestitve. Tožena stranka je bila dolžna zagotoviti premestitev oziroma organizirati delovni proces tako, da bi tožnica ohranila zaposlitev tudi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 196. člena ZDR-1, prvega odstavka 37. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami) in Kodeksa Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu. Tožena stranka ni zatrjevala, niti dokazala, da delovnega procesa objektivno s preostalimi zaposlenimi ne bi bilo mogoče organizirati na način, da bi tožnica lahko opravljala lažje naloge. Sodišče druge stopnje je s tem, ko se je glede presoje preostale delovne zmožnosti oprlo na začasno zdravniško spričevalo z dne 14. 12. 2013, zmotno uporabilo materialno pravo. Očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8, 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in poseg v ustavne pravice.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, ker je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tudi bistvena kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker tožnica preko bistvenih kršitev dejansko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ali nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z delavcem, ki ima status invalida, z dne 1. 7. 2011, na delovnem mestu Komercialist I, v organizacijski enoti Glavna podružnica Koper. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano – 370. člen ZPP) izhaja, da je uprava tožene stranke s sprejemom Pravilnika o organizaciji, ki je začel veljati 1. 4. 2014, reorganizirala in racionalizirala poslovanje ter izvedla kadrovske prilagoditve z namenom optimalnega izvajanja poslovnih procesov. V ta namen je združila glavne podružnice v okviru posamezne regije in ukinila določene podružnice, med drugim tudi Glavno podružnico Koper. Posledično je ukinila tudi organizacijsko enoto Vodstvo podružnice Koper in prerazporedila dela in naloge na druge podružnice. Tudi sklop opravil, ki se je na sedežu Vodstva opravljal v okviru delovnega mesta Komercialist I, ki ga je zasedala tožnica, je prenesla v ostale organizacijske dele podružnice med obstoječe zaposlene. Zato je tožnici 13. 8. 2014 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

9. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Ker iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo, ukinila delovno mesto tožnice in razdelila naloge med druga delovna mesta, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki ni navidezen). To pomeni, da tožnica zmotno izhaja iz predpostavke, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga invalidnosti

10. Ker je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, je bila tožena stranka dolžna postopati po 116. členu ZDR-1. Citirani člen ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu v primeru poslovnega razloga in odkazuje na uporabo predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma predpisov, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbi prvega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v zvezi z tretjim odstavkom 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) mora delodajalec invalida II. ali III. kategorije obdržati v delovnem razmerju in mu ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno z ZPIZ-1 in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi.

11. Tožnica pri toženi stranki v okviru delovnega mesta Komercialist I zaradi omejitev iz zdravniškega spričevala po opravljenem usmerjenem obdobnem pregledu z dne 4. 12. 2013 ni mogla opravljati vseh del in nalog, ki skladno s sistematizacijo sodijo pod to delovno mesto. Iz dejanskih ugotovitev je razvidno, da je opravljala naloge blagajniškega in trezorskega poslovanja, informiranja strank o bančnih storitvah ter naloge izvajanja plačilnega prometa, poleg tega pa je opravljala še urejanje in arhiviranje dokumentacije, vodenje evidenc in poročil ter splošne administracije in hrambo dokumentacije ter sprejem in oddajo pošte.

12. Sodišči sta ugotovili, da so bila pri toženi stranki vsa delovna mesta Komercialist I zasedena, tožena stranka pa ni imela na voljo delovnega mesta, ki bi bilo skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ in zdravniškega spričevala. Navedbe tožnice, da je bila tožena stranka dolžna pri iskanju in morebitni ponudbi ustreznega delovnega mesta tožnici upoštevati samo odločbo ZPIZ in ne tudi omejitev iz zdravniškega spričevala, niso utemeljene. Določba 36. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011) delodajalcu nalaga delavcem zagotoviti zdravstvene preglede. Namen zdravstvenega pregleda delavca je ravno v ugotovitvi njegove delazmožnosti. Torej mora delodajalec pri delu upoštevati delavčevo delazmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenih pregledov v smislu določbe 36. člena ZVZD-1 in Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih. Administrativna dela, za katera tožnica zatrjuje, da bi jih lahko opravljala samostojno, so se opravljala poleg rednih delovnih nalog in za ta dela ni bilo odprtega posebnega delovnega mesta. Zato sta presodili, da je tožena stranka dokazala, da za tožnico ni imela prostega ustreznega delovnega mesta (glede na omejitve iz odločbe ZPIZ in zdravniškega spričevala) in ji posledično ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Navedbe tožnice, da naj bi tožena stranka priznala, da ustrezna dela za tožnico so, zaradi česar bi morali sodišči to upoštevati kot priznano dejstvo, so zmotne (ker sicer tožena stranka ne bi zatrjevala in dokazovala, da ni imela ustreznega delovnega mesta za tožnico in sodišče tega ne bi ugotavljalo v dokaznem postopku).

13. Stališče tožnice, da bi morala tožena stranka organizirati delovni proces tako, da bi spremenila sistematizacijo delovnih mest in za tožnico ustanovila novo delovno mesto, ni utemeljeno. Možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa ne pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnico na način, da bi lažje delovne naloge odvzela delovnemu mestu Komercialist I in iz teh lažjih nalog oblikovala novo delovno mesto. Tožena stranka je bila dolžna zgolj preveriti, ali ustrezno delovno mesto obstaja. Zato ji v sodnem postopku ni bilo treba zatrjevati in dokazovati, da s preostalimi zaposlenimi na delovnem mestu Komercialist I ni mogla organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnica lahko opravljala lažje naloge. Tudi odločba ZPIZ, ki v izreku tožnici priznava pravico do premestitve, ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je tudi, da tožena stranka delovnega mesta tožnice ni mogla objektivno prilagoditi, ker ga je ukinila.

14. Pravice delovnih invalidov iz 196. člena ZDR-1 in 37. člena ZZRZI oziroma posebno varstvo, na katerega se sklicuje tožnica, ni absolutno. ZZRZI v šestem odstavku 40. člena omogoča delodajalcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer Komisija poda mnenje v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

15. Ker tožena stranka za tožnico ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta, je dne 14. 4. 2014 vložila na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju Komisija) predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 103. členu ZPIZ-1 (1). Komisija je 17. 7. 2014 podala mnenje, da tožena stranka tožnici kot delovni invalidki utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in zato obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRI. Neutemeljene so tudi navedbe v zvezi z nestrokovnim delom Komisije, ki naj bi po mnenju tožnice brez podlage izdala soglasje k odpovedi. Ker je Komisija pregledala in pri svoji odločitvi upoštevala vso predloženo dokumentacijo (torej tudi odločbo ZPIZ), kot to nalaga 4. člen Pravilnika o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, so revizijske navedbe v zvezi z njenim nestrokovnim delom neutemeljene.

16. Ker je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in pri tem postopala v skladu z določbami zakonov, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti oziroma invalidu je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Ki se skladno z določbo 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – (ZPIZ-2) do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, še vedno uporablja.