Jedro

Glede na vrednost sporne nepremičnine je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zaradi stiske ni namenjen varstvu upnikov, še posebej, ker so temu namenjena določila, ki jim dajejo možnost, da izpodbijajo (tudi neodplačna) razpolaganja svojih dolžnikov (glej 255. do 260. člen OZ).

Tretji odstavek 539. člena OZ določa, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Gre za nadomestno upravičenje (facultas alternativa) obdarjenca v smislu 390. člena OZ. V primeru, ko ima dolžnik po materialnem pravu nadomestno upravičenje, je zato zahtevku tožnika mogoče ugoditi le, če je nadomestno upravičenje vključeno v tožbeni zahtevek. Glede na to, da je toženka v teku postopka izrazila pripravljenost, da tožnici nudi potrebno preživljanje v obliki hrane, obleke in prostora za bivanje, bi morala tožnica najkasneje takrat svoj zahtevek ustrezno oblikovati. Ker tega ni storila, zahtevku tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica je v letu 2003 toženki podarila nepremičnino parc. št. 1 k. o. ... 30. 8. 2017 je tožnica toženko obvestila, da darilno pogodbo zaradi stiske preklicuje in zahteva vračilo darila. Ker do vrnitve darila ni prišlo, je vložila tožbo in zahtevala, da ji toženka izstavi za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, s katero dovoljuje, da se pri nepremičnini vpiše lastninska pravica na tožnico. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo, da toženki povrne 3.229,40 EUR pravdnih stroškov s pripadki. Ugotovilo je, da tožničino preživljanje ni ogroženo.

2. Pritožbo vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da sodišče prve stopnje tega, ali je tožnica v zadnjem letu pred preklicem prišla v položaj, da je ogroženo njeno preživljanje, sploh ni presojalo. Ukvarjalo se je le z vprašanjem, ali njeno premoženje zadošča za ta namen. Poleg tega je zgolj „čez palec“ zaključilo, da je pokojnina za preživljanje dovolj. Pri tem ni upoštevalo, da je 30. 9. 2016 prišlo do zmanjšanja premoženja (to je do izgube poslovnega deleža) in s tem do izgube prostora za bivanje ter izgube dohodka iz naslova podjetniške dejavnosti. Tožnica si mora s pokojnino v višini 578 EUR zagotoviti bivališče, hrano, pijačo in nakup osnovnih življenjskih potrebščin. Sodišče je poleg tega ugotovilo, da tožnica trenutno biva pri prijateljici in da ji ta zagotavlja denarno pomoč, a tega pri presoji ni upoštevalo. Med premoženje tožnice ne more šteti denar, ki si ga izposoja, niti dobrodelna dela prijateljice, ki ji omogoča brezplačno bivanje. Da si s pokojnino ne more zagotoviti svojega preživetja, je pojasnila že v tožbi. Res je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da se je njeno premoženjsko stanje izrazito poslabšalo zaradi dolgov, a to ne pomeni, da pokojnina za preživetje zadošča, ampak to, da se je njeno premoženje zmanjšalo zaradi dolgov, ki jih je z zastavo poslovnih deležev oziroma s plačevanjem mesečnih obveznosti iz naslova dveh kreditov vsaj do določene mere poravnala. Pri pojmu „ogroženost preživljanja“ gre za pravni standard, ki ga sodišče v konkretnem primeru ni napolnilo. Kot vodilo za razlago tega pojma bi lahko služili kriteriji 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Dvakratni znesek minimalnega dohodka, ki je po tej določbi merilo ogroženosti, znaša 785,50 EUR, tožnica pa prejema 578,80 EUR, po posegu v izvršbi pa bi ji na računu ostalo le 506,92 EUR (v času preklica pa 423,28 EUR). Sodišče se je brez potrebe ukvarjalo s tem, ali obstoječi dolg do dveh bank sodi v njeno premoženje. Presoditi bi moralo le to, ali je ugotovljeno zmanjšanje premoženja (izguba poslovnih deležev in prostora za bivanje ter izguba občasnega dohodka), ob dejstvu, da prejema le 578 EUR pokojnine, ogrozilo njeno preživljanje. Sodišče ni pojasnilo podlage, zakaj pretekla nezmožnost uporabe darila vpliva na zmožnost preživljanja. Bistveno je samo to, da bo vrnitev darila omogočila njeno preživljanje. Poudarja, da bi kot lastnica z nepremičnino lahko spet razpolagala, njeno premoženje bi se s pridobitvijo hiše povečalo. V tej nepremičnini bi lahko živela, saj nima lastne nepremičnine in bi bila brez pomoči prijateljice, ki je samo začasne narave, brez strehe nad glavo. Neodvisno od že navedenega pa tožnica ne soglaša s stališčem, da obstoječi dolgovi ne zmanjšujejo premoženja tožnice. Obstoječi dolgovi so obveznost tožnice, odplačilo te obveznosti pa pomeni, da tožnici ostane še manj sredstev za življenje. Sporočilo sodišča je, da tožnici dolgov zaradi pravne dobrote življenjskega minimuma ni treba plačevati (po predlogu sodišča naj bi prenehala s plačevanjem obveznosti do bank), to pa je sporno z vidika spoštovanja temeljnih načel obligacijskega prava. Sodišče očitno šteje, da tožnica zato, ker trenutno biva pri prijateljici, s pokojnino lahko preživi, upnikom pa dolgov pač nikoli ne bo plačala, ker ji to omogoča Zakon o izvršbi (v nadaljevanju ZIZ). Tožnica je vrnitev darila zahtevala zato, ker je prišla v položaj, ko je bilo ne samo onemogočeno izpolnjevanje njenih obveznosti do upnikov, pač pa ogroženo tudi njeno preživljanje. Z vrnitvijo darila, ki predstavlja dodatno premoženje, si bo tožnica lahko ne le omogočila preživljanje, pač pa izpolnila tudi svoje obveznosti do upnikov.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je preklic darilne pogodbe utemeljevala s sklicevanjem na nastalo premoženjsko stisko v smislu 539. člena OZ. Po tej določbi lahko darovalec prekliče darilno pogodbo, če pride po sklenitvi pogodbe v položaj, da je ogroženo njegovo preživljanje. Ker je mogoče pogodbo po 543. členu OZ preklicati le v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog preklica, je bilo za presojo relevantno 1. ali je do položaja, da je ogroženo tožničino preživljanje, sploh prišlo, in 2. ali je do tega položaja prišlo v zadnjem letu pred preklicem ali morda že pred tem.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je ugotavljalo spremembe v premoženjskem stanju tožnice po sklenitvi darilne pogodbe, presodilo, da tožnica ni v položaju, da je ogroženo njeno preživljanje. Ima pokojnino, ki, kar v tožbenih navedbah sama izrecno priznava, za to zadošča. Pojasnilo je še, da njeni dolgovi ne predstavljajo razloga za preklic zato, ker so bodisi nastali in zapadli že pred obdobjem aktualnim v tej pravdi bodisi zato, ker tožnica ni trdila, da jih (od)plačuje.

7. Pritožnica v zvezi s povzetimi razlogi utemeljeno opozarja, da njenih navedb ni mogoče razumeti kot priznanja, da ji pokojnina za preživetje zadošča. V prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2018 je sicer res navedla, da znesek pokojnine še omogoča preživljanje, a te navedbe ni mogoče brati iztrgane iz konteksta oziroma brez upoštevanja ostalih navedb, iz katerih pa izhaja, da trdi, da ji pokojnina, ki jo prejema (tudi brez upoštevanja obveznosti do upnikov), za preživetje ne zadošča1. In pritožbeno sodišče taki trditvi, pri kateri pritožnica vztraja tudi v pritožbi, ob upoštevanju ostalih dejanskih ugotovitev, ki v pritožbenem postopku niso sporne, pritrjuje. Edini tožničin dohodek je od novembra 2016, ko je izgubila poslovni delež v družbi S., d. o. o., pokojnina v višini 578,80 EUR. V letu 2017 začet izvršilni postopek tega dohodka sicer ne znižuje dodatno2, niti si ga tožnica ne znižuje z morebitnim prostovoljnim odplačilom svojih dolgov, a pritožbeno sodišče meni, da je pokojnina, ki jo prejema, tako nizka, da je že mogoče govoriti o tem, da gre za preživninsko ogroženost. Pritožnica v teku postopka pred sodiščem prve stopnje sicer višine svojih življenjskih stroškov ni konkretizirala, a lahko pritožbeno sodišče trditvi, da ta znesek za njihovo pokritje ne zadošča, sledi že na podlagi splošno znanih cen nastanitve3 in drugih življenjskih stroškov ter ob upoštevanju javno dostopnega statističnega kazalca o pragu revščine. Tako je v letu 2016 prag tveganja revščine predstavljal znesek 616 EUR, v letu 2017 pa znesek 636 EUR4. Tožničin dohodek je pod tem zneskom. Kot je bilo zgoraj že navedeno (glej opombo 2), je tožničin dohodek tudi pod pragom, ki ga ZIZ določa kot življenjski minimum. Da je tožnica v položaju, ko je ogroženo njeno preživljanje, pa še toliko bolj velja ob upoštevanju dolgov, ki jo bremenijo. Poleg kreditnih obveznosti s skupno mesečno anuiteto 1.013,83 EUR5, ima dolg še do B. K. v višini preko 400.000 EUR in dolg iz naslova sodnih stroškov v skupni višini skoraj 13.000 EUR. Njene obveznosti tako (samo ob upoštevanju glavnic) presegajo znesek 550.000 EUR. Ne glede na to, da svojih dolgov (ki so vsi, razen zadnjega, nastali in zapadli pred letom 2016) nekje od konca leta 2016 dalje ne plačuje več niti delno6 niti njihovega poplačila (zaradi 102. člena ZIZ) ni mogoče doseči v izvršbi, jih pri presoji ogroženosti preživljanja ni mogoče spregledati. Kot tožnica pravilno opozarja v pritožbi, gre še vedno za njene obveznosti, ki jih je dolžna izpolniti7. 8. Se pa pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožnico, da je do položaja, ko je ogroženo njeno preživljanje, prišlo v zadnjem letu pred preklicem darilne pogodbe, torej po 30. 8. 2016. Primerjava položaja tožnice v pogledu njene preživninske zmožnosti pred tem datumom in po njem, pokaže, da bistvenih razlik, ki bi lahko vplivale na odločitev v tem postopku, dejansko ni. Tožnica je že pred tem ključnim trenutkom prejemala pokojnino v isti višini, bila je tudi visoko zadolžena (od skupno 550.000 EUR dolga, samo dolg v višini 12.927,34 EUR izvira iz kasnejšega obdobja). Imela je sicer občasne dodatne dohodke8, ki jih je v novembru 2016 izgubila, a to na njen položaj v pogledu preživljanja ni imelo nobenega vpliva, saj je te dohodke očitno porabljala za (pa še to le za delno) odplačevanje dolgov. To izhaja iz dejstva, da je z odplačevanjem (kreditnih) obveznosti9 prenehala v obdobju, ko je izgubila poslovni delež v podjetju in s tem tudi dodatne dohodke. Enako velja za strošek stanovanja, ki ga takrat (ker je bivala v prostorih podjetja) ni imela, imela pa bi ga od novembra 2016 (oziroma od takrat, ko je prostore podjetja morala izprazniti) dalje, če ji ne bi prijateljica ponudila možnosti, da pri njej biva brezplačno. Tudi ta prihranek je zaradi odplačevanja dolgov koristil le upnikom, ni pa izboljšal njenega položaja v pogledu sredstev, ki jih je imela na voljo za preživljanje. Tožnica je bila torej že pred avgustom 2016 (zaradi dolgov, ki jih je že takrat imela) prisiljena živeti le s svojo pokojnino ali celo z manjšim zneskom, če je dolgove odplačevala preko omejitev, ki jo upnikom postavlja ZIZ. Že takrat je bila zato v položaju, da je bilo njeno preživljanje ogroženo. Kasneje se je njen položaj le še poslabšal. 9. Ker je darilno pogodbo mogoče preklicati le v enem letu, ko darovalec zve za razlog preklica, je bil preklic, ki ga je toženka prejela 30. 8. 2017, prepozen. Tožbeni zahtevek je bil zato pravilno zavrnjen.

10. Odločitev o zavrnitvi zahtevka pa bi bila pravilna tudi v primeru, da bi tožnica v stisko prišla šele v obdobju enega leta pred preklicem. Ne glede na to, da bi bil ob taki ugotovitvi izpolnjen pogoj, ki ga za preklic določa prvi odstavek 539. člena OZ, pa pri razlagi in uporabi te določbe ni mogoče spregledati namena, zaradi katerega je zakonodajalec izjemoma dopustil poseg v sicer veljavno sklenjeno pogodbo in s tem odstop od načela spoštovanja prevzetih obveznosti iz 9. člena OZ. Že sodišče prve stopnje je v točki 12 sodbe poudarilo, je pravica do preklica zaradi stiske določena zaradi varstva darovalčevega preživljanja. Z vrnitvijo darila naj bi si darovalec olajšal svojo premoženjsko stisko in s tem izboljšal položaj v pogledu preživljanja. Da ima določba, ki dopušča preklic zaradi stiske tak namen, kaže tudi dejstvo, da kondikcijski zahtevek darovalca ni podedljiv10, pa tudi določilo tretjega odstavka istega člena, ki obdarjencu omogoča, da darilo obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. V konkretnem primeru pa ta namen z vrnitvijo darila ne bi bil dosežen. Tožničin položaj se namreč v pogledu njene zmožnosti preživljanja ne bi v ničemer izboljšal. Kot izhaja iz predhodne obrazložitve, tožničine obveznosti (samo ob upoštevanju glavnic) presegajo znesek 550.000 EUR. Glede na vrednost sporne nepremičnine (iz izpodbijane sodbe izhaja, da jo je tožnica B. K. v letu 2011 prodala za 153.000 EUR), je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zaradi stiske ni namenjen varstvu upnikov, še posebej, ker so temu namenjena določila, ki jim dajejo možnost, da izpodbijajo (tudi neodplačna) razpolaganja svojih dolžnikov (glej 255. do 260. člen OZ).

11. Dodaten razlog, zaradi katerega je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna, pa je nepravilno oblikovan zahtevek. Tretji odstavek 539. člena OZ določa, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Gre za nadomestno upravičenje (facultas alternativa) obdarjenca v smislu 390. člena OZ. V primeru, ko ima dolžnik po materialnem pravu nadomestno upravičenje, je zato zahtevku tožnika mogoče ugoditi le, če je nadomestno upravičenje vključeno v tožbeni zahtevek11. Glede na to, da je toženka v teku postopka izrazila pripravljenost, da tožnici nudi potrebno preživljanje v obliki hrane, obleke in prostora za bivanje, bi morala tožnica najkasneje takrat svoj zahtevek ustrezno oblikovati. Ker tega ni storila, zahtevku tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Tako je v tožbi med drugim navedla „da je v zadnjem letu ostala brez njej lastne nepremičnine in brez poslovnega deleža v podjetju, kar še dodatno utemeljuje in dokazuje težak položaj, v katerem se je znašla, saj nima nobenih drugih sredstev za preživljanje, s katerimi bi lahko poskrbela za svoj eksistencialni obstoj, kaj šele za poplačilo svojih dolgov“ Ob dejstvu, da je v tožbi navedla, da dolgov ne odplačuje več, tudi iz tožbene navedbe „da je v položaju, ko je onemogočeno njeno preživljanje“, ne izhaja nič drugega kot trditev, da pokojnina ne zadošča za preživljanje. In dalje: v prvi pripravljalni vlogi je opozorila, da pri prijateljici, kjer biva, „ne zmore plačevati najemnine, zato je vprašanje časa, koliko časa bo še imela streho nad glavo“. Tudi to, ob sočasni navedbi, da dolgov ne zmore več odplačevati, ne pomeni nič drugega kot trditev, da pokojnina, ki jo prejema, za preživljanje ne zadošča. 2 Tožnico v tem pogledu varuje določilo 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki izvršbo (če ne gre za nekatere posebej navedene terjatve in če dolžnik nima preživninskih obveznosti) dovoljuje le do 76 % minimalne plače. Višina tožničine pokojnine, kot je bila ugotovljena v tem postopku, te omejitve ne presega. Iz javno dostopnih podatkov (vir: https://www.gov.si/teme/minimalna-placa/) tako izhaja, da je znesek minimalne plače v letu 2016 znašal 790,73 EUR in je zato 76% tega zneska 600,95 EUR; v letu 2017 je znesek minimalne plače znašal 804,96 EUR in 76% tega zneska 611,77 EUR; v letu 2018 je znesek minimalne plače znašal 842,79 EUR in 76% tega zneska 640,52 EUR; v letu 2019 pa je znesek minimalne plače 886,63 EUR in 76% tega zneska 673,83 EUR. 3 Tožnica sicer trenutno biva pri prijateljici, kjer najemnine ne plačuje, a pritožnica utemeljeno opozarja, da take pomoči tretje osebe, nudene zaradi stiske, ne gre šteti v njeno škodo. 4 Glej podatke na spletni strani Statističnega urada RS (SI STAT; https://pxweb.stat.si:443/SiStatDb/sq/2053) 5 Kot izhaja iz neprerekanih trditev v tožbi, je ob vložitvi tožbe neplačan del prvega kredita znašal 9.040,83 EUR, drugega pa 77.683,52 EUR. 6 Glej (neprerekane) navedbe v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2018, stran 2 in razloge v točki 10 in 12 izpodbijane sodbe. 7 Stališče sodišča prve stopnje, po katerem bi bila presoja, ali je darovalec prišel v položaj, da je ogroženo njegovo preživljanje, odvisna o tega, ali svoje obveznosti do upnikov izpolnjuje prostovoljno in preko minimuma, ki je določen v izvršilnem postopku ali pa jih izpolnjuje le do predpisane omejitve, tudi sicer ni sprejemljivo. 8 Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da njihove višine v teku postopka ni konkretizirala. 9 Za obveznost do B. K. ni niti trdila, da bi jo odplačevala. 10 Glej B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 539. 11 Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 172; Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, ČZ UL 1984, II. knjiga, stran 1223.