Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zviša na 3.500.000,00 SIT (z besedo: tri milijone petsto tisoč tolarjev 00/100) in mora tožena stranka plačati tožniku skupaj 5.852.792,00 SIT (z besedo: pet milijonov osemsto dvainpetdeset tisoč sedemsto dvaindevedeset tolarjev 00/100) odškodnine za nepremoženjsko škodo, z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.6.1998 do plačila.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 27.584,00 SIT revizijskih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 5.112.472 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od različnih zneskov odškodnine za premoženjsko škodo od datumov, ki so navedeni v izreku sodbe; od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa od dneva izdaje sodbe, do plačila. V presežku je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil toženec poškodovan v prometni nesreči dne 20.10.1994, ko je zavarovanec tožene stranke pri zavijanju v levo izsilil prednost in z avtom trčil v tožnikovo motorno kolo, tako da je tožnik padel čez osebni avtomobil. Za nesrečo je bil odgovoren izključno voznik avtomobila, ki je imel zavarovano odgovornost pri toženi stranki, ki je zato neposredno odgovorna za nastalo škodo. Ker je tožniku nastala škoda premoženjske in nepremoženjske narave, je sodišče ugotovilo obseg premoženjske škode in tožniku priznalo odškodnino z obrestmi od dneva zapadlosti posameznih plačil dalje. Za nepremoženjsko škodo pa je tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino za naslednje oblike škode: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.500.000 tolarjev, za strah 500.000 tolarjev, za skaženost 600.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.000.000 tolarjev. Od teh zneskov je odštelo akontacijo odškodnine, ki jo je tožena stranka plačala dne 2.2.1996 in ki jo je sodišče valoriziralo na 2.547.208 tolarjev, tako da je za nepremoženjsko škodo prisodilo skupaj 5.052.792 tolarjev z obrestmi, ki tečejo od dneva sodne odločitve, do plačila.

Po pritožbi tožeče stranke proti zavrnitvi dela tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je prisodilo tožniku za strah še 300.000 tolarjev, kar znese skupaj 800.000 tolarjev, presežni del pritožbe pa je zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je pravočasno vložil revizijo tožnik. Revizijo je vložil proti tistemu delu sodbe, s katerim je pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za 3.000.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da sta sodišči zmotno uporabili 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Po njegovem sodišči nista dovolj upoštevali, da je utrpel tožnik več hudih telesnih poškodb, zaradi katerih je trpel dolgotrajne telesne bolečine ter številne in zelo izrazite neprijetnosti v času zdravljenja. Ker je bil ob nesreči star komaj 15 let in bodo bolečine trajale tudi v bodočnosti, je pričakovati, da jih bo trpel še 60 let. Za strah meni, da sta sodišči prisodili prenizko odškodnino, ker se je tožnik sprva bal za življenje, nato se je bal operacij, v tistem času zdravljenja, ki ga je prebil na invalidskem vozičku, pa se je bal invalidnosti, saj ni vedel, če bo lahko in v kolikšni meri bo lahko hodil oz. obremenjeval nogi. Glede odškodnine za posledice zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tožnik navaja, da ni pravična, saj je zlasti tožnikovo levo koleno hudo okvarjeno, ker je zmanjšano gibljivo in nestabilno. Zaradi posledic poškodb mladi tožnik, ki se je izšolal za poklic natakarja, ne zmore večjih fizičnih naporov, kar ga ovira pri delu, poleg tega pa je omejen tudi v vsakdanjem življenju in pri športnih aktivnostih. Tudi odškodnina zaradi skaženosti se mu zdi prenizka, zato sodiščema očita, da sta premalo upoštevali njegovo duševno trpljenje in občutek manjvrednosti zaradi brazgotin na stegnih.

Brazgotini sta namreč dobro vidni, tožnik pa je v letih, ko je posebej občutljiv na svojo zunanjost. Ob vsem tem tožnik opozarja, da je več kot pet let čakal na odškodnino, saj se je ponesrečil 20.10.1994 in škoda še ni reparirana. Zato predlaga, naj sodišče ugodi reviziji in spremeni sobi sodišča prve ni druge stopnje, tako da mu prisodi vso zahtevano odškodnino z obrestmi in pravdnimi stroški.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta v utemeljitvah svojih sodb natančno in razumljivo pojasnili vse subjektivne okoliščine, ki sta jih ugotovili v zvezi s tožnikovo poškodbo in posledicami. Pri objektivizaciji in določitvi pravične odškodnine sta jih upoštevali, zato revizijski poudarki ne morejo vplivati na pravično odškodnino. Tudi revizijsko sodišče je prepričano, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 3.500.000 tolarjev, za strah v znesku 800.000 tolarjev in za skaženost v znesku 600.000 tolarjev pravična in da sta sodišči prve in druge stopnje pri njeni odmeri pravilno uporabili določila 200. in 203. člena ZOR.

Izjema je le prisojena odškodnina za duševno trpljenje, ki ga čuti tožnik zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti kot posledice poškodb. Tu sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali tožnikovo duševno trpljenje v času zdravljenja, ki je trajalo približno tri leta (8. stran utemeljitve prve sodbe), predvsem pa tožnikove posledice, ki se bodo v prihodnje izražale pri delu (saj se je šolal za natakarja) in v vsakdanjem življenju. Če pri tem upoštevamo še tožnikovo mladost 15 let ob poškodbi, se izkaže, da bo tožnikovo duševno trpljenje vendarle hujše od drugih primerov, npr. oškodovank v zadevah II Ips 396/93 in II Ips 569/92. Zato je v tem delu revizija delno utemeljena in je sodišče zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 3.500.000 tolarjev (200. in 203. člen ZOR).

Višina prisojene odškodnine za vso nepremoženjsko škodo je torej zvišalo, kar je vplivalo tudi na tožnikov uspeh v pravdi. Toda pred sodiščem prve stopnje je sodišče zmotno odmerilo odstotek tožnikovega uspeha v pravdi, ki se tudi po revizijski spremembi razlikuje le za 3%. Ker drugi odstavek 154. člena ZPP pooblašča sodišče, da po prostem preudarku odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške, ali eni stranki naloži, da povrne drugi sorazmeren del stroškov, revizijsko sodišče zaradi tega ni spreminjalo stroškov, ki so bili priznani pred sodiščem prve stopnje. Ker so bili tudi pred sodiščem druge stopnje upoštevani tožnikovi stroški za pritožbo, je revizijsko sodišče odločilo le o revizijskih stroških. Tudi tu ni upoštevalo samo zvišanja odškodnine za 1/6 od revizijske vrednosti, temveč predvsem dejstvo, da je bila revizija potrebna, ker je bila delno utemeljena. Glede na to je toženo stranko obsodilo na povrnitev 1/3 tožnikovih stroškov, ki znašajo za sestavo revizije in poročili tožniku 770 točk po 90,00 tolarjev, kolikor znaša vrednost točke, veljavne na dan odmere (prvi odstavek 16. člena Odvetniške tarife, Ur.l. RS, št. 3/97 - 49/2000), ter poštnino in DDV skupaj 82.752,50 tolarjev.