Jedro

Tožnica v tožbi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku ZSV 557/2012, ki teče pri Okrajnem sodišču v Mariboru, in sicer v obliki zastopanja po odvetniku in oprostitve plačila sodne takse. V svoji obrazložitvi navaja, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), vsi pa morajo biti izpolnjeni kumulativno. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP (objektivni pogoj) se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem pa da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena. V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP pa se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Glede na navedbe tožnice in po vpogledu v spis Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 557/2012 ugotavlja, da je bil tožnici dne 30. 4. 2012 vročen plačilni nalog št. 100133452 zaradi storitve prekrška po členu 6/1 Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Tožnica je zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo, zaradi česar je bila zadeva odstopljena v nadaljnji postopek Okrajnemu sodišču v Mariboru. Iz plačilnega naloga je ugotoviti, da sta tožnica in A.A. dne 30. 4. 2012 skupaj popivala v gostinskem lokalu, ko je med njima prišlo do besednega spora. Prav tako je ugotoviti, da sta bila oba pod močnim vplivom alkohola. Ugotavlja, da je zoper tožnico v teku postopek, ki ni zapleten, niti ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja. Tožnica v prošnji ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom, saj je navedla le, da je po lastnih navedbah žrtev ona, čeprav je ugotoviti, da je bil plačilni nalog zaradi iste kršitve izdan tudi A.A. in da je tožnica tudi potem, ko je že prišla policijska patrulja, še naprej žalila A.A. Poleg tega morajo sodišča in državni organi, ki sodelujejo v postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo odločbe, pri čemer morajo v skladu z načelom materialne resnice pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki prosilca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist. Glede na navedeno ugotavlja, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP, ker je zahtevek tožnice v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

Tožnica se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. Vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila predmetnega dne sama žrtev nasilja in ne storilka in da je sama klicala policijo, ker je bil kršitelj A.A. Zato zahteva zagovornika in priče v tej zadevi. Zahteva tudi nadzorstvo nad delom policije v tej zadevi in zdravstveni pregled kot dokaz v tej zadevi, da ona ni alkoholik.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi določb 24. člena ZBPP zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku z zahtevo za sodno varstvo, ker tožnica v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, med drugim, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da tožnica v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnega izgleda za uspeh, pravilna. Odločitev tožene stranke namreč temelji na ugotovitvah, ki izhajajo iz plačilnega naloga. Tožena stranka je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila. Sodišče se strinja z njeno utemeljitvijo, da v konkretnem primeru ne gre za zapleteno, niti obsežno dejansko stanje in da načelo iskanja materialne resnice, da se ugotovijo tako dejstva, ki prosilca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist, zavezuje tudi sodišča. Tožnica pa tudi v tožbi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom. Glede na navedeno je tožena stranka tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno zavrnila, ker tožnica ne izpolnjuje pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost odločbe tožene stranke o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na postopek v zvezi z zahtevo za sodno varstvo, na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.