Jedro

Navidezno pogodbo (1. odst. 66. čl. ZOR) zadevajo posledice ničnosti po določbah 104. čl. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med tožnikom ter 1. do 4. toženo stranko, ki je datirana s 15.2.1988, nična. Istočasno je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi 1. do 4. tožene stranke skupaj s petim tožencem bile nerazdelno dolžne plačati znesek 13.000 DEM. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi čl. 385 ZPP s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa na razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Vztraja pri stališču, da so prodajalci spornega zemljišča bili prvi štirje toženci, toženi S. R. pa je bil le njihov posrednik, ki si je celo obračunal provizijo. Pri tem opozarja na podobno pravdo, ki je v teku pred sodiščem prve stopnje, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je pravni promet po odloku občine Ljubljana Vič-Rudnik s sporno parcelo sicer ostal dovoljen, a le za zemljišče v nespremenjenem stanju. S prodajo delov parcele je prišlo do kršitve materialnega prava, ki ima za posledico ničnost pogodbe, zaradi česar je vsaka stranka dolžna vrniti, kar je prejela.

Tožene stranke na revizijo niso odgovorile, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z navedbo, da revizijo vlaga iz revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP, tožeča stranka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar pa pri tem ne pove, kakšne kršitve v tej smeri izpodbijani sodbi očita. Tako se je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP) opredelilo le do vprašanja, ali je v pravdi morda prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Take kršitve pa ni našlo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Dejstva, na katerih podlagi sta zavrnili zahtevek, da morajo prvi štirje toženci tožniku skupaj s petim tožencem plačati (vrniti) kupnino v znesku 13.000 DEM, po eni strani temelje na ugotovljeni ničnosti zapisa kupoprodajne pogodbe, datirane s 15.2.1988, ker so to okolnost prvi štirje toženci sami priznali, peti toženec pa je na podlagi sodbe zaradi izostanka že pravnomočno zavezan, da tožniku povrne navedeni znesek, po drugi strani pa na ugotovitvah o tem, da resnični prodajalec spornega zemljišča niso bili prvi štirje toženci, temveč peti toženec sam. Ugotovljena ničnost ima za posledico (1. odstavek 104. člena ZOR), da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Če bi tožnik resnično s prvimi štirimi toženci sklenil pogodbo o nakupu zemljišča, ki bi bila nična v obsegu take ugotovitve o pogodbenih strankah in če bi tem toženim strankam izročil denar, bi bil zahtevek na vrnitev proti njim morda utemeljen. Dejanska podlaga, ugotovljena na nižjih stopnjah, pa dokazne ocene o obstoju take pogodbe ni dopustila, zaradi česar je pravna razlaga o neobstoju pravnega razmerja med tožnikom in prvimi štirimi toženci pravilna. Resnični prodajalec zemljišča tožniku je bil namreč peti toženec S. R., ki se je po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč s tožnikom dogovarjal o predmetu prodaje in ceni in od njega tudi prevzel kupnino.

Obstojita torej dve pravni razmerji. Prvo je med petim tožencem in ostalimi toženci, ki so petemu tožencu prodali sporno zemljišče. Vprašanje ničnosti kupoprodajne pogodbe med navedenimi strankami glede na Odlok občine Ljubljana Vič-Rudnik z dne 24.3.1988, ki je glede zadevnega zemljišča prepovedal njegovo delitev, spremembo kulture in graditev na njem, zadeva le odnose med temi strankami in se lahko le na te odnose nanaša v reviziji posebej navedena razlaga problema ničnosti v podobni pravdi, ki še teče pri sodišču prve stopnje. Drugo in glede na ugotovljeno dejansko podlago ločeno razmerje pa zadeva razlago navidezne kupoprodajne pogodbe z dne 15.2.1988 in s tem njene neučinkovitosti (ničnosti) glede na določbo 1. odstavka 66. člena ZOR in sicer tako v odnosu med tožnikom in petim tožencem, kot v odnosu med tožnikom in ostalimi toženci. Navideznost te pogodbe med tožnikom in prvimi štirimi toženci ne more biti sporna tako zaradi pripoznave ničnosti s strani teh tožencev, kot zaradi dokazne ocene, da peti toženec ni bil posrednik, temveč resnični prodajalec, ki je od tožnika tudi prejel kupnino (katero je s pravnomočno sodbo zavezan povrniti). Zato obveljajo razlogi izpodbijane sodbe, da prvi štirje toženci tožniku niso dolžni ničesar plačati, saj z njim dejanskega pogodbenega razmerja niso imeli, niti jim ni iz naslova morebitne kupnine ničesar izročil. S tem v zvezi sodišče druge stopnje navaja izčrpne razloge, ki se nanašajo na obstoj kupoprodajne pogodbe med petim tožencem in ostalimi toženci in sicer ne glede na izostanek ustrezne formalne listine. Pojasni tudi nagibe, ki so stranke pripeljali do sklenitve navidezne pogodbe, datirane z 18.2.1988 (čeprav je peti toženec s tožnikom prodajo realiziral dne 4.8.1988). Dejansko stanje je zato omogočilo sklepanje o dvakratni prodaji (s spremembo na strani prodajalca), pri čemer pa prva prodaja ne more prvim štirim tožencem naložiti obveznosti do tožnika, ki je kot kupec nastopal v drugi prodaji, vendar s prodajalcem, ki je bil peti toženec.

Revizijske navedbe, ki grajajo v izpodbijani sodbi sprejeto uporabo materialnega prava, torej po vsebini tudi nasprotujejo dokazni oceni o tem, da je peti toženec do tožnika nastopal kot prodajalec in ne posrednik. Zato jih zadevajo tudi posledice nedopustnosti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Pri tem trditev o "posredniški proviziji" predstavlja po eni strani nedopustno revizijsko novoto, po drugi pa je ni možno obravnavati, ker je že obrazložena v sklopu ugotovljenega dejanskega stanja o tem, da je peti toženec tožniku zemljišče prodal za višjo ceno od tiste, ki jo je plačal ob nakupu od ostalih tožencev.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).