Jedro

Po 152. členu ZUP se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna ali pravnomočna. Toženka pa je izdala izpodbijano odločbo, še preden je bilo o navedenem predhodnem vprašanju sploh odločeno, pri čemer pa tudi sama prehodnega vprašanja ni rešila, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 4222-2443/2011 (10024-03)-40 z dne 29. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1574,90 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Naslovno sodišče je enkrat že odločilo o predmetni tožbi zoper izpodbijano odločbo in jo je s sodbo I U 209/2015 z dne 13. 12. 2016 zavrnilo. To sodbo pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom X Ips 51/2017 z dne 4. 12. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo naslovnemu sodišču v novo sojenje, ker je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.

2. Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovnem postopku, je Davčni urad Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožnici od prejete dediščine po pokojni prateti A.A. odmeril davek na dediščine in darila od davčne osnove 642.047,98 EUR, po stopnji za drugi dedni red v znesku 70.286,72 EUR. Kot izhaja iz izreka, je zavezanka odmerjeno obveznost že poravnala.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je bil postopek odmere davka na dediščine in darila uveden na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Lendavi, s katerim je tožnica podedovala premoženje po pokojni prateti A.A.. Z odločbo št. DT 4222-2443/2011 (10024-03)-3 z dne 23. 5. 2011 ji je bil odmerjen davek na dediščine in darila od davčne osnove 642.189,50 EUR v znesku 70.286,72 EUR. Zoper odločbo se je tožnica pritožila na Ministrstvo za finance, ki je pritožbo zavrnilo, zato je tožnica vložila tožbo. Upravno sodišče RS je tožbi ugodilo, odločbo prvostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, ker toženka potopka ni prekinila zaradi rešitve predhodnega vprašanja, to je ali je bila tožnica v času nastanka davčne obveznosti kmet smislu 24. člena takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) oz. ga ni rešila sama. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku s sklepom z dne 28. 11. 2013 prekinil postopek odmere davka, da bi se rešilo predhodno vprašanje o statusu kmeta tožnice in, upoštevajoč pravnomočen sklep o zavrženju zahtevka tožnice za preverjanje izpolnjevanja pogojev za status kmeta z dne 22. 4. 2013, tožnici ponovno odmeril davek v znesku 70.286,72 EUR.

4. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-11-11/2014-2 z dne 17. 12. 2014 tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica že dne 20. 3. 2013 pri Upravi enoti Lendava podala vlogo za preverjanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa kmeta. Ker vloga ni bila popolna, je bila pozvana, naj zahtevek dopolni s predložitvijo izračuna bruto vrednosti kmetijske proizvodnje, ki ga je na kmetiji ustvarila v preteklem letu, in z dokazilom o usposobljenosti za opravljanje kmetijske dejavnosti. Tožnica vloge ni dopolnila, zato je Upravna enota Lendava s sklepom z dne 22. 4. 2013 njeno vlogo zavrgla. O predhodnem vprašanju je torej že bilo odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, na katerega je davčni organ vezan, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da tožnica v času nastanka davčne obveznosti ni bila kmet v smislu 24. člena ZKZ, in zato ni pogojev za oprostitev plačila davka.

5. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Kolikor organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve in gre za vprašanje, ki je samostojna pravna celota in ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, ga lahko organ sam obravnava ali pa prekine postopek in počaka, da vprašanje reši pristojen organ. V konkretnem primeru je tožena stranka od Upravne enote Lendava zahtevala rešitev predhodnega vprašanja in postopek davčne odmere s sklepom prekinila. Mnenje, ki pa ga je posredovala Upravna enota Lendava, pa ne pomeni rešitve predhodnega vprašanja, saj bi morala predhodno vprašanje rešiti z odločbo, česar pa ni storila. O predhodnem vprašanju ni bilo pravnomočno odločeno, tožnici pa tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Poleg tega ima izpodbijana odločba tudi druge pomanjkljivosti. V izreku odločbe tožena stranka ni navedla premoženja, od katerega se odmerja davek, ampak navaja le vložne številke v posameznih katastrskih občinah, ki pa v sistemu vodenja zemljiške knjige ne obstajajo več.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma navaja, da oznaka nepremičnine z zemljiškoknjižnim vložkom res ni v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin, poleg tega „zemljiškoknjižni vložek“ ni bil oznaka za nepremičnino, pač pa oznaka za nepremičnine z istim lastninskopravnim stanjem. Kljub temu pa je iz navedbe vložkov v izpodbijani odločbi iz zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpiskov mogoče ugotoviti, na katere nepremičnine se nanašajo, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, od katerega premoženja se odmerja davek.

9. V zadevi je sporna odločitev toženke, ki temelji na ugotovitvi, da je v predmetni zadevi predhodno vprašanje rešeno, saj je Upravna enota Lendava s sklepom z dne 22. 4. 2013 tožnikov zahtevek za preverjanje statusa kmeta zavrgla. Tožnica utemeljeno oporeka zakonitosti in pravilnosti take odločitve.

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v postopku odmere predmetnega davka naletela na predhodno vprašanje, brez katerega rešitve zadeve ni mogoče rešiti, to je vprašanje, ali je tožnica v času pridobitve premoženja izpolnjevala kriterije oziroma pogoje za priznanje statusa kmeta po ZKZ. Toženka se je v skladu s prvim odstavkom 151. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločila, da predhodnega vprašanja ne bo vzela v obravnavo, zato je s sklepom z dne 28. 11. 2013 postopek odmere davka prekinila in istega dne pri Upravni enoti Lendava vložila zahtevo za rešitev navedenega predhodnega vprašanja. Šesti odstavek 24. člena ZKZ namreč določa, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja.

11. Po 152. členu ZUP se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna ali pravnomočna.

12. Toženka pa je izdala izpodbijano odločbo, še preden je bilo o navedenem predhodnem vprašanju sploh odločeno, pri čemer pa tudi sama prehodnega vprašanja ni rešila, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. V zadevi je tako podana bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar jo je treba odpraviti.

13. Zmotno je namreč stališče toženke, da predstavlja sklep o zavrženju tožničine vloge za priznanje statusa kmeta z dne 22. 4. 2013, rešeno prehodno vprašanje že zato, ker z navedenim sklepom o zavrženju vloge o prehodnem vprašanju dokončno oz. pravnomočno sploh ni bilo odločeno.

14. Za materialno pravnomočne se štejejo samo odločbe, s katerimi je stranka pridobila določene pravico oz. ji je bila z njo naložena določena obveznost, kar pa sklep o zavrženju vloge ni. Pri tem je pri Upravni enoti Lendava še vedno nerešena zahteva toženke z dne 28. 11. 2013, naj reši navedeno predhodno vprašanje. Toženka v izpodbijani odločbi namreč ne navaja, da je Upravna enota Lendava o tej njeni zahtevi že odločila.

15. Poleg tega je bil navedeni sklep o zavrženju tožničine vloge izdan 22. 4. 2013, torej pred izdajo sklepa toženke z dne 28. 11. 2013, da se predmetni postopek prekine.

16. Ob navedeni odločitvi o prekinitvi postopka z dne 28. 11. 2013, in podaji zahteve pri Upravni enoti Lendava, naj kot pristojni organ reši navedeno predhodno vprašanje, toženka pred dokončnostjo ali pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa, glede na citirano določbo 152. člena ZUP, ni imela podlage, da nadaljuje predmetni postopek.

17. Če pa se je že odločila, da kljub nerešenemu predhodnemu vprašanju pred pristojnim organom nadaljuje postopek, bi morala pred sprejeto odločitvijo sama rešiti predhodno vprašanje, torej ugotoviti, ali je tožnico mogoče šteti za kmeta na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju po določbah ZKZ. Navedeno bi veljalo tudi, če bi toženka po drugem odstavku 151. člena ZUP s sklepom naložila tožnici, naj pri pristojnem organu v določenem roku vloži vlogo za ugotovitev, ali je na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju izpolnjevala pogoje, da se jo šteje za kmeta. V takem primeru je posledica opustitve vložitve takšne vloge po tretjem odstavku 151. člena ZUP fikcija umika zahteve o glavni stvari. Ker pa gre v obravnavnem primeru za postopek odmere davka, katerega nadaljevanje je v javnem interesu, toženka tudi v takem primeru ob zavrženju tožničine zahteve ne bi smela ustaviti predmetnega postopka, ampak bi morala ob tožničinem zatrjevanju, da take pogoje izpolnjuje, predhodno vprašanje sama rešiti (tako Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV 2017, str. 261).

18. Kot rečeno pa je v obravnavanem primeru toženka postopala po prvem odstavku 151. člena ZUP.

19. Če bi se toženka odločila, da predhodno vprašanje sama reši, pa bi morala tožnico o tem pred izdajo odločbe vsekakor obvestiti (na primer s sklepom o nadaljevanju postopka), in jo v zvezi s tem pozvati, naj navede dejstva in predloži dokaze, s katerimi dokazuje obstoj zatrjevanega dejstva, poleg tega pa bi morala po uradni dolžnosti tudi sama pridobiti podatke o relevantnih dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca. V odločbi pa bi se morala do vseh izvedenih dokazov opredeliti.

20. Zgolj s sklicevanjem na mnenje Upravne enote Lendava z dne 4. 12. 2013, iz katerega izhaja, da tožnica svoje vloge z dne 20. 3. 2013 ni dopolnila, zato jo je s sklepom z dne 22. 4. 2013 zavrgla, in sklicevanje na sklep z dne 22. 4. 2013, toženka predhodnega vprašanja sama ni razrešila.

21. Izpodbijana odločitev torej, glede na povedano, temelji na napačnem stališču, da se po razrešitvi predhodnega vprašanja ni izkazalo, da tožnica šteje za kmeta, saj predhodno vprašanje, kot rečeno, še ni bilo rešeno.

22. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti. Ker ima izpodbijana odločba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, kar je predhodno pojasnjeno, je sodišče v skladu s četrto alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

23. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

24. Stroški upravnega spora so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS št. 24/2007 s spremembami) se tožnici priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV, skupaj torej 347,70 EUR.

25. O stroških revizijskega postopka je sodišče odločilo na podlagi 155. in 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ob upoštevanju drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni glede na vrednost spornega predmeta (70.286,72 EUR) ob upoštevanju 1. in 5. točke tarifne številke 30 v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 OT. Nagrada za revizijo znaša 1.650 točk oziroma (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času plačila 0,60 EUR) 990,00 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT je sodišče tožnici priznalo tudi priglašene materialne stroške v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitev do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk, kar znaša 26,5 točk (oziroma 15,90 EUR). Nagrada za revizijo znaša skupaj 1005,90 EUR, oziroma skupaj z 22% DDV 1.227,20 EUR, kar se naloži v plačilo toženi stranki. Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).