Jedro

V postopku ni bilo ugotovljeno, ali ima investitor dogovorjeno služnost v takšnem obsegu, da se šteje, da razpolaga z zemljiščem za pridobitev lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 27.1.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Oddelka za gospodarstvo, finance in urejanje prostora občine z dne 7.9.1990, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo že začete nadomestne gradnje stanovanjsko-gospodarskega objekta.

V tožbi tožnik navaja, da ne more soglašati z odločitvijo tožene stranke. Meni, da je tožena stranka odločala brez ustreznih materialnih dokazov, in da je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Predvsem ni ugotovila stanja in velikosti objekta, namesto katerega je grajena nadomestna gradnja, v času, ko je bila sklenjena poravnava, to je v letu 1975. Ker ni razčiščena sama velikost objekta in ni razčiščeno, ali je nadomestni objekt samostojna gradnja, ali kot tak naslonjen na sosednjega, odločitev tožene stranke ne more biti pravilna. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je v spornem primeru vprašljivo predvsem razpolaganje z zemljiščem, na katerem je tožnik začel graditi nadomestno gradnjo stanovanjsko-gospodarskega objekta. Po določbi 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90) je namreč določeno, da mora v zahtevi za lokacijsko dovoljenje investitor navesti osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta, naprave ali drugega posega v prostor ter priložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor. Zato je tožena stranka morala pred odločitvijo v postopku ugotoviti, ali tožnik - investitor dejansko razpolaga z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal, ali ne. Nesporno je, da je tožnik lastnik parcele, vprašanje pa je, ali res razpolaga z zemljiščem v takšnem obsegu, kot je z že začeto nadomestno gradnjo stanovanjsko-gospodarskega objekta posegel v prostor. Njegov objekt namreč, čeprav je po mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke samostojen, objekt v dolžini priblišno 9 m sloni na sosednjem objektu oziroma se ga vsaj dotika. Pri tem služnostna pravica za naslonitev na sosednji objekt oziroma dotik ni izkazana v takem obsegu, kot jo je tožnik koristil. Res je sicer, da je bila pravica služnosti pridobljena že s sklenjeno sodno poravnavo pred občinskim sodiščem v letu 1975, vendar je bila po dolžini služnost dovoljena le v obsegu starega objekta, katerega izmer pa se v postopku ni ugotavljalo. Ker je prav od obsega služnosti odvisno tudi vprašanje razpolaganja z zemljiščem, na katerem se izvaja sporna gradnja, bi morala tožena stranka to dejstvo v postopku ugotoviti in nanj opreti svojo odločitev, vendar tega ni storila, čeprav so od te ugotovitve nsposredno odvisne tožnikove pravice in pravne koristi. Ker je odločitev tožene stranke v nasprotju z določbo 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, izpodbijana odločba ne more biti zakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo, da bo tožena stranka lahko odpravila to pomanjkljivost. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).