Jedro

Tožena stranka je prerekala trditve, da bi tožnik sam kupil računalnik, kar je tudi potrdil dokazni postopek, saj je bilo ugotovljeno, da tožnik ni plačal monitorja, saj je bil plačan s plačilno kartico njegove sestre. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnik skupaj s sestro in materjo prišel v trgovino, kjer se je kupil monitor, kar pa še ne pomeni, kljub dejstvu, da je bil tožnik vpisan na računu, da je postal njegov lastnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je nedopustna izvršba, ki teče pri Okrajnem sodišču v Novem mestu I 227/20060037, na monitor LCD19 Samsung SM 940NW. Tožnik je bil obsojen na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 671,98 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev nepravilno ugotovilo, da tožnik ni lastnik monitorja. Za pridobitev lastninske pravice na monitorju je bila ključna izročitev monitorja tožniku v posest in ne izvor denarja, s katerim je bil kupljen. Monitor se je nahajal (in se še vedno nahaja) v tožnikovi sobi, saj ga je potreboval pri šolanju. Tožnikove posesti na monitorju tožena stranka ni prerekala. Račun je bil izdan na ime tožnika, tožnik pa je bil prisoten ob nakupu računalnika. Sodišče je brez trditvene podlage in dokazov ugotovilo, da računalnik pripada družini P. Zgolj dejstvo, da je tožnik trdil, da je sam plačal monitor, čeprav ga je plačala sestra, ne vpliva na verodostojnost njegovega pričanja in trditvene podlage. Monitor je bil kupljen pred tremi leti, zato se tožnik ni dolžan spomniti vseh podrobnosti. Prvo sodišče ni zaslišalo EP, zato je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da sodba nima razlogov o dejstvih, ki se nanašajo na izvor denarja, s katerim je bil kupljen monitor, v povezavi s tožnikovo posestjo na monitorju in priznanjem lastninske pravice. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da glede na trditveno podlago tožnika zaslišanje EP ne bi moglo spremeniti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi v primeru, v kolikor bi priča v celoti potrdila izpovedbo tožnika.

Imeti stvar v posredni ali neposredni posesti je le ena izmed predpostavk, ki se zahteva za pridobitev lastninske pravice. Tožnik je trdil, da je pridobil lastninsko pravico, ker je plačal monitor in bil zato naveden na računu. Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da si je zaradi finančnih težav v družini moral sam kupiti monitor, ki ga je plačal iz privarčevanega denarja. Tožena stranka je prerekala trditve, da bi tožnik sam kupil računalnik, kar je tudi potrdil dokazni postopek, saj je bilo ugotovljeno, da tožnik ni plačal monitorja, saj je bil plačan s plačilno kartico njegove sestre. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnik skupaj s sestro in materjo prišel v trgovino, kjer se je kupil monitor, kar pa še ne pomeni, kljub dejstvu, da je bil tožnik vpisan na računu, da je postal njegov lastnik. Tožnik ni trdil, da bi obstajal kakršenkoli pravno poslovni dogovor s sestro, na podlagi katerega bi pridobil lastninsko pravico, zato tožbeni zahtevek ni utemeljen, še posebej ob dejstvu, da je tožnik tudi ob zaslišanju zatrjeval, da je plačal monitor. Okoliščina, da se tožnik ni natančno spomnil, kdo je kupil računalnik zaradi poteka časa, v ničemer ne vpliva na pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, zgolj posest na monitorju pa še ne dokazuje tožnikovega lastništva.

Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, in ker prvo sodišče ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbenih stroških. Pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov, saj tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben.

(1) V nadaljevanju ZPP.