Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 487.040 SIT (2.032,38 EUR) s pripadki Šodškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 900.000 SIT (3.755,63 EUR), zmanjšana za valoriziran znesek prisojene odškodnine v višini 400.000 SIT (1.669,17 EUR) na podlagi pravnomočne delne sodbe na podlagi pripoznaveĆ in zamudne obresti od zneska 400.000 SIT (1.669,17 EUR). V presežku do višine vtoževanega zneska in v presežku zahtevanih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odslej toženka dolžna plačati tožnici znesek 587.040 SIT (2.449,68 EUR) s pripadki Šodškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR), zmanjšana za zgoraj omenjeni znesekĆ in zamudne obresti od zneska 400.000 SIT (1.669,17 EUR). Presežni tožbeni zahtevek in v presežku zahtevane zamudne obresti je zavrnilo. V ostalem še izpodbijanem delu je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo nadaljnje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v znesku 1.300.000 SIT (5.424,80 EUR) z zamudnimi obrestmi in vseh pravdnih stroškov. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišči bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter ugoditi zahtevani odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Revidentka se sklicuje tudi na nevšečnosti, ki so posledica okvare medialnih živcev in pri tem meni, da sta sodišči napačno uporabili teorijo o adekvatni vzročnosti, ko sta ugotovili, da te okvare ni mogoče pripisati škodnemu dogodku.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb. Gre za navedbe o revidentkinih težavah, ki so posledica okvare medialnih živcev. Sodišči sta ugotovili, da okvare živcev ob uporabi teorije o adekvatni vzročnosti ne moremo pripisati škodnemu dogodku in tako teh težav niti nista ugotavljali.

Okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo med nihajno poškodbo vratu in kasnejšo okvaro medialnih živcev, predstavljajo ravno tako sestavine dejanskega stanja, v katero revizijsko sodišče ne sme posegati. Materialnopravno pa je vprašanje, ali iz vsebine pravne norme izhaja, kako daleč sega vzročnost (teorija o ratio legis vzročnosti), oziroma ali gre za normalne posledice poškodbe (teorija o adekvatni vzročnosti), kar tožnica načenja tudi v reviziji. Dokazno breme o obstoju vzročne zveze je na strani tožnice. Po teoriji o ratio legis vzročnosti so upoštevni le tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Če se iz pravne norme ne more ugotoviti vzročnosti, pridejo v poštev druge teorije, predvsem teorija o adekvatni vzročnosti. Teorija o adekvatni vzročnosti trdi, da so pravno upošteven vzrok le tiste okoliščine, ki po rednem oziroma normalnem teku stvari pripeljejo do določene posledice. Obe sodišči sta ugotovili ob uporabi teorije o adekvatni vzročnosti, da vzrok motnje z medialnimi živci ni v obravnavanem škodnem dogodku. Po ugotovitvah sodišč tako ne obstaja adekvatna vzročna zveza med škodnim dogodkom (prometna nesreča, ki je povzročila nihajno poškodbo vratnih mišic) in nastalo posledico (okvara medialnih živcev). Takšen zaključek sodišč ima oporo v izvedenskem mnenju, ki ga je prvostopenjsko sodišče povzelo v obrazložitvi sodbe (na četrti in peti strani prvostopenjske sodbe) in je prestalo pritožbeni preizkus (tretja in četrta stran pritožbene odločbe). Pritožbeno sodišče je v prvem odstavku na četrti strani sodbe med drugim navedlo, da zgolj izvedenčeva domneva o vzročni povezavi med poškodbo v škodnem dogodku in okvaro medialnega živca, ki ni podprta z zadostnimi dokazi, kar je izvedenec tudi zapisal (povezava s poškodbo je redka in se dogaja le po zvinu zapestja ali po zlomu v tej višini), ne zadošča za zaključek o dokazani vzročni povezanosti med škodnim dogodkom ter okvaro medialnega živca kot njegovo posledico. Po presoji revizijskega sodišča je bilo sklepanje sodišč ob uporabi teorije o adekvatni vzročnosti glede na ugotovitve izvedenca pravilno.

V skladu z navedenim sta sodišči pri ugotavljanju dejanskega stanja pravilno ločevali med posledicami obravnavane nesreče (nihajna poškodba vratu in z njo povezane težave) in posledicami okvare živcev. Zato je bil tudi pravilno zavrnjen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj sta tožnici nastali brazgotini zaradi dveh operativnih posegov pri zdravljenju okvare medialnih živcev.

Po presoji revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine v višini 600.000 SIT (2.503,75 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 400.000 SIT (1.669,17 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na tretji do šesti strani prvostopenjske sodbe in na četrti ter peti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnica je v prometni nesreči utrpela nihajno poškodbo vratnih mišic z značilnimi težavami v vratu v smislu otrdelosti vratu in bolečin v vratnih mišicah. Trpela je hude telesne bolečine tri dni, zmerne deset dni in lahke enaindvajset dni, še vedno ima občasne bolečine v prisilni drži in ob spremembah vremena. V bolniškem staležu je bila dva meseca, zdravljenje je trajalo dva meseca in pol s štiridnevno hospitalizacijo. Takrat je bila stara 21 let. Njena življenjska aktivnost je zaradi lahke zavrtosti gibljivosti vratne hrbtenice zmanjšana za 3%.

Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice (ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja) ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišče druge stopnje je upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in je tožnici za zmanjšanje življenjske aktivnosti odmerilo večjo odškodnino kot prvostopenjsko sodišče. Glede odškodnine za telesne bolečine je potrdilo odmero sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera.

Skupni prisojeni znesek 1.000.000 SIT (4.172,92 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 5,8 takratnih povprečnih neto plač. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sama zneska odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).