Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo neto znesek, je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena ZDavP-2, prvi odstavek 283. člena ZDavP-2). Tožbeni zahtevek glede davkov in prispevkov oziroma glede "neto" zneska je tako preuranjen in kot tak neutemeljen (311. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarni znesek iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice tožeče stranke do dnevnega počitka na misiji KFOR 31 oz. za časovno obdobje od dne 25. 4. 2015 do dne 17. 11. 2015 v višini 3.710,78 EUR ter zakonske zamudne obresti do vložitve tožbe v višini 891,08 EUR, skupaj 4.601,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2020 naprej do plačila, vse v roku 15 dni od prejema te sodbe.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarni znesek iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice tožeče stranke do dnevnega počitka na misiji KFOR 31 oz. za časovno obdobje od dne 25. 4. 2015 do dne 17. 11. 2015 v višini neto zneska 3.710,78 EUR ter zakonske zamudne obresti do vložitve tožbe v višini 891,08 EUR, skupaj tako neto denarni znesek 4.601,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2020 naprej do plačila, vse v roku 15 dni od prejema te sodbe (točka I izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek glede uveljavljanega višjega zneska odškodnine za nezagotovljen dnevni počitek (razlika do zneska 15.213,07 EUR), iz naslova razlike višjega dodatka za nevarne naloge na KFOR 31 oz. za časovno obdobje od dne 25. 4. 2015 do dne 17. 11. 2015, v višini neto zneska 1.683,33 ter zakonske zamudne obresti do vložitve tožbe v višini 404,24 EUR, skupaj 2.087,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2020 do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 543,87 EUR v roku 15 dni od dne prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točki I in III izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da ga v tem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno prisodilo odškodnino v neto znesku, saj je v skladu z veljavno zakonodajo o obračunu prispevkov in akontacije dohodnine treba določiti izplačilo v bruto znesku, ki predstavlja plačilo davkov in prispevkov. Odločitve o izplačilu v neto znesku ni mogoče izvršiti. Dokazna ocena je nepravilna, nepopolna ter neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Sodišče je sledilo tožnikovim navedbam, ne da bi preverilo njihovo pravilnost oziroma skladnost z listinsko dokumentacijo tožene stranke (načrti dela, poročila poveljnika kontingenta, tedenska poročila VP SVNKON 31 KFOR, ostala dokumentacija), zoper katero tožnik in z njegove strani predlagane priče v času misije niso ugovarjali in iz katere izhaja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovljen, če ne za celotnih 11 ur, pa vsaj v večjem obsegu od ugotovljenega. Če se s tedenskimi poročili niso strinjali, bi lahko zoper njih ugovarjali po utečenem in zakonitem postopku (ugovor po službeni poti). Dnevni počitek naj bi se praviloma zagotavljal v trajanju 11 ur, pa še to le kot povprečje, pri čemer se pripadnikom zagotavlja potrebni počitek. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za povprečnih 4 ure in 30 min, kljub zagotovitvi dnevnega počitka v obsegu najmanj 8 ur, pri čemer ni z gotovostjo ugotovilo, za koliko ur naj bi tožena stranka tožniku dejansko kršila dnevni počitek. Odločitve sodišča se zato ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na dejansko delo v času dnevnega počitka. Zmotno je stališče sodišča, da je bil tožnik upravičen do odškodnine za celoten dan in ne le za zahtevane manjkajoče ure počitka. Dokazno breme je bilo na tožniku, ki je kršitev dnevnega počitka dokazoval le s pričami, ki zasledujejo enak cilj kot tožnik. Sodišče je upoštevalo izjavo priče A. A. (poveljnika SVNKON 31 KFOR) le v delu, da je bilo vojaških policistov premalo, ne pa, da ni bil seznanjen z nočnimi patruljami v B. in določenimi drugimi nalogami. Zmoten je zaključek, da je tožnik pričel z nalogami že ob 6.00 uri, pri čemer se sodba opira na knjigo vnosa in izvzema orožja, iz katere pa je razvidno, da je bilo orožje izvzeto tudi po 7.00 uri. Tudi C. C. je izpovedal, da se je delovni dan začel ob 7.00 uri. V kolikor bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi tožniku prisodilo odškodnino le za povprečno 3 ure počitka. Stališče sodišča, da izjave tožnika in pripadnikov VP dajejo zadostno dokazno podlago, da so že ob 6.00 uri pregledovali pošto in opravljali primopredajo, ni pravilno, saj izjave ne zadoščajo, tožnik pa ni predložil nobenih listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje sploh ni tehtalo med nasprotujočimi izjavami prič, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Hišni red v 158. točki določa, da so za nadzor nad izvajanjem tega hišnega reda odgovorni poveljniki enot, podčastniška podporna linija in element VP. To dokazuje, da določene naloge, ki jih tožnik opredeljuje kot izključno pristojnost, opravljajo tudi drugi deležniki. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da nošenje narokavke VP pomeni opravljanje dela, saj gre za nošenje uniforme na misiji, glede česar se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo, da ne pomeni kršitve pravice do počitka. Dejstvo, da so vojaški policisti hodili v pet baz, ki so bile medsebojno oddaljene, ne vsebuje nobenih merljivih komponent: časa in razdalje med bazami, zato ne dokazuje kršitve pravice do dnevnega počitka. Tožniku je škoda nastala le za toliko ur, za kolikor mu je bil skrajšan dnevni počitek. Sodišče ne upošteva dejstva, da je bil tožnik občasno razdeljen v patruljo v pripravljenosti in da ni bilo aktivacij v obsegu, kot to želijo tožnik in priče predstaviti sodišču. To kaže na dejstvo, da so na misiji namerno lažno poročali, kar predstavlja hujšo kršitev vojaške discipline.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi nemožnosti koriščenja dnevnega počitka v času, ko je bil na podlagi ukaza Generalštaba Slovenske vojske z dne 13. 4. 2015 in popravkov le-tega z dne 6. 11. 2015 kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah „JOINT ENTERPRISE“ - KFOR 31 Kosovo“ za obdobje od 25. 4. 2015 do 17. 11. 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, pri čemer je izhajalo iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, in iz določbe 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.). Sodišče prve stopnje je štelo, da so izpolnjeni pogoji, ko mora tožena stranka tožniku vsak dan zagotoviti minimalno 11 ur dnevnega počitka. Ker gre za vsakodnevno obveznost zagotoviti vsaj 11 ur dnevnega počitka, niso utemeljene pritožbene navedbe, da se ta obveznost ne nanaša na vsak posamezni dan, temveč da zadošča, da tožena stranka tožniku zagotovi 11 ur dnevnega počitka kot povprečje ur v daljšem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je tožniku za ugotovljeno število ur neizrabljenega dnevnega počitka (skupaj 628,59 ur) priznalo odškodnino, ki jo je izračunalo tako, da je najprej ugotovilo znesek tožnikove mesečne neto plače na misiji (3.081,64 EUR) delilo s 174 (urami), tako dobljeno vrednost urne postavke (17,71 EUR) pa pomnožilo s številom 8 (ker ima povprečni delovni dan 8 ur) ter na ta način izračunalo vrednost posameznega dneva prikrajšanja (141,68 EUR). Ugotovljeno število ur prikrajšanja je pomnožilo z 1/24, zatem pa še z zneskom dnevnega prikrajšanja (141,68 EUR).

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za neizrabljen dnevni počitek v povprečnem trajanju 4 ure in 30 min. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo povprečnega trajanja neizrabljenega dnevnega počitka za navedeno obdobje na misiji KFOR 31, temveč je za vsak posamezni dan posebej, za katerega je tožbenemu zahtevku ugodilo, ugotovilo trajanje ur neizrabljenega dnevnega počitka. Zato podatek o povprečnem trajanju počitka, kot ga je izračunala tožena stranka, ni bistven za pritožbeno rešitev zadeve.

7. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o številu ur neizkoriščenega dnevnega počitka oprlo na izpovedi tožnika in pripadnikov Vojaške policije (VP) D. D. in E. E., da se je njihovo delo VP pričelo ob 6.00 zjutraj, ko so se dobili in razdelili naloge, nato pa so med predvidenimi aktivnostmi že varovali ostale pripadnike, kar je smiselno potrdil tudi C. C., tožniku nadrejeni delavec. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so čez dan sledile naloge VP, to je patruljiranje, nadzor vseh petih vojaških baz in B., v katerih so bili slovenski pripadniki. Naloge so se zaključile v poznih večernih urah, ko so morali pripadniki VP narediti kontrolo zapiranja lokalov. Glede ure, ko so se naloge VP zaključile, se je sodišče prve stopnje oprlo na hišni red baze, ki je določal, da je bil nočni počitek predviden ob 23. uri (iz petka na soboto in sobote na nedeljo pa ob 24. uri). Zato je verjelo tožniku in pričam, da se je zadnja delovna naloga pripadnikov VP zaključila v poznih večernih urah. Glede na to, da je tožnik zaključek opravljanja delovnih zadolžitev enačil s trenutkom vrnitve orožja, kot je razvidno iz knjige vstopov in izstopov v orožarno oziroma iz knjige izvzema orožja, je sodišče prve stopnje temu upravičeno sledilo, glede na odsotnost drugih evidenc, ki bi dokazovale nasprotno.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija takšne dokazne zaključke sodišča prve stopnje ter pri tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo ur neizkoriščenega dnevnega počitka. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da zgolj izpovedi tožnika in prič, v odsotnosti materialnih dokazov, kot so npr. tedenski načrti dela in tedenska poročila o opravljenem delu, nimajo potrebne dokazne moči za ugoditev tožbenemu zahtevku, ker naj bi utemeljenost tožbenega zahtevka tožnik lahko dokazal le z listinsko dokumentacijo. S tem se pritožba dejansko zavzema za dokazno oceno, ki ne bi bila prosta, temveč bi temeljila na dokaznem pravilu o večji dokazni vrednosti listinske dokumentacije, kar pa je v direktnem nasprotju z 8. členom ZPP.

9. Tudi sicer je sklicevanje toženke na domnevno prepričljive listine, ki naj bi izkazovale, da tožniku dnevni počitek ni bil kršen, neutemeljeno. Sodišče je namreč ugotovilo, da se glede časovnice dela tožena stranka sklicuje na tedenska poročila in tedenske načrte dela, iz katerih pa ni razvidno, kdaj (v katerem časovnem obdobju) so se posamezne naloge izvajale, temveč zgolj, da so bile naloge načrtovane (tedenski načrti) in nato izvedene (tedenska poročila). Pravilno je tudi štelo, da zgolj po toženi stranki izpostavljeno dejstvo, da v posameznih (8) opredeljenih dnevih v tedenskih poročilih ni razvidnega vpisa opravila večernega/nočnega nadzora nad izvajanjem hišnega reda, to še ne pomeni, da se navedenega dne ta nadzor ni opravljal, ali ker je za večino navedenih dni (13. 5., 14. 5., 20. 5., 2. 6. 2015) zapis o „večkrat dnevno opravljen nadzoru nad izvajanjem hišnega reda ...“, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča po vsebini lahko zajema tudi nadzor v večernem času. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da naj bi listinska dokumentacija dokazovala, da če tožniku dnevni počitek ni bil zagotovljen za celotnih 11 ur, pa je bil zagotovljen v večjem obsegu. Niso odločilne pritožbene navedbe, da tožnik in z njegove strani predlagane priče niso že v času misije ugovarjali zoper vsebino tedenskih poročil, saj to ne vpliva na pravilnost in verodostojnost teh listin, ki jih je presojalo sodišče. S tem v zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da so tožnik in pripadniki VP na misiji namerno lažno poročali, kar predstavlja hujšo kršitev vojaške discipline. Za takšen dokazni zaključek v izvedenih dokazih ni podlage.

10. Ker so se naloge vojaške policije pričele izvajati že ob 6.00 uri, s pregledom pošte in primopredajo, niso odločilne pritožbene navedbe, da je bilo orožje izvzeto iz skladišča šele ob 7.00 uri oziroma kasneje in da so pripadniki VP šele takrat pričeli z delom. Glede na vsebino nalog, ki jih je tožnik pričel opravljati ob 6.00 uri, ni odločilna pritožbena navedba, da nošenje narokavke VP ne pomeni opravljanja dela, glede na prasko Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih, po kateri nošenje uniforme na misiji ne pomeni kršitve pravice do počitka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da dejstvo, da so vojaški policisti hodili v pet baz, ki so bile medsebojno oddaljene, ne vsebuje nobenih merljivih komponent, in sicer časa in razdalje med bazami, zato ne dokazuje kršitve pravice do dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pripadniki VP hodili v pet baz z veliko medsebojno razdaljo, in v katerih so bili nastanjeni pripadniki SV, ter da so po ukazu poveljnika F. vsakodnevno, dvakrat na dan, opravljali kontrole ... in pripadnikov SV na varovanju v B. Toženka ni predložila podatkov, iz katerih bi izhajalo, da gre za krajše razdalje med bazami, zato povsem pavšalne navedbe o tem, da čas vožnje ni dokazan, ne morejo biti utemeljene. Prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje, da so pripadniki VP dvakrat na dan izvajali nadzor v B., ne more ovreči izpoved poveljnika SVNKON 31 KFOR, da ni bil seznanjen z nočnimi patruljami v B. in določenimi drugimi nalogami.

11. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do očitka tožene stranke, da priče zasledujejo enak cilj kot tožnik (tudi same vtožujejo odškodnino zaradi kršenja pravice do dnevnega počitka) in da zato niso verodostojne. Do teh očitkov oziroma pomislekov se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo ter pojasnilo, da je verodostojnost izpovedb zaslišanih prič in njihovih pisnih izjav ocenjevalo ob upoštevanju izpovedb ostalih prič in dokazov, njihove skladnosti oz. morebitnih nasprotij, ter na tej podlagi sprejelo oceno njihove verodostojnosti in zanesljivosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik občasno razdeljen v patruljo v pripravljenosti in da ni bilo aktivacij v obsegu, kot to želijo tožnik in priče predstaviti sodišču. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni odločilno, da je bil tožnik izmenično razporejen v intervencijsko patruljo (IPVP) in v patruljo v pripravljenosti (PP), saj so tožnik in priči E. E. in D. D. pojasnili, da je ne glede na to delo potekalo vsakodnevno skozi ves dan, v bazi (PP) oz. zunaj nje (IPVP). Poleg tega je na podlagi izpovedi priče C. C. glede razporeditve v patrulje ugotovilo, da se razporeditve niti niso skladale z dejanskim stanjem, saj je bil C. C. pogosto pisan v patruljo z E. E., namesto njega ali poleg njega pa sta takrat patruljo opravljala druga dva pripadnika oziroma vsi trije. Poleg tega tožnik za nekatere dneve, ko je bil pisan v patruljo v pripravljenosti (npr. za 26. 4. 2015 in 24. 5. 2015), odškodnine niti ne zahteva.

12. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh izvedenih dokazov ter pravilno upoštevalo izpovedi vseh zaslišanih prič, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče sploh ni tehtalo med nasprotujočimi izjavami prič. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dokazna ocena nepravilna, nepopolna ter neobrazložena in se je ne da preizkusiti, ter da sodišče ni ugotovilo, za koliko ur na bi toženka tožniku onemogočila koriščenje dnevnega počitka. V celoti nedokazane in zato neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so določene naloge opravljali tudi drugi deležniki, pri čemer se pritožba sklicuje na 158. točko Hišnega reda, ki določa, da so za nadzor nad izvajanjem tega hišnega reda odgovorni poveljniki enot, podčastniška podporna linija in element VP.

13. Pritožba nadalje navaja, da je zmotno stališče sodišča, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine za celoten dan in ne le zahtevane manjkajoče ure počitka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je odločilo v okviru postavljenega toženega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval le plačilo neizkoriščenih ur do 11 ur dnevnega počitka. Pritožbeno sodišče se glede vprašanja, ali pripadniku SV pripada odškodnina za celoten dan (zaradi kršitve pravice), načeloma strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pripadnik SV v takšnem primeru upravičen do (celotne) odškodnine in ne le do razlike ur. Vendar pa je po izdaji sodbe sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 8/2021 z dne 28. 6. 2022 in v sklepu opr. št. VIII Ips 45/2021 z dne 28. 6. 2022 zavzelo stališče, da gre v teh sporih za odškodnino za premoženjsko škodo, in sicer za opravljene, a še ne plačane ure dela, zato je potrebno odškodnino izračunati le z upoštevanjem števila ur povprečne mesečne delovne obveznosti pripadnikov Slovenske vojske iz drugega odstavka 98.c člena ZObr. Ker trditveno podlago za vtoževano odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela, kot to izhaja iz zgoraj predstavljenih stališč VS RS v zadevah VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021, niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku glede na določilo 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.), kot tudi ne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sodbo Sodišča EU C-742/19. 14. V zvezi z odločitvijo sodišča, ki je tožniku prisodilo neto znesek odškodnine, pa je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, oziroma v nasprotju s stališči VS RS od sodbe opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 dalje (tej je sledilo večje število identičnih odločitev). S tem, ko je tožniku dosodilo neto znesek, je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (tako sodba VS RS opr. št. VIII Ips 23/2019 z dne 11. 2. 2020). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.; prvi odstavek 283. člena ZDavP-2). Tožbeni zahtevek glede davkov in prispevkov oziroma glede „neto“ zneska je tako preuranjen in kot tak neutemeljen (311. člen ZPP). V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

15. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

16. Kljub delnemu uspehu v pritožbenem postopku, ki pa se nanaša le na nepravilno opredelitev dosojenega zneska kot neto zneska, kar pa dejansko ne vpliva na končni uspeh v pravdi, glede na predstavljeno stališče, da bo tožena stranka dolžna v korist tožnika izvršiti plačilo v skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZDavP-2, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 154. člena ZPP).