Jedro

Konkurenčna kršitev je vsako ravnanje zadružnika, ki je konkurenčno dejavnosti tožene stranke. Ob tem, da se tožena stranka ukvarja s posredništvom pri prodaji živih živali, je dogovarjanje zadružnika (tožeče stranke) o odkupu živine za tretjo osebo, na terenu, na katerem se z odkupom živine ukvarja tožena stranka, predstavlja konkurenčno ravnanje toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep tožene stranke z dne 22.12.2011 v izreku razveljavi v delu, v katerem kot razlog izključitve tožeče stranke določa njeno hujšo kršitev delovnih obveznosti.

II. V preostalem nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke z dne 22.12.2011, s katerim je bila tožeča stranka izključena kot zadružnik iz tožene stranke kot zadruge ter v delu, ki se nanaša na pravdne stroške.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke, s katerim je bila tožeča stranka kot zadružnik izključena iz tožene stranke kot zadruge zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti (kršitve konkurenčne prepovedi) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 525,10 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15. dnevnega roka do plačila.

2. Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na seji upravnega odbora z dne 22.12.2011 s sklepom izključila tožečo stranko iz svojega članstva. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka izključena, ker je zagrešila hujšo kršitev obveznosti do tožene stranke, namreč storila je kršitev konkurenčne prepovedi (1. alinea 2. odst. 14. člena Pravil K. z.o.o.). Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev tega sklepa, trdila je, da je bil sprejet v nasprotju s zadružnimi pravili.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na nasprotovanje tožene stranke je zaključilo, da izpodbijani sklep ni bil sprejet v nasprotju s pravili tožeče stranke.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 14, in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodbo je mogoče preizkusiti, izrek je razumljiv, prav tako pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tudi v pritožbi očitanega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami ni zaznalo.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da je izrek izpodbijanega sklepa z dne 22.12.2011 nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izreka sklepa v povezavi z obrazložitvijo le-tega izhaja, da je upravni odbor tožene stranke z njim izključil tožečo stranko kot zadružnika iz njenega članstva. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je mogoče besedilo izreka sklepa „...zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti (kršitve konkurenčne prepovedi) „ šteti kot pomoto. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo med strankama nesporno, da tožeča stranka v času sprejetja tega sklepa ni bila pri toženi stranki več v delovnem razmerju. Glede na ugotovljeno vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa in vsebino poteka postopka izključitve je pravilno zaključilo, da se sklep v ničemer ne nanaša na delovno razmerje, ampak le na izključitev tožeče stranke iz zadruge.

8. Ker tožena stranka te pomote sama ni odpravila, je pritožbeno sodišče skladno s 5. alineo 358. člena ZPP v tem obsegu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je razveljavilo besedilo v izreku sklepa, ki je bilo pomotma zapisano („...zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti (kršitve konkurenčne prepovedi) „ ).

9. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v Pravilih tožene stranke v 14. členu urejena možnost izključitve zadružnika zaradi hujših kršitev obveznosti do zadruge. V prvi alinei 2. odstavka je kot hujša kršitev določena kršitev konkurenčne prepovedi, ki jo je tožena stranka očitala tožeči stranki in ugotovila v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe materialnopravno pravilno opredelilo to kršitev kot vsako ravnanje zadružnika, ki je konkurenčno dejavnosti tožene stranke. Ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožena stranka ukvarja s posredništvom pri prodaji živih živali, je pravilno zaključilo, da dogovarjanje zadružnika (tožeče stranke ) o odkupu živine za tretjo osebo, na terenu, na katerem se z odkupom živine ukvarja tožena stranka, predstavlja konkurenčno ravnanje toženi stranki. Pri tem je pravilno zaključilo, da takšno ravnanje zadružnika, pa čeprav le posamično in brez finančne nagrade zanj, ni v interesu zadruge (tožene stranke) in ji škodi. Zato je pravilno zaključilo, da je takšno škodljivo ravnanje zadružnika predstavljalo kršitev konkurenčne prepovedi.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izkazala, da je tožeča stranka to prepoved kršila, s konkretnim ravnanjem in sicer, s tem ko je sodelovala jeseni 2011 (konec oktobra in v začetku novembra) pri odkupu živine od kmeta J. K. za kupca E. H. Pravilno je to ugotovitev oprlo na izpoved priče, J. K., ki je izpovedala, da se je prav tožeča stranka pri odkupu živine za kupca H. dogovarjala o samem odkupu in ceni. Izpoved priče je ocenilo kot prepričljivo, medtem ko pričanju tožeče stranke, da pri predmetnem odkupu pri J. K. ni sodelovala kot pogajalec, ampak si je le ogledovala sončne celice na njegovih objektih, ni poklonilo vere, prav tako pa tudi ne izjavi priče H. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da iz izpovedi prič K. in D. izhaja, da je tožeča stranka tudi v drugih primerih storila podobne kršitve konkurenčne prepovedi, s čimer je toženi stranki škodovala. Drugačno pritožbeno stališče ne drži, prav tako pa ni pomembno, ali je tožeča stranka za ugotovljeno sodelovanje pri odkupu živine prejela kakšno nagrado.

11. Pritožba tudi neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeči stranki v postopku izključitve iz zadruge niso bile kratene njene pravice do obrambe. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoj zaključek o zagotovitvi pravice do obrambe. Tožeča stranka pa zgolj s pritožbenim ponavljanem trditev, ki jih je sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji zavrnilo, ne more uspeti.

12. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške.