Jedro

Ne more biti vsebina začasne odredbe ureditev položaja stranke v drugih postopkih, ki so že končani z dokončno oziroma pravnomočno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

V upravnem sporu tožnik s tožbo izpodbija dovoljenje za izvedbo javnih prireditev Upravne enote Nova Gorica z dne 21.6.2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 10.9.2007. Skupaj s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja po 3. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), in predlaga sodišču, da mu z začasno odredbo prizna položaj stranke oz. stranskega udeleženca v vseh upravnih postopkih, povezanih s H.P. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je predmet v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe dovoljenje, izdano H... d.d., za izvedbo javnih prireditev v okviru "P.p." v času od 21.6.2007 do 8.9.2007, na travniku pred MO. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v tem upravnem sporu ne izpodbija upravnega akta, izdanega v zadevi dovoljenja, danega H... za čezmerno obremenjevanje okolja s hrupom zaradi zvočnih naprav na javni prireditvi, da je čas javnih prireditev dovoljenih z izpodbijano odločbo potekel z dnem 8.9.2007 in da je očitno, da se po tožniku predlagana začasna odredba ne more nanašati na pravno razmerje, ki je bilo urejeno z izpodbijano odločbo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ugotavlja, da o pravnem razmerju, v katerem tožnik zahteva priznanje statusa stranke oz. stranskega udeleženca, ni bilo odločeno z izpodbijano odločbo, pač pa je o razmerju, na katerega se nanaša zahteva za izdajo začasne odredbe, bilo odločeno z drugim dokončnim upravnim aktom, ki pa ni predmet te tožbe (dovoljenje za čezmerno obremenjevanje okolja s hrupom). To pa pomeni, da procesna predpostavka za obravnavanje tožnikove zahteve za začasno odredbo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 ni podana, saj tožnik s tožbo ne izpodbija dokončnega upravnega akta, izdanega v upravni zadevi izdaje dovoljenja za začasno prekomerno obremenjevanje okolja s hrupom. Ker je bilo z izpodbijano odločbo odločeno v upravni zadevi izdaje dovoljenja za izvedbo javne prireditve in ne v upravni zadevi, o kateri je z dokončnim upravnim aktom odločil občinski upravni organ, ki pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob analogni uporabi 36. člena ZUS-1. S pritožbo tožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Med drugim navaja, da gre v zadevi za dalj časa trajajoča pravna razmerja, zato se po njegovem mnenju izdaja začasne odredbe izkaže za zelo potrebno. Meni, da je zato procesna predpostavka za izdajo zahtevane začasne odredbe podana.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Po navedeni določbi lahko tožnik iz razlogov iz 2. odstavka istega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča ter razlogi izpodbijanega sklepa in še dodaja: Predlagana zahteva za začasno odredbo, s katero naj bi sodišče tožniku priznalo položaj stranke oz. stranskega udeleženca v vseh upravnih postopkih, povezanih s H.P., že po naravi stvari ni mogoča. Začasno odredbo na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče namreč izda pri trajajočih pravnih razmerjih, kjer se kot verjetno izkaže, da je taka sporna ureditev medsebojnih razmerij potrebna, da se prepreči nepopravljiv poseg v pravno sfero posameznika, pri čemer pa mora predlagatelj v zahtevi navesti, kakšno konkretno začasno ureditev stanja zahteva (kakšne ukrepe ali prepovedi ali ravnanje naj sodišče odredi), ter verjetno izkazati potrebo po takšni začasni ureditvi, ne more pa biti vsebina začasne odredbe ureditev položaja stranke v drugih postopkih, ki so že končani z dokončno oz. pravnomočno odločbo. Pravno razmerje, ki bi ga bilo treba urediti z začasno odredbo na tej pravni podlagi, mora biti v neposredni zvezi z razmerjem, ki ga izpodbijani akt ureja. Zato tudi ni mogoče izdati začasne odredbe, ki se nanaša na akte, ki bodo šele izdani.

Upoštevaje navedeno, pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 1. odstavkom 72. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.