Jedro

Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme in ga ni mogoče prenašati na sodišče. V pritožbenem postopku ni dopustno dopolnjevati predlog za izdajo začasne odredbe s podrobnejšimi oziroma novimi navedbami o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnica), s katero naj bi do izdaje pravnomočne odločbe v zadevi zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe, to je odločbe Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, s katero je bil pritožnici odmerjen davek od dobička iz kapitala od odsvojitve stanovanja v Ljubljani v znesku 6.873,01 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da pritožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe. Navajala je zgolj, da bo utrpela nepopravljivo škodo, drugih okoliščin pa ni pojasnila, niti ni zanje povedala razlogov, ki bi jih sodišče lahko preizkusilo. Tako ni z ničemer izkazala oziroma niti navedla konkretnih podatkov v smislu zatrjevanih okoliščin glede nastanka težko popravljive škode.

3. Pritožnica v pritožbi poudarja, da je tožbeni zahtevek utemeljen in bi sodišče zahtevani izdaji začasne odredbe lahko ugodilo že brez presojanja pogojev za njeno izdajo oziroma ugotavljanja škode. Že na podlagi javno dostopnih podatkov bi po uradni dolžnosti lahko ugotovilo resničnost njenih navedb o tem, da bi ji izvršitev izpodbijane odločbe povzročila težko popravljivo škodo. Kot je zadostno že pojasnila, je mati samohranilka, ki skrbi in preživlja mladoletno hčer. Ni zaposlena in za hčerko ne dobiva preživnine, nima dohodkov ali drugega premoženja, ima sicer družbo A., d. o. o., za katero pa izkazuje izjemno nizke prihodke in izgubo v poslovanju, poleg tega pa je utrpela hujšo družinsko izgubo in smrt v družini, zaradi česar tudi ni mogla delati. Vse to je razvidno iz uradnih evidenc AJPES, registra upravne enote, registra in evidenc pri centru za socialno delo, kar vse bi moralo sodišče po uradni dolžnosti preveriti. Tako ni ogroženo samo njeno preživljanje, ampak tudi preživljanje njene hčere, zato je pritožba utemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, pritožbene stroške pa naloži v plačilo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme. To stališče predstavlja ustaljeno upravnosodno prakso.(1)

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da pritožnica s svojimi navedbami ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Pravilno je ugotovilo, da pritožnica zgolj z navedbo, da bo utrpela nepopravljivo škodo ob tem, da te ni konkretizirala in za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov, ni izpolnila zahtevanega pogoja za izkazanost težko popravljivo škodo.

8. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožničine navedbe v pritožbi o težkih posledicah oziroma težko popravljivi škodi, povzete v 3. točki te obrazložitve, saj, kot je bilo že navedeno, mora stranka že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vse okoliščine in vsa dejstva ter predložiti dokaze za te navedbe, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode. V pritožbenem postopku namreč ni dopustno dopolnjevati predloga za izdajo začasne odredbe s podrobnejšimi oziroma novimi navedbami o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja.(2) Pritožnica pa, kot je bilo že navedeno, s svojimi navedbami v tožbi oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

9. Prav tako, glede na že zgoraj pojasnjeno trditveno in dokazno breme, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče samo po uradni dolžnosti moralo vpogledati v uradne evidence AJPES, register upravne enote, register in evidence pri centru za socialno delo. Zaradi že opisanih značilnosti odločanja o začasni odredbi ni mogoče na sodišče prenašati dokaznega bremena, temveč je to dolžnost stranke, ki začasno odredbo predlaga.(3)

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1, v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Glej npr. sklepe I Up 81/2015 z dne 13. 5. 2015, I Up 341/2014 z dne 29. 10. 2014, I Up 333/2013 z dne 25. 9. 2013, X Ips 85/2013 z dne 7. 3. 2013;

(2) Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo npr. v sklepih I Up 221/2014 z dne 17. 7. 2014, I Up 333/2013 z dne 25. 9. 2013;

(3) Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo npr. v sklepih U 1/2015 z dne 24. 3. 2015 in I Up 341/2014 z dne 29. 10. 2014, I Up 221/2014 z dne 17. 7. 2014;