Jedro

Ker tožnik v postopku izdaje dovoljenja z dne 11. 10. 2010 ni bil stranka niti stranski udeleženec, tudi ne more biti tožnik v upravnem sporu, naperjenem zoper ta akt.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. V Pg 5506/2011 z dne 31. 7. 2012 tuk. sodišču odstopilo v reševanje tožbo tožnika z dne 7. 4. 2011, v obsegu tožbenega zahtevka pod 3. točko. S tem zahtevkom je tožnik uveljavljal ugotovitev, da je dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino št. 31227 -1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 nično. V obrazložitvi je sodišče pojasnilo, da je bil izpodbijani akt izdan v upravnem postopku in ustreza definiciji iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Tak akt je možno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, v postopku pred Upravnim sodiščem RS.

Z izpodbijanim dovoljenem je Urad RS za intelektualno lastnino Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije dovolil kolektivno upravljanje: 1. za soavtorje avdiovizualnih del, to je avtorja prireditve, pisca scenarija, avtorja dialogov, direktorja fotografije, glavnega režiserja, skladatelja filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu in glavnega animatorja, če je animacija bistven element v avdiovizualnem delu: - pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe in – pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del; 2. za izvajalce, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih: - pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje njihovih izvedb v avdiovizualnih delih, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe; 3. za filmske producente: - pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del na videogramih, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (točka I izreka); odločil, da se dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del, izvajalcev v avdiovizualnih delih in filmskih producentov v zvezi s tonskim ali vizualnim snemanjem avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, nanaša samo na razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic (točka II izreka) ter ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka III izreka).

V tožbi, ki je bila v obsegu 3. točke zahtevka odstopljena temu sodišču, je tožnik uveljavljal (še) ničnost sklepov ustanovne seje Skupščine soavtorjev Zavoda AIPA z dne 14. 4. 2010 ter ničnost Statuta Zavoda AIPA z dne 15. 4. 2010 in Statuta Zavoda AIPA z dne 2. 6. 2010. V tožbi ni posebej navedel, zakaj uveljavlja ničnost predmetnega dovoljenja. V pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2012 je pojasnil, da je dovoljenje nično, ker je bilo izdano na podlagi dveh ničnih statutov.

Toženka je v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrženje, ker tožnik ni bil stranka v postopku izdaje izpodbijanega akta. Prereka pa tudi, da bi bil akt ničen, saj ni podan noben razlog po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, zaradi katerega je odločba lahko nična.

Tožba ni dovoljena.

Ob predhodnem preizkusu tožbe, v katerem mora sodišče ugotoviti, ali so izpolnjeni formalni pogoji za nadaljnje vsebinsko obravnavanje tožbe, sodišče preizkusi tudi, ali je tožbo vložila upravičena oseba. Aktivno legitimacijo v upravnem sporu ureja 17. člen ZUS-1. Po prvem odstavku te določbe je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Stranka v upravnem postopku je oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena ZUP), stranski udeleženec pa oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, lahko upravni spor sproži le, če najprej doseže, da ji upravni organ v postopku izdaje upravnega akta prizna položaj stranke, ali pa če ji upravni organ pravico do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrne (drugi odstavek 17. člena ZUS-1). V tem primeru sproži upravni spor zoper akt, s katerim organ odloči o njeni pravici do udeležbe v postopku.

V postopku izdaje dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 tožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec. Tega tožnik niti ni zatrjeval, prav tako ni oporekal takšni ugotovitvi, ki jo je toženka navedla v odgovoru na tožbo. Da tožnik ni imel položaja stranskega udeleženca v postopku, v katerem je bilo izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje Zavodu AIPA, pa se je sodišče prepričalo tudi z vpogledom v upravne spise, ki jih je predložila toženka.

Ker tožnik v postopku izdaje dovoljenja št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 ni bil stranka niti stranski udeleženec, tudi ne more biti tožnik v upravnem sporu, naperjenem zoper ta akt. Stališče, da je predhodno priznan status stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku, ki teče na zahtevo tretjega, pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe take osebe, je v upravnosodni praksi ustaljeno (sklepi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 120/2011, I Up 57/2011, I Up 217/2008).

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.

Odločitev o zavrženju tožbe vključuje tudi odločitev o stroškovnem zahtevku in temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.