Jedro

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi za tožnico, ki s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 4. 9. 2020, izdano v pritožbenem postopku zoper začasno odločbo z dne 24. 7. 2020, pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Kadar pa tožnik s tožbo svojega pravnega položaja, ne more izboljšati, pravni interes ni podan. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP, tožbo zavrže. Ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, skladno z določbo 274. člena ZPP in zadevo na podlagi 82. člena ZDSS-1 vrnilo v ponovno upravno odločanje, je izpodbijana sodba nezakonita zaradi bistvene kršitve določb ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve: ... z dne 4. 9. 2020 (I. točka izreka) in v začasni odločbi tožene stranke št. zadeve: ... z dne 24. 7. 2020 v prvem odstavku izreka odpravilo znesek 340,27 EUR in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (II. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, glede odpravljenega dela, na novo odločiti o višini delnega nadomestila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je predmet tega sodnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve, ki jo zajema začasna odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 7. 2020, s katero je toženec odločil, da ima tožnica pravico do delnega nadomestila v znesku 340,27 EUR na mesec od 12. 5. 2020 dalje. Začasno odločbo je tožnica izpodbijala s pritožbo, ki jo je toženec z drugostopenjsko odločbo iste številke zadeve z dne 4. 9. 2020 zavrnil ter v reviziji tudi potrdil začasno odločbo. Dne 19. 10. 2020 je toženec izdal odločbo št. zadeve: ..., s katero je odločil, da ima tožnica pravico do delnega nadomestila v višini 340,27 EUR na mesec od 12. 5. 2020 dalje, pri čemer je v tretjem odstavku končne odločbe odločil, da se s to odločbo nadomesti začasna odločba št. ... z dne 24. 7. 2020, torej odločba, ki je predmet tega sodnega spora. Zoper končno odločbo z dne 19. 10. 2020, ki je bila vročena 27. 10. 2020, tožnica ni vložila pritožbe in je tako po poteku 15 dni od vročitve postala dokončna in hkrati tudi pravnomočna. Začasna odločba z dne 24. 7. 2020 tako ne obstaja več oziroma je obstajala samo do izdaje odločbe z dne 19. 10. 2020 in za tožnico nima več nobenih pravnih posledic. Tožnica od pravnomočnosti odločbe z dne 19. 10. 2020 ne more pridobiti več, kot ji je priznano z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 19. 10. 2020. Pravni učinki so bili namreč časovno omejeni do izdaje navedene končne odločbe in tudi, če bi se tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ne bi bilo mogoče vzpostaviti stanja pred izdajo odločbe z dne 19. 10. 2020, saj je ta odločba nadomestila začasno odločbo z dne 24. 7. 2020. To pa pomeni, da ugotovitev nezakonitosti v tem postopku izpodbijanih aktov na pravni položaj tožnice ne bi imela nobenega pravnega učinka. Tožnica ob zaključku prvostopenjskega sodnega postopka ni imela pravnega interesa, s tem pa je odpadla procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka. Gre za vprašanje obstoja procesnih predpostavk za dopustnost same tožbe. Kadar te niso podane, mora sodišče tožbo zavreči. V zvezi s procesnimi predpostavkami navaja, da je procesno pravo del javnega prava, zato sodišče glede procesnih predpostavk, na katere pazi po uradni dolžnosti, upošteva tudi tista procesno pravna relevantna dejstva, ki jih nobenega od strank ni zatrjevala (J. Zobec v komentarju Zakona o pravdnem postopku). Tožba je glede na prvi odstavek 274. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) nedovoljena tudi, če stranka nima interesa za njeno vložitev. S tem, ko je sodišče odločilo o zahtevku tožnice in ji priznalo sodno varstvo, četudi ta zanj ni imela več pravnega interesa, je zagrešilo relativno bistveno kršitev prej navedenih določb postopka, ki je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi sicer je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami postopkovnih pravil, sodišče prve stopnje pa tudi ni pravilno oziroma popolno ugotovilo dejanskega stanja. Ker je predmet socialnega spora odločanje o pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov toženca, mora sodišče tudi glede na zakonsko dikcijo, če meni, da so ti nezakoniti, le-te odpraviti skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Tudi sicer je odločitev sodišča prve stopnje vsebinsko napačna. Poudarja, da je za izračun višine delnega nadomestila zaradi invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu, kot je to podano v obravnavanem primeru, potrebno najprej opraviti izračun invalidske pokojnine po določbi 47. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Če tako izračunana invalidska pokojnina ne dosega višine pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 87. člena ZPIZ-2 ter nadomestilo odmeriti od osnove najmanj v odstotku najnižje pokojninske osnove, ki je za moške za 40 let pokojninske dobe določen v 37. členu ZPIZ-2. Ključno v predmetnem sporu je dejstvo, da je toženec odmero delnega nadomestila naredil od osnove v višini 523,50 EUR. Od navedenega zneska je po določbi drugega odstavka 86. člena odmeril 50 %, kar znaša 261,75 EUR, nato pa je ta znesek povišal še za 30 % skladno z določbo tretjega odstavka 86. člena ZPIZ-2, kar znaša 340,27 EUR. Da je odmera 50 % s povečanjem za 30 % pravilna, izhaja iz 8. točke obrazložitve sodbe. Nadalje poudarja, da toženec odmernega odstotka 57,25 % ni uporabil za izračun delnega nadomestila. Ta odstotek je toženec uporabil za namene vmesnega izračuna invalidske pokojnine po dejanski osnovi. To je toženec izračunal v višini 391,71 EUR. Ker je bil ta znesek nižji od zneska 523,50 EUR, kar je invalidska pokojnina, odmerjena od najnižje pokojninske osnove, je toženec tožnici odmeril nadomestilo po določbi prvega odstavka 87. člena ZPIZ-2 od zajamčene osnove in ne od invalidske pokojnine po dejanski osnovi. Za izračun invalidske pokojnine po dejanski osnovi ne bi mogel biti višji od 523,50 EUR tudi, če bi toženec upošteval odmerni odstotek v višini 58,50 %. To pokaže preprost matematični izračun, pri katerem se znesek dejanske pokojninske osnove 684,22 EUR pomnoži z 58,50 ter deli s 100. Višina tako izračunane invalidske pokojnine po dejanski osnovi bi bila 400,26 EUR, kar pa še vedno ne presega 523,50 EUR in bi v vsakem primeru toženec odmerjal delno nadomestilo po določbi prvega odstavka 87. člena ZPIZ-2 in sicer od osnove, kakršna je določena v četrtem odstavku sklepa, to je od 523,50 EUR, ki je že vključevala odmerni odstotek 58,50 %. Ker sodišče ni samo opravilo preprostega matematičnega izračuna je tako dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je zaključilo, da je toženec pri odmeri delnega nadomestila upošteval napačen odmerni odstotek. Nenazadnje pa je sodišče s tem, ko je tožencu naložilo izdajo novega upravnega akta v višini delnega nadomestila kršilo tudi določbo 82. člena ZDSS-1, ki sodišču prve stopnje dopušča, da zadevo vrne v novo odločanje upravnemu organu le, če bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 82. člena ZDSS in določbe 274. člena ZPP, izpodbijana sodba pa zaradi tega ni zakonita.

5. V tem postopku je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca z dne 4. 9. 2020 v zvezi s prvostopno začasno odločbo z dne 24. 7. 2020. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnica pravico do delnega nadomestila v znesku 340,27 EUR na mesec od 12. 5. 2020 dalje. S citirano dokončno odločbo z dne 4. 9. 2020 je toženec zavrnil tožničino pritožbo in takšno začasno prvostopno odločbo potrdil. 6. Iz obrazložitve citirane odločbe je razvidno, da je bila začasna odločba izdana, ker še niso bili znani valorizacijski količniki za leto 2019, hkrati pa je v obrazložitvi navedene odločbe pojasnjeno, da bo dokončna odmera delnega nadomestila opravljena po 35. členu ZPIZ-2, ko bodo znani valorizacijski količniki za preračun osnov iz prejšnjih let na raven povprečne plače izplačane za leto 2019 ter da bodo pri dokončni odmeri upoštevane določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 75/2019, v nadaljevanju ZPIZ-2G), ki spreminjajo določitev odstotkov za odmero pravice.

7. Z dokončno odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 10. 2020 (to je še preden je sodišče odločilo s sporno sodbo) je toženec delno nadomestilo tožnici že dokončno odmeril. Z njo je odločil, da ima tožnica pravico do delnega nadomestila v znesku 340,27 EUR na mesec od 12. 5. 2020 dalje in hkrati odločil, da se s to odločbo nadomesti začasna odločba št. ... z dne 24. 7. 2020. 8. Odločbe z dne 19. 10. 2020 tožnica ni izpodbijala tako, da je po preteku pritožbenega roka postala dokončna in tudi pravnomočna in je v celoti nadomestila začasno odločbo z dne 24. 7. 2020. V citirani odločbi je med drugim še pojasnjeno, da so bile pri dokončni odmeri upoštevane tudi določbe ZPIZ-2G in valorizacijski količniki, objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije št. 78/2020 in uskladitve pokojnin v letu 2020. 9. Navedeno pomeni, da ima tožnica z odločbo z dne 19. 10. 2020 dokončno odmerjeno denarno nadomestilo in da začasna odločba, ki je obstajala do izdaje odločbe z dne 19. 10. 2020, ne obstaja več in tudi za tožnico nima več nobenih pravnih posledic. Pritožba pravilno navaja, da tudi v primeru, če bi se tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ne bi bilo mogoče vzpostaviti stanja pred izdajo odločbe z dne 19. 10. 2020, saj je ta odločba nadomestila začasno odločbo z dne 24. 7. 2020, ki se v tem postopku izpodbija. To pa pomeni, da ugotovitev nezakonitosti v tem postopku izpodbijanih aktov (odločbe z dne 24. 7. 2020 in z dne 4. 9. 2020) na pravni položaj tožnice ne bi imela nobenega pravnega učinka. Tožnica za tožbo, ki je predmet tega sodnega postopka, ob zaključku prvostopenjskega sodnega postopka ni imela pravnega interesa, s tem pa je odpadla procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka.

10. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi za tožnico, ki s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 4. 9. 2020, izdano v pritožbenem postopku zoper začasno odločbo z dne 24. 7. 2020, pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Kadar pa tožnik s tožbo svojega pravnega položaja, ne more izboljšati, pravni interes ni podan. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP, tožbo zavrže. 11. Ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, skladno z določbo 274. člena ZPP in zadevo na podlagi 82. člena ZDSS-1 vrnilo v ponovno upravno odločanje, je izpodbijana sodba nezakonita zaradi bistvene kršitve določb ZPP.

12. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določbe pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta "a contrario" pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitvena sodba. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako J. Zobec v Pravdnem postopku: Zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, strani 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje na utemeljeno pritožbo toženca, spremenilo tako, da je tožbo na podlagi 274. člena ZPP zavrglo.

13. Dodatno pa poudarja naslednje.

14. Pravna podlaga za odločanje o delnem nadomestilu je ZPIZ-2 v 1. alineji drugega odstavka 86. člena v zvezi s 47. členom ter 37. členom ZPIZ-2. V konkretnem primeru pa je odločilna tudi določba prvega odstavka 87. člena ZPIZ-2, ki določa, da se nadomestilo iz 80., 84., 85. in 86. člena tega zakona, torej tudi delno nadomestilo, odmerijo od osnove najmanj v odstotku najnižje pokojninske osnove, ki je za moške za 40 let pokojninske dobe določen v 37. členu tega zakona. Inštitut najnižje pokojninske osnove je potrebno uporabiti v primeru, ko invalidska pokojnina, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, ne dosega zneska pokojnine, odmerjene od 58,50 % najnižje pokojninske osnove. Gre za določbo, ki delovnim invalidom, ki imajo pravico do nadomestil iz invalidskega zavarovanja, zagotavlja minimalno socialno zaščito. Ključno v predmetnem sporu je prav dejstvo, da je toženec odmero delnega nadomestila opravil od osnove v višini 523,50 EUR, to je od zneska, ki predstavlja najnižjo osnovo za odmero nadomestila, kot je bila na podlagi prvega odstavka 87. člena ZPIZ-2 določena s sklepom od 1. 1. 2020 do 30. 11. 2020. Znesek 523,50 EUR predstavlja 58,50 % od najnižje pokojninske osnove iz 1. člena sklepa, to je od pokojninske osnove v višini 894,88 EUR.

15. Od navedenega zneska je toženec po določbi drugega odstavka 86. člena odmeril 50 % (ker ima tožnica priznano pravico do dela v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno), kar znaša 261,75 EUR. Nato je ta znesek povišal še za 30 % skladno z določbo tretjega odstavka 86. člena ZPIZ-2 (ker je tožnica pričela delati na drugem delovnem mestu), kar znaša 340,27 EUR.

16. Znesek delnega nadomestila v višini 340,27 EUR presega znesek delnega nadomestila, če bi ga toženec tožnici odmeril od njenih dejanskih dohodkov oziroma od dejanske osnove. Tožničina dejanska pokojninska osnova znaša 684,22 EUR tako, da bi ob upoštevanju odmernega odstotka 58,50 % izračunana invalidska pokojnina po dejanski osnovi znašala 400,26 EUR, to pa je manj kot 523,50 EUR invalidska pokojnina odmerjena od najnižje pokojninske osnove. V znesku, ki ga je toženec upošteval kot osnovo za odmero nadomestila je že upoštevan pravilen na podlagi novele ZPIZ-2G spremenjen odmerni odstotek 58,50 %. Odmerni odstotek 57,25 % je toženec uporabil za namene vmesnega izračuna invalidske pokojnine po dejanski osnovi. To dejansko osnovo je toženec izračunal v višini 391,71 EUR. Ker je bil ta znesek nižji od zneska 523,50 EUR, ki predstavlja invalidsko pokojnino odmerjeno od najnižje pokojninske osnove (najnižja pokojninska osnova je po sklepu znašala 894,88 EUR, upoštevajoč 58,50 % odmerni odstotek, to znaša 523,50 EUR), je toženec odmerjal nadomestilo po določbi prvega odstavka 87. člena ZPIZ-2 od zajamčene osnove in ne od invalidske pokojnine po dejanski osnovi in kar je bistveno, je pri odmeri delnega nadomestila upošteval tudi odmerni odstotek v višini 58,50 % (odločba z dne 19. 10. 2020).

17. Vse navedeno pomeni, da ima tožnica odmerjeno delno nadomestilo odmerjeno od invalidske pokojnine odmerjene od najnižje pokojninske osnove in ima s tem zagotovljeno minimalno socialno zaščito.