Jedro

Sodišče prve stopnje dejansko ni uporabilo določbe 46. člena ZD, saj ni izvedlo postopka za vračunavanje daril v dedni delež toženk, ki bi jima pripadal po pokojnem. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način pridobil v dar od zapustnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo opr. št. P 88/2014 z dne 5. 12. 2014 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da sta toženi stranki kot zakoniti dedinji in sicer T. Š. in R. K. W. dedno odpravljeni po pokojnem J. K. in jima zato na račun njunega dednega deleža na podarjenem premoženju tožnici kot zakoniti dedinji, ne pripada ničesar več. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da zapuščinski postopek po pokojni J. K. ni bil izveden in zato znesek katerega sta z darilno pogodbo z dne 1. 6. 2005 pridobili toženki, predstavlja izplačilo dednega deleža po materi. Mati je namreč bila solastnica stanovanja, katerega je pokojni prodal in je nato na račun njunega dednega deleža vsaki izmed dedinj izplačal 3,000.000,00 takratnih SIT. Vrednost stanovanja je bila 10,000.000,00 SIT in znesek katerega je pokojni podaril toženkama predstavlja približno toliko, kot znesek katerega bi podedovali toženki po materi. Zato je sodišče zaključilo, da je več dokazov, ki kažejo, da je izplačilo dvakrat po 3,000.000,00 SIT predstavljalo ženin oziroma materin delež, ne pa dedno odpravljenost toženk po očetu. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica z laično pritožbo. Podaja pritožbo, v kateri navaja, da je tožeča stranka dokazala, da sta toženki prejeli vsaka po 3,000.000,00 SIT kot darilo, saj tako izhaja iz darilne pogodbe z dne 1. 6. 2005. Sodišče prve stopnje je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je špekuliralo, s kakšnim namenom je pokojni izročil ta denarni znesek toženkama. Tožeča stranka v tožbi niti ni zatrjevala, da je pokojni želel dedno odpraviti svoji hčerki, temveč zgolj dejstvo, da sta prejeli darilo vsaka po 3,000.000,00 SIT. V takšnem primeru bi pa moralo sodišče pravilno uporabiti določbo člena 46 ZD, konkretno določbo tretjega odstavka, saj pokojni ni izjavil v tej darilni pogodbi, da se darilo naj ne vračuna v dedni delež po njemu za primer smrti. Pokojni je hčerkama podaril del kupnine, ker je pač imel denar, nikakor pa to ne dokazuje, da je štel podarjeni znesek kot izplačilo deleža po pokojni materi. Pokojni je prodal stanovanje v času, ko je začel življenjsko skupnost s tožečo stranko, zaradi česar je še bolj verjetno, da je želel hčerkama nakloniti del svojega premoženja, ne pa del premoženja po svoji pokojni ženi. Tožeča stranka je predstavila dokaze in argumente, na podlagi katerih je bolj upravičeno sklepati, da je bila pogodba, s katero je tožnica pokojnemu priznala delež na svojem stanovanju v bistvu darilna pogodba. S temi navedbami je tožnica v prvi pripravljalni vlogi razširila trditveno podlago glede obsega zapuščine, vendar se sodišče o tem sploh ni izreklo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo zakaj naj bi bila pokojna mati toženih strank solastnica stanovanja. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju toženih strank je odločitev sodišča popolna in pravilna. 46. člen Zakona o dedovanju določa, da se vsakemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način prejel v dar od zapustnika, razen če je zapustnik ob daritvi ali pozneje izjavil, da se darilo ne vračuna v delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja. Sodišče zato ni nepravilno uporabilo materialnega prava. Tožeča stranka nikoli ni zanikala, da je bilo stanovanje, katerega je prodal pokojni, v solasti tudi njegove takratne žene. Stanovanje je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze in sodišče je kot nesporno ugotovilo, da ni bil izveden zapuščinski postopek po pokojni J. K. in tako o njeni zapuščini ni bilo odločeno na sodišču. Po mnenju toženih strank so razlogi sodišča prve stopnje pravilni in prepričljivi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je na podlagi dejstev in sicer, da je bilo darilo dejansko dedni delež po pokojni materi zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da sta bili toženi stranki dedno odpravljeni. Zato je zavrnilo zahtevek z vsebino, da toženima strankama na račun nujnega deleža na podarjenem premoženju tožnici A. M., to je na ½ posameznega dela stavbe št. ..., ne pripada ničesar več.

6. Ker so predmet dedovanja po pokojnemu J. K. le manjša denarna sredstva, je zato bilo dokazno breme na tožeči stranki, da dokaže večji obseg zapustnikovega premoženja kot pa znašajo le denarna sredstva okoli 700,00 EUR. Lastninsko pravico na polovici stanovanja, katerega je tožeča stranka dobila po darilni pogodbi po pokojnem je po ugotovitvi zapuščinskega sodišča tožnica zemljiškoknjižno že prenesla nase. Na tožeči stranki je tako bilo dokazno breme, da dokaže obseg premoženja (tudi glede darilne pogodbe za primer smrti), da bi se lahko ugotavljala dedna odpravljenost toženih strank tudi glede tega premoženja - zapuščine. Ker temu dokaznemu bremenu ni zagotovila, je zato iz teh razlogov pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek o dedni odpravljenosti toženk. Sodišče prve stopnje dejansko ni uporabilo določbe 46 člena ZD, saj ni izvedlo postopka za vračunavanje daril v dedni delež toženk, ki bi jima pripadal po pokojnem. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način pridobil v dar od zapustnika. Sodišče teh določb ni upoštevalo, saj ni vštevalo v dedni delež, kateri bi šel toženkama tudi na ½ podarjenega stanovanja, po zapustniku prejetih daril. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da toženi stranki nista dedno odpravljeni in je tako na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da toženki še nista dedno odpravljeni, saj tožnica ni uspela dokazati obsega in vrednosti vsega zapustnikovega premoženja in pa vrednost prejetih daril, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da sta toženki bili dedno odpravljeni. Vštevanje daril se opravi le na podlagi zahtevka sodedičev (člen 58 ZD), in sicer po tistem, ko sodišče prve stopnje ugotovi obseg premoženja po zapustniku. Tudi sodišče druge stopnje je v sklepu opr. št. Cp 702/2013 z dne 6. 3. 2014 zapisalo (točka 7 obrazložitve), da bo A. M. v pravdnem postopku morala dokazati, da sta bili nujni dedinji v celoti s prejetim darilom dedno odpravljeni in da od njej ji podarjenega premoženja nista upravičeni zahtevati ničesar več. V nasprotnem primeru bo sodišče prve stopnje o zadevi odločalo, kot da trditev o dedni odpravljenosti dedinja A. M. ni podala. Ker pa je sodišče ugotovilo, da dedinji nista dedno odpravljeni glede tega premoženja, katerega obseg še ni v celoti ugotovljen, zato ni uporabilo določbe člena 46 ZD in je odločitev pravilna. Iz pravnomočnega sklepa zapuščinskega sodišča D 21/2013 z dne 30. 8. 2013 med drugim izhaja, da bo o vračanju daril v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža odločalo zapuščinsko sodišče. Pokojni oporoke namreč ni napravil. Iz poteka zapuščinskega postopka pa je mogoče zaključiti, da dedinji po pokojnem, to je sedanji toženki, v zapuščinskem postopku še nista podali izjave po ZD glede ½ posameznega dela stavbe št. ... v stavbi št. ..., k.o. ... (ID znak ...) in sicer, da to premoženje spada v zapuščino po pokojnem J. K. 7. Sodišče druge stopnje je ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdne stranke niso priglasile.