Jedro

ZBPP v okviru 24. člena, ki se nanaša na dejstva in okoliščine zadeve, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, govori tudi o interesu pravičnosti, na kar napotuje tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem gre za to, da se zagotovi pravica do poštenega sojenja. Ali je ta zagotovljena z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazensko preiskovalni zadevi opr. št. I Kpr 54289/2012, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Celju. Tožnikova prošnja je bila zavrnjena na podlagi določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki določa tako imenovani objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Navedeni pogoj se nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Pri presoji izpolnjevanja navedenega pogoja je tožena stranka prebrala navedbe prosilca ter vpogledala v spis Okrožnega sodišča v Celju, iz katerega izhaja, da zoper tožnika teče preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 205. člena Kazenskega zakonika. Po naši zakonodaji brezplačna pravna pomoč v kazenskih zadevah ne pripada vsakemu obdolžencu, ki izpolnjuje finančni pogoj. V kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti, posledica te domneve pa je, da se obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv ter da mora sodišče v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in mednarodno zakonodajo je ta pravica fakultativna. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. členu določa, da dobi obdolženec zagovornika, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Ker v obravnavanem primeru obramba ni obvezna, je treba gledati na interes pravičnosti, na kar se opira tudi določba 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne določa, zato je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Na podlagi zbranih podatkov je tožena stranka ocenila, da ne gre za pravno in dejansko tako zapleten postopek, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku samo zato dodeli zagovornik, prav tako tega ni mogoče sklepati glede na višino zagrožene kazni. Tožena stranka v podatkih spisa tudi ni našla okoliščin, zaradi katerih prosilec ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka postopka oziroma ne bi bil sposoben podati svojega zagovora. Glede na to po presoji tožene stranke ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

Tožnik v tožbi ugovarja, da ima po določbi Ustave RS in Evropski konvenciji o človekovih pravicah vsakdo pravico, da se v kazenskem postopku brani s strokovno pomočjo zagovornika, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka, vendar je navedena določila nepravilno povezovala z določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Pri tem ni pojasnila, zakaj šteje, da je v tej določbi zajeto tudi problematizirano vprašanje. Abstraktno sklicevanje na pojem pravičnosti ne more zadoščati za utemeljitev, da tožnik ni upravičen do brezplačne pravne pomoči zagovornika. V kazenskem postopku si stojita nasproti posameznik in država, v takšnem sistemu pa je vsakdo, ki je v postopku brez zagovornika, izgubljen. Navzočnost zagovornika je zato najboljše jamstvo za zakonitost postopka, prav tako se s tem vzpostavi strokovna enakost. Kazenska zadeva, ki se vodi proti tožniku, je zanj izjemno pomembna. Da dokaže svojo nedolžnost potrebuje strokovno pomoč zagovornika, saj bo lahko le tako pravno argumentiral dokazne predloge oziroma zahteval izključitev že pridobljenih dokazov. Res je, da mora sodišče v kazenskem postopku samo preveriti vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist, vendar je to v kontekstu razpravljanja o obdolženčevi pravici do obrambe neprimerno. Prav tako je nerazumljivo stališče sodišča, da je dodelitev zagovornika očitno nerazumna in da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. S tem tožena stranka skuša prejudicirati izid kazenskega postopka in nakazuje, da šteje, da bo tožnik v kazenskem postopku spoznan za krivega. Za kaj takega pa sodišče nima nobene podlage. V zadevi je ključno, da interes pravičnosti in morale terjata, da se tožnik brani s strokovno pomočjo zagovornika. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Prav tako predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Z zakonom je lahko brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno (prvi odstavek 3. člena ZBPP). Pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči sta določena v 13. in 24. členu ZBPP. Prvi pogoj se nanaša na tako imenovani subjektivni pogoj, to je izpolnjevanje finančnega cenzusa, medtem ko se drugi pogoj nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in če je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V skladu z določbo tretjega odstavka istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Navedena določba 24. člena ZBPP ne samo da daje pravno podlago, temveč tudi nalaga organu za brezplačno pravno pomoč, da pri presoji upravičenosti do BPP upošteva tudi okoliščine in dejstva konkretne zadeve. Takšno stališče je zavzeto tudi v sodni praksi, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013. V obravnavanem primeru je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč v okviru kazensko preiskovalnega postopka. Pravica do zagovornika, kot je že navedla tožena stranka, v našem pravnem redu ni absolutna. Ustava RS določa le možnost obdolženca, da se brani s pomočjo zagovornika, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, pa ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. V konkretnem primeru ne gre za postopek, kjer je obvezna obramba v smislu določb Zakona o kazenskem postopku, zato se za postavitev zagovornika uporabljajo določbe ZBPP. To pomeni, da mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa ta zakon, med drugim tudi pogoj iz 24. člena. Glede na takšno pravno ureditev tožnik neutemeljeno ugovarja, da tožena stranka določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP nepravilno povezuje s pravico do strokovne obrambe.

ZBPP v okviru 24. člena, ki se nanaša na dejstva in okoliščine zadeve, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, govori tudi o interesu pravičnosti, na kar napotuje tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem gre za to, da se zagotovi pravica do poštenega sojenja. Ali je ta zagotovljena z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V upravnosodni praksi se je glede navedenega oblikovalo stališče, da je pri tem treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj te druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom. Upoštevaje navedene okoliščine se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da glede na težo očitanega kaznivega dejanja, zbrano dokazno gradivo, v postopku predlagane dokaze ter osebnost tožnika niso izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka postopka ter da ne bi mogel podati svojega zagovora in predlagati dokazov ter odgovarjati na posamezna vprašanja. Posledično zato tudi ni mogoče sklepati, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe.

Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo tožbeni ugovori tožnika. ZBPP v zvezi s kazenskimi postopki namreč ne določa drugačnih pravic kot jih imajo stranke v drugih sodnih postopkih. To pomeni, da možnost dodeljevanja BPP obdolžencem v kazenskih postopkih, kljub posebnostim teh postopkov, ne more biti drugačna od možnosti dodelitve BPP v drugih sodnih postopkih. Ker torej mora prosilec za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati tudi pogoj iz 24. člena ZBPP, je neutemeljen tožbeni ugovor, da je razpravljanje o vsebini očitkov obtožbe neprimerno in v nasprotju z zakonsko domnevo nedolžnosti. Sicer pa tožnik lastno nezmožnost, da dokaže svojo nedolžnost, pojasnjuje le z abstraktnim sklicevanjem na zahtevnost konkretnega postopka ter na svojo pravno laičnost. Z navedenimi ugovori pa ni uspel prepričati sodišča, da odločitev tožene stranke, glede na okoliščine, ki jih je ta ugotovila v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ter njegovo osebnostjo, v povezavi tudi s procesnimi jamstvi, na katera mora paziti kazensko sodišče po uradni dolžnosti, ni pravilna.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka. O predlogu za taksno oprostitev pa sodišče ni odločilo, ker se v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopkih o odobritvi brezplačne pravne pomoči takse ne plačajo.