Jedro

Če ima oseba pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v zakonu drugače določeno. Toženka bi bila pooblaščenko načeloma res dolžna sama obvestiti o že razpisanem naroku, vendar le, če bi si jo izbrala sama. Ne velja pa to v primeru, ko ji je bila dodeljena v okviru brezplačne pravne pomoči, še posebej, če ji odločba o BPP do naroka ni bila vročena (in tako niti ne ve, katera oseba jo bo zastopala). Sodišče bi zato moralo na narok vabiti tudi pooblaščenko; ker tega ni storilo, toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne in sklep potrdi.

Pritožbi zoper zamudno sodbo se ugodi, sodba se v izpodbijanem ugodilnem delu (v I. in II. točki izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku v 15 dneh znesek 7.001,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, kot je vse razvidno iz I. točke izreka sodbe; odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 342,69 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); kar je zahteval tožnik več, je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (III. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se vrnitev v prejšnje stanje (po predlogu toženke) ne dovoli.

Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo (z dvema dopolnitvama) iz pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče izdalo zamudno sodbo iz razloga, ker na obravnavo nista pristopili ne toženka in ne njena pooblaščenka (282. člen ZPP). Odločitev je nezakonita. Toženki je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 567/2008 z dne 24.4.2009, odobrena brezplačna pravna pomoč, v osebi odvetnice M. H., ki je odločbo prejela 7.5.2009. Okrožno sodišče v Ljubljani, pravdni oddelek, ki vodi to zadevo, je odločbo prejelo 6.5.2005. To pa pomeni, da je imelo sodišče dovolj časa, da o datumu obravnave, 2.6.2009, seznani pooblaščenko toženke in je v skladu z določili ZPP povabi na glavno obravnavo. Sodišče pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj pooblaščenki toženke ni poslalo vabila, ampak je očitno štelo, da to ni potrebno in ocenilo, da je za obravnavanje zadeve dovolj že zgolj formalno izkazano vabilo toženki, pri čemer pa je bilo povsem jasno, da toženka na glavno obravnavo ne bo pristopila. S takšnim nezakonitim postopanjem je sodišče toženki preprečilo možnost pravičnega in zakonitega obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo tudi ustavno in človekovo pravico do sodnega varstva. Vabilo za glavno obravnavo 2.6.2009 tudi toženki ni bilo pravilno vročeno. Toženka se ne nahaja na naslovu C. 49, Ljubljana, o čemer je bilo sodišče obveščeno tudi z dopisom, ki ga je prejelo dne 10.4.2009. Sodišče bi moralo pred razpisom nove glavne obravnave preveriti, ali toženka dejansko biva na naslovu, na katerem ji je bilo vabilo fiktivno vročeno. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 2.6.2009 izhaja tudi, da je tožeča stranka spremenila tožbo, saj je povečala obstoječi zahtevek. Sodišče ni poslalo v izjavo zapisnika niti toženki niti njeni pooblaščenki niti ni sprejelo sklepa o dovolitvi spremembe (185. člen ZPP). Polovica najemnine za sporno stanovanje ne more znašati 250,00 do 325,00 EUR. Sodišče bi moralo angažirati izvedenca. Napačna je tudi stroškovna odločitev oziroma se te ne da preizkusiti. V dopolnitvah pritožbe pa še navaja, da je za odločanje pristojno okrajno sodišče, saj toženka, kot rečeno, v zvišanje tožbenega zahtevka ni privolila. Toženka ni več lastnica stanovanja, zato v zadevi ni pasivno legitimirana. Stanovanje bi moralo biti razdeljeno, da bi tožnik lahko uveljavljal tožbeni zahtevek. Domik nepremičnine je bil nezakonit, ni mogoče nezakonito razlastiti materialnega lastnika, to je vprašanje, ki ga bo obravnavalo ESČP v postopku zoper RS. Sodišče mora po uradni dolžnosti prekiniti postopek. Zahtevek je prekludiran (196. člen OZ).

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Zoper sklep se toženka prav tako pritožuje iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in zamudna sodba razveljavi, podredno pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ne toženka in ne njena pooblaščenka na narok za glavno obravnavo dne 2.6.2009 nista pristopili iz upravičenega razloga, saj z datumom naroka nista bili seznanjeni, torej iz upravičenega razloga v smislu 1. odst. 116. člena ZPP. Sodišče bi moralo na podlagi predloga razpisati narok, česar pa ni storilo, in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (2. odst. 120. člena ZPP). V pravočasni dopolnitvi pritožbe pa še navaja, da je sodišče s takšnim postopanjem kršilo temeljno pravico do enakopravnosti, ki izhaja iz 2. odst. 14. člena Ustave RS in toženkino pravico do obrambe, ki izhaja iz 22. člena Ustave.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper zamudno sodbo je utemeljena.

K pritožbi zoper sklep: Pravilen in v skladu s trditvami same toženke je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjuje, da ji je bila z opustitvijo vročitve odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, torej brez njene krivde. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče, ni mogoče uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak je razlog le opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Uveljavljani razlog lahko toženka (in ga tudi je) uveljavlja le s pritožbo zoper zamudno sodbo.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper zamudno sodbo: V tej zadevi je toženka zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Z odločbo z dne 24.4.2009, ji je bila pomoč odobrena, za izvajanje pa je bila določena M. H., odvetnica v Kranju (list. št. 97). Izvod odločbe je prispel v predmetni pravdni spis dne 6.5.2009 (list. št. 96). Narok za glavno obravnavo za dne 2.6.2009 je bil razpisan že prej, dne 14.4.2009, zato je bila nanj vabljena le toženka. Kljub vložitvi odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v spis že dne 6.5.2009, sodišče prve stopnje odvetnice M. H. na glavno obravnavo, razpisano za dne 2.6.2009, ni vabilo. Očitno je menilo, da je dolžnost toženke, da o razpisanem naroku sama obvesti pooblaščenko (v sodbi je zapisalo „toženka je namreč zastopana po sedanji pooblaščenki šele po tem, ko je že prejela vabilo na glavno obravnavo“). Na prvi narok za glavno obravnavo nista pristopili ne toženka (tej je bilo vabilo vročeno s fikcijo) in ne njena pooblaščenka, zato je sodišče prve stopnje (ob ugotovitvi ostalih pogojev) izdalo zamudno sodbo (2. odst. 282. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi trditvami, da je v konkretnem primeru s takšnim postopanjem sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj glede na takšno postopanje, toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Če ima oseba pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v zakonu drugače določeno (1. odst. 137. člena ZPP). Pritožbeno sodišče bi se strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila toženka pooblaščenko dolžna sama obvestiti o že razpisanem naroku, če bi si toženka sama izbrala pooblaščenko. Tako pa je le zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ali ji je bila pomoč odobrena in katero osebo je pristojna služba določila za izvajanje brezplačne pravne pomoči, pa je lahko izvedela šele z vročitvijo odločbe. Da ji je bila ta odločba vročena do naroka 2.6.2009, pa iz spisa ni razvidno. Nasprotno, iz podatkov v spisu z veliko stopnjo verjetnosti izhaja, da ji do tega dne odločba ni bila vročena. Ob tolikšni stopnji verjetnosti, da ji odločba ni bila vročena in da torej ni bila seznanjena, katero osebo ji je sodišče določilo za nudenje strokovne pravne pomoči in da zato te osebe ni mogla obvestiti o datumu obravnave, pa bi moralo sodišče prve stopnje na narok dne 2.6.2009 vabiti tudi odvetnico M. H.. Ker tega ni storilo, toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Poleg tega je tožnik na tem naroku (spet - prvič je to storil z vlogo z dne 23.10.2007) povečal obstoječi zahtevek, za dodatno obdobje, od novembra 2007 do konca glavne obravnave, kar pomeni objektivno spremembo tožbe (1. in 2. odst. 184. člena ZPP). Na naroku kot rečeno nista bili prisotni ne toženka in ne njena pooblaščenka. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje postopati po določbi 6. odst. 185. člena ZPP, preložiti narok in toženi stranki poslati prepis zapisnika o tem naroku. Ker tega ni storilo, ampak je zadevo zaključilo in izdalo zamudno sodbo, je tudi s tem zagrešilo že očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni bilo odgovorjeno, ne gre za odločitev pomembno navedbo (1. odst. 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je še sklenilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo in sicer na podlagi 3. in 4. odst. 165. člena ZPP.