Jedro

V skladu z gradbeno pogodbo je drugotožena stranka (izvajalec) v spornem času izvajala demontažo armstrong stropa ter slikopleskarska dela v prostorih prvotožene stranke (investitorja). Direktor drugotožene stranke je opravljal demontažo stropa, tožnik pa mu je pri tem pomagal. Tožniku je ob demontaži stropa nenadoma padel v oko tujek oziroma prah. Z zaščitnimi očali bi se bilo mogoče tovrstni poškodbi izogniti. Drugotožena stranka se je v gradbeni pogodbi zavezala, da bo med izvajanjem samostojno poskrbela za vse potrebne ukrepe varstva pri delu in varstva pred požarom, za morebitne opustitve ukrepov pa bo prevzela popolno odgovornost. Zato je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za vtoževano škodo, saj ni zagotovila varnega dela oziroma varnega delovnega okolja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka), kar pa je tožnik zahteval več, pa zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 927,73 EUR in drugotoženi stranki v višini 704,86 EUR, oboje v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (IV. izreka). Zavrnilo je zahtevek zoper prvotoženo stranko in zahtevek, da sta toženi stranki solidarno odgovorni plačati odškodnino tožniku (V. izreka).

Drugotožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper 1. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker tožnik drugotoženi stranki ni pomagal, zato tudi ni bil naprošen in tudi takšne potrebe ni bilo, pač pa je v tem času, ko je drugotožena stranka opravljala dela, sedel v pisarni in tam delal. Sicer pa prah ne more poškodovati človeka in je prisoten tako v notranjih prostorih kot tudi izven prostora. Poleg tega tožnik tudi ni v nobenem razmerju z drugotožencem, nikoli ni pri njem delal, za kar drugotoženec tudi ni imel nobene potrebe po zagotavljanju varnega dela. Takšne plošče je drugotoženec demontiral velikokrat in nikoli ni bilo nobenega problema, saj vsa dela opravlja drugotoženec sam. Drugotožena stranka je 15. 7. 2006 demontirala armstrong strop v galeriji, tožnik je imel ključe od tega prostora in je skladno z dogovorom prišel odklenit ta prostor, da je lahko drugotožena stranka opravila svoja dela. Galerija ima dva prostora - razstavni prostor, kjer je bil armstrong strop, ki ga je drugotožena stranka demontirala, ter pisarno, v kateri se je v času demontaže zadrževal tožnik. Tožnik ni ničesar delal, bil je v pisarni, ki je ločena in v kateri se niso izvajala adaptacijska dela. Ko je drugotožena stranka končala s svojimi deli, je tožnik zaklenil prostor in odšel domov. Zahtevek tožnika je neutemeljen tudi po višini, saj je na pregledu 17. 7. 2006 bilo ugotovljeno, da ima tožnik le vnetje, ki zagotovo ni huda poškodba, takšno vnetje ne povzroča nobenih telesnih bolečin niti ne predstavlja trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je le rahla nevšečnost, ki pa je bila hitro odpravljena z uporabo predpisane terapije. Drugotožena stranka se pritožuje zoper izrek o stroških postopka, saj jih je sodišče prve stopnje odmerilo v prenizkem znesku, še zlasti, ker sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za zastopanje po odvetniku na prvem naroku za glavno obravnavo po tarifni št. 15/3a, to je v višini 400,00 EUR in je priznalo zastopanje le v višini 200,00 EUR.

Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da kot nedovoljeno zavrže pritožbo drugotožene stranke v delu, ko slednja izpodbija odločitev tudi glede zavrnitve tožbenega zahtevka nasproti prvotoženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka, o čemer v nadaljevanju.

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo solidarno od prvotožene in drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika zoper prvotoženo stranko in ugotovilo krivdno odgovornost drugotožene stranke.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da so se pri prvotoženi stranki izvajala dela na podlagi tripartitne gradbene pogodbe med financerjem občino A., investitorjem - prvotoženo stranko ter izvajalcem - drugotoženo stranko (B3); - da je v skladu z gradbeno pogodbo drugotožena stranka izvajala v času od 15. 7. 2006 dalje demontažo armstrong stropa ter slikopleskarska dela v prostorih prvotožene stranke; - da po izpovedi direktorja drugotožene stranke, ki je osebno tudi opravljal demontažo plošč, v ploščah ni bilo nobene steklene volne, demontažo pa je izvrševal tako, da je potem, ko je stropno ploščo odstranil s stropa, pri tem stal na lestvi, stropno ploščo vrgel na tla, tožnik pa mu je pomagal plošče odnesti iz prostora v vozilo, s katerim so se plošče odpeljale; - da je B.B., zaposlena pri prvotoženi stranki, ki je bila prisotna v galeriji, ko se je demontiral strop, videla, kako so se snemale plošče, da je pri delu drugotoženi stranki pomagal tožnik tako, da mu je direktor drugotožene stranke dajal v roke plošče, saj je bil on na lestvi, pri tem delu pa se je v galeriji zaradi demontaže stropa prašilo; - da je tožniku ob demontaži stropa nenadoma padel v oko tujek oziroma prah.

Glede na navedene dejanske ugotovitve, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost drugotožene stranke. Gre za način dela, ki je povsem običajen, odločilni razlog za krivdno odgovornost drugotožene stranke pa je podan, ker ni zagotovila varnega delovnega okolja oziroma varnega dela. Direktor drugotožene stranke, ki je sam opravljal demontažo stropa, ne bi smel dovoliti, da mu tožnik pomaga pri delu. V kolikor pa je tožnika pritegnil k delu tako, da je tožnik direktorju drugotožene stranke pomagal pri pospravljanju in nošenju plošč v vozilo drugotožene stranke, je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za nezgodo, saj dela ni organizirala na ustrezen način z zaščitnimi sredstvi. Ob izvedbi sanacije galerije, ki jo je izvajala drugotožena stranka, bi se z zaščitnimi očali bilo mogoče tovrstni poškodbi izogniti in preprečiti padec tujka oziroma prahu v oko. Ob tem se je drugotožena stranka v Gradbeni pogodbi št. … z dne 24. 5. 2006 zavezala, da bo med izvajanjem samostojno poskrbela za vse potrebne ukrepe varstva pri delu in varstva pred požarom, za morebitne opustitve ukrepov pa bo prevzela popolno odgovornost (člen 20.3 pogodbe - B3). Glede na navedeno pogodbeno določilo je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke, ker ni zagotovila varnega dela oziroma varnega delovnega okolja.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko se je postavilo na stališče, da glede na ugotovljene in pretrpljene telesne bolečine in strah, pravična denarna odškodnina za negmotno škodo znaša 800,00 EUR. Materialno pravo, ki ga je sodišče prve stopnje pri tem moralo uporabiti, je določba 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je o obstoju in višini odškodnine pridobilo izvedensko mnenje specialista oftalmologa. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel telesne bolečine, ki so bile težke samo takoj, ko mu je v obe očesi, predvsem pa v desno oko, padel prah. Ker ni takoj iskal zdravniške pomoči, pomeni, da je po izpiranju s čajem gotovo odstranil dražeče delce in težkih bolečin ni bilo več. Lažje bolečine v smislu pečenja in srbenja pa so bile prisotne do 31. 7. 2006, ker je bila veznica desnega očesa dražena. Zdravljenje tožnika je potekalo od 18. 7. 2006 do 31. 7. 2006. Tožnik je trpel nevšečnosti zaradi zdravljenja: dajanje kapljic in mazila v desno oko, in zaradi diagnostičnih preiskav: magnetne resonance glave, ultrazvočne preiskave zrkla, nazoskopije (preiskave nosne votline s posebno sondo), epifaringoskopije (preiskave zgornjega dela žrela s posebno sondo), odvzem krvi, večkratne preiskave vidnega polja ter obiski pri osebnem zdravniku in vseh specialistih, ki so izvajali diagnostične preiskave. Sodišče prve stopnje je iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin tožniku dosodilo pravično odškodnino v višini 500,00 EUR in pritožbeno sodišče s to višino odškodnine soglaša. Nasprotno pa pritožbene navedbe drugotožene stranke, da je ta višina odškodnine previsoka, zavrača kot neutemeljene.

Glede odškodnine iz naslova strahu je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja tožnika ugotovilo, da tožnik prva dva dneva ni iskal zdravniške pomoči. Pri tožniku pa je bil izražen sekundarni strah, ko mu je oftalmolog ugotovil slabši vid in zoženost vidnega polja in je trajal do zaključka vseh preiskav. Sodišče prve stopnje je pravično denarno odškodnino iz naslova strahu tožniku priznalo v višini 300,00 EUR in pritožbeno sodišče s to višino odškodnine soglaša. Pritožba drugotožene stranke utemeljeno opozarja, da sodišče drugotoženi stranki ni priznalo 400 točk za prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je drugotoženi stranki priznalo potrebne stroške za pravdo in sicer 400 točk za odgovor na tožbo, 5 x 200 točk za zastopanje na naroku, 3 x 50 točk urnine in 22 % DDV, kar skupno znaša 867,97 EUR, pri tem pa še upoštevalo sodno takso v višini 35,69 EUR, torej v skupni vrednosti 903,66 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko drugotoženi stranki za prvi narok za glavno obravnavo ni priznalo 400 točk (skladno s tar. št. 20/1 Odvetniške tarife, Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj.), temveč zgolj 200 točk za zastopanje na naroku. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve navedlo, da je odmerjene stroške drugotožene stranke pobotalo s stroški tožnika, vendar dejanskega pobota med stroški tožnika in drugotožene stranke ni opravilo, temveč je tožniku naložilo, da drugotoženi stranki povrne 78 % priznanih stroškov od 903,66 EUR in sicer v znesku 704,86 EUR.

Ker se je pritožila le drugotožena stranka, je pritožbeno sodišče zgolj preizkusilo stroške, ki so bili drugotoženi stranki priznani in jih je v postopku priglasila ter ugotovilo, da je upravičena do povrnitve naslednjih stroškov: za odgovor na tožbo (400 točk), za prvi narok za glavno obravnavo dne 30. 8. 2012 (400 točk in urnina 50 točk), za narok dne 29. 1. 2013 (200 točk in urnina 100 točk), za narok dne 30. 5. 2012 (200 točk in urnina 50 točk), za narok dne 4. 2. 2014 (200 točk), kar torej skupaj znese 1600 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR), 22 % DDV in 35,69 EUR sodne takse, znašajo skupni stroški drugotožene stranke 931,66 EUR. Ker je drugotožena stranka uspela v višini 78 % je upravičena do povrnitve stroškov v višini 726,69 EUR. Tožniku so bili priznani stroški v višini 1.818,09 EUR in glede na njegov uspeh v višini 22 % je upravičen do povrnitve stroškov v višini 399,98 EUR. Po pobotanju stroškov drugotožene stranke s stroški tožnika, bi bil tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti stroške v višini 326,71 EUR in ne v višini 704,86 EUR, kot jih je prisodilo sodišča prve stopnje.

Kljub temu, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o stroških postopka in pobota stroškov dejansko sploh ni opravilo, pritožbeno sodišče v to odločitev ne sme poseči, ker se je pritožila le drugotožena stranka. Ker bi bila posledica nove (pravilne) odločitve o stroških postopka nižji končni skupni znesek, pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Drugotožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njenih stroških ni odločalo, prvotožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).