Jedro

Pri tožniku, ki je zmožen v polnem delovnem času opravljati drugo delovno mesto v delokrogu svojega poklica ali drugo ustrezno fizično lažje delo z omejitvami, je podana III. kategorija invalidnosti in ima pravico do premestitve, kljub temu da že ob nastopu dela na zadnjem delovnem mestu oskrbovalca živine za to delo ni bil zmožen, saj je tožnik strokovno usposobljen za obdelovalca lesa in kmetovalca. Invalidnost se namreč ugotavlja glede na zavarovančev poklic, ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških v sodbi sodišča prve stopnje (5. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 1990,12 EUR nadomesti z zneskom 1.881,64 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2006 in št. ... z dne 9. 5. 2006, s katerima je dokončno zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 16. 10. 2000 dalje, s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo v delokrogu njegovega poklica ali na drugo ustrezno fizično lažje delo, kjer ne bo stalno ponavljajočih se gibov v desnem zapestju in brez dviganja bremen, težjih od 15 kg, s polnim delovnim časom. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o pravici, odmeri in višini nadomestila za invalidnost. Tožnika je obvezalo, da se v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe prijavi pri pristojni enoti zavoda za zaposlovanje. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.990,12 EUR v 15 dneh.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami). Postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je pri toženi stranki začel v letu 2006 in je zato kot relevantno za oceno delazmožnosti upoštevati delo "oskrbovalca živine", ki ga je tožnik opravljal nazadnje pred navedeno oceno. Tožnik za navedeno delo ni bil zmožen že ob nastopu dela, to je potrjeno z mnenjem invalidskih komisij ter sodnih izvedencev, do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi vplivale na zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je tožnik bil razporejen, ni prišlo. Pri tožniku ni mogoče ugotoviti invalidnosti in vprašanje zastaranja pravic pri tem ni pomembno. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku priznalo pravico do premestitve po 91. členu ZPIZ-1 od 16. 10. 2000 dalje, določba 91. člena ZPIZ-1 pa se, glede na določbo 446. člena ZPIZ-1, tedaj še ni uporabljala. Za priznanje pravice do premestitve in s tem povezanih pravic pred 1. 1. 2003 ni podlage. Če se upošteva določba 446. člena ZPIZ-1 na način, kot je to veljalo pred uveljavitvijo sodne prakse, po kateri od 1. 1. 2003 dalje ni mogoče priznavati pravic po prej veljavnem ZPIZ/92, bi bilo tožniku potrebno priznati pravico v zvezi z razvrstitvijo po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, to pa je pravica do razporeditve oziroma zaposlitve in tudi toženi stranki naložiti odločitev o pravici do nadomestil po prej veljavnem zakonu. Predlaga, da se pojmovno dovolj jasno določi pravica v 2. točki izreka sodbe, tako da se črta del izreka, da ima tožnik pravico do premestitve na drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica. Pritožuje se zoper izrek o stroških. Sodišče je nepravilno priznalo nagrado za pripravljalno vlogo dne 18. 11. 2010, ker tožnik v tej vlogi ni navedel ničesar novega. Enako meni za priznane stroške v zvezi s poročilom stranki o pripravljalni vlogi.

Pritožba je delno, le glede višine priznanih stroškov utemeljena. V ostalem je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitev postopka pritožba ni podrobneje opredelila. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je z dokončno odločbo zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi zmotne ugotovitve, da se je tožnikova delovna zmožnost zmanjšala ter omejila že pred vstopom v zavarovanje. Po delovni dokumentaciji, priloženi v upravnem spisu, je bil tožnik nazadnje zavarovan na podlagi delovnega razmerja na delovnem mestu "oskrbovalca živine" v času od 1. 9. 2005 do 13. 11. 2005, ko je bil zaposlen pri F zavodu v A.. Iz podatkov o izobraževanju v delovni knjižici, tudi priloženi v upravnem spisu, se vidi, da si je tožnik pridobil strokovno usposobljenost za obdelovalca lesa po zaključnem izpitu Srednje lesarske šole, ter spričevalo za poklic oziroma usposobljenost „kmetovalec“ pri Srednji kmetijski šoli B.. Iz mnenj zdravnikov, članov invalidske komisije ter tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da so pri tožniku po poškodbi pri delu dne 16. 10. 2000 nastale kasne posledice po zlomu v predelu zapestja desne roke, pojavila se je tudi artroza desnega zapestja po poškodbi. Vzrok trajnih sprememb v tožnikovem zdravstvenem stanju so posledice zloma desne koželjnice v končnem delu, ko je ostala za 20 % zmanjšana gibljivost desnega zapestja, za 10 % zmanjšana moč stiska prstov in povsem začetna artroza sklepa med koželjnico in čolničastjo kostjo.

Tožena stranka zmotno meni, da tožniku ni mogoče priznati pravic na podlagi invalidnosti, ker naj bi ta nastala preden je začel opravljati zadnje delo "oskrbovalca živine". Vrhovno sodišče RS je v več sodbah zavzelo stališče do zakonske opredelitve poklica, kot jo v zvezi z definicijo invalidnosti določa 3. odst. 60. člena ZPIZ-1. V sodbi opr. št. VIII Ips 210/2010 z dne 7.2.2012 je obrazložilo, da ZPIZ-1 ustrezneje upošteva, da so lahko zavarovanci ob nastanku invalidnosti v različnih zaposlitvenih statusih: lahko so zaposleni (na delovnem mestu, na katerem so razporejeni), lahko so brezposelni. Prvim zagotavlja pravice, ki ohranjajo oziroma omogočajo nadaljevanje zaposlitve na delovnem mestu, na katerem so razporejeni, delodajalec (200. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Drugi so iskalci zaposlitve, ki praviloma iščejo zaposlitev v okviru svoje poklicne usposobljenosti. Za te je ocena delazmožnosti z vidika delovnega mesta, na katerem so bili nazadnje razporejeni (in je morda celo specifično za zadnjega delodajalca, tako da brezposelna oseba nima niti teoretičnih možnosti za zaposlitev na enakih delih pri potencialnih drugih delodajalcih), neustrezna. V sklepu opr. št. VIII Ips 49/2010 z dne 5. 9. 2011 je (v zvezi z razlago tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1) pojasnilo, da je treba utemeljenost (ne) priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (in ne le teoretične) usposobljenosti za drugo delo. Pri tem je treba med drugim upoštevati tudi obdobje dela na zadnjem delovnem mestu, čas dela na drugih delovnih mestih, če jih je zavarovanec v času zavarovanja zasedal, in s tem časovnim vidikom oceniti zmožnost in usposobljenost za druga dela v okviru definicije "svojega poklica".

Tožnik se je poškodoval, ko je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja v družbi C. d.o.o.. Pri njem je na podlagi skladnih mnenj zdravnikov nedvomno ugotovljena invalidnost, kot je definirana v prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1. Sodna izvedenca sta pojasnila, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost, delovna zmožnost za njegov poklic je zmanjšana za manj kot 50 % oziroma še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom z omejitvami, da gre za ustrezno fizično lažje delo, kjer ne bo stalno ponavljajočih se gibov v desnem zapestju in brez dvigovanja bremen, težjih od 15 kg. Navedla sta, da se preostala delovna zmožnost z omejitvami nanaša na tožnikov poklic kmetovalca oziroma obdelovalca lesa. Ker je invalidnost posledica poškodbe pri delu, tožnik pridobi pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije tudi zato, ker je bil ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zavarovanje. Zadnje delo, ki ga je tožnik opravljal, potem ko je bil v obdobju po nastanku invalidnosti večkrat brez zaposlitve, za ugotovitev invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi ni pomembno. Po stališču tožene stranke zavarovancu ne bi bilo mogoče priznati pravice iz invalidskega zavarovanja tudi, če bi po datumu nastanka invalidnosti le za en dan poskusil z delom, ki ne ustreza preostali delovni zmožnosti.

Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje, da bi sodišče, upoštevajoč datum nastanka invalidnosti in določbo 446. člena ZPIZ-1, lahko priznalo le pravice po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). Stališče o uporabi določb 391. in 446. člena ZPIZ-1 v primerih, kot je obravnavani, ko se je postopek za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja začel po 1. 1. 2003, invalidnost pa je ugotovljena na dan pred navedenim datumom, je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v več odločbah. V sodbi opr. št. VIII Ips 249/2010 z dne 17. 10. 2011 je navedlo, da je treba upoštevati določbe ZPIZ/92 v vseh postopkih odločanja o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ki so se začeli pred 1. 1. 2003, pri čemer se v takem primeru pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti, torej le v primeru nadaljevanja postopkov, začetih pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Če se postopek za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja začne po 1. 1. 2003 je pravna podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja lahko v celoti le ZPIZ-1. Na to ne vpliva dejstvo, da je invalidnost priznana za nazaj, za čas pred 1. 1. 2003. Tožnik ob vložitvi zahteve osebnega zdravnika dne 19. 1. 2006 nima zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestil po prej veljavnem ZPIZ/92, temveč kvečjemu eno od pravic po ZPIZ-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 91. člena ZPIZ-1 in priznalo pravico do premestitve, ter toženi stranki naložilo, da z uporabo 94. člena ZPIZ-1 odloči o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost. Neutemeljena je pritožba, da izrek prvostopenjske sodbe v 2. točki izreka ni dovolj jasen. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik še lahko dela v svojem poklicu, ker je zmožnost za opravljanje poklica zmanjšana za manj kot 50 %. Torej ne gre za popolno nezmožnost opravljanja dela v okviru poklica. Za tožnikov primer ni uporabna definicija III. kategorije invalidnosti, da še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Tožnik je brez zaposlitve, zato ni ovire, da se mu v okviru poklica ali sicer zagotovi ustrezno fizično lažje delo. Izrek "v delokrogu poklica ali drugo ustrezno fizično lažje delo" namreč zajema širši krog opravil, torej vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, kar je poleg dela, na katero je razporejen, definicija svojega poklica po tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1. Utemeljeno se tožena stranka pritožuje, da je sodišče priznalo povračilo stroškov v previsokem znesku. Nagrado po 2. točki tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) se prizna le za obrazložene vloge. Sporočilo tožnika z dne 18. 11. 2010, čeprav naslovljeno kot pripravljalna vloga, pomeni le obrazložen dopis po 3. točki tar. št. 39 OT, za kar je določena nagrada 50 točk. Neutemeljeno je tudi sodišče priznalo 20 točk za poročilo stranki o pripravljalni vlogi. Nagrado za poročilo stranki je mogoče priznati le, če gre za storitev, ki ni že vključena v druge postavke odvetniške tarife. Sestava pripravljalne vloge oziroma obrazloženega dopisa vključuje tudi poročanje stranki v zvezi s tem opravilom, zato ni mogoče priznati samostojne nagrade po 4. ali 7. tar. št. 39 OT.

V skladu z obrazloženim je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izrek o stroških postopka ter jih ustrezno znižalo, v ostalem pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo.