Jedro

Zadružne organizacije oziroma zadruge iz 1. oz. 2. alinee 1. odst. 57. člena ZZad so aktivno legitimirane stranke, ki so upravičene za vlaganje zahtev po navedeni zakonski določbi. Po 2. odstavku 125. člena ZUP pa v primeru, kadar ni pogojev za uvedbo upravnega postopka, izda pristojni organ o tem sklep. Tožeča stranka ni upravičenec po določbi 57. člena ZZad.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo, ki jo je dne 25.9.1992 vložil tožnik po 57. členu zakona o zadrugah. Tožnik je vložil zahtevo za določitev deleža na 45 % odstotkih knjižne vrednosti družbenega kapitala Podjetja za proizvodnjo in prodajo vina, Vinakoper d.o.o., Koper, Šmarska c. 1 in hkrati predlagal, da upravni organ izpelje postopek po 62. členu istega zakona. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se tožena stranka sklicuje na določbe 57. člena zakona o zadrugah. Ker je v danem primeru vlagatelj zahteve zadružnik, ki ni upravičenec, po mnenju tožene stranke ni razloga za uvedbo postopka, zaradi česar je tožena stranka vlogo tožnika zavrgla.

Tožnik izpodbija navedeni sklep iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka, ki pa jih podrobno ne obrazloži. Graja odločitev tožene stranke, ker se ni poglobila v zadevo. Vsi zadružniki so vložili zahteve v svojih imenih, vendar ne zase, pač pa za upravičenca Zadrugo Vinogradi z.b.o. Koper, ki takrat še ni obstajala, imeli pa so jo namen ustanoviti. Nastopali so vsak z upravičenjem, ki so ga prenesli na zadrugo. Če to po njegovem mnenju ni dovolj jasno, potem v tožbi precizira, da je vlogo vložil kot zadružnik za svojo bodočo zadrugo in ne zase in naj se ga šteje kot zastopnika bodoče zadruge brez pooblastila. S trenutkom registracije in nastankom nove pravne osebe pa ni bilo več razloga, da se vodijo vloge zadružnikov kot vloge fizičnih oseb, ampak vse predstavljajo eno samo vlogo zadruge. Kolikor upravnemu organu ni bilo jasno, kaj želijo zadružniki, bi moral ugotoviti, da je vloga sama s seboj v delnem nasprotju in bi jo moral vrniti v popravo. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bistvo spora v tem, ali je tožnik ob vložitvi svoje zahteve imel položaj stranke, to je upravičenca za vlaganje zahtev po 57. členu zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93), ali pa vsaj upravičenje osebe, ki bi mogla v imenu in za račun upravičenca vložiti takšno zahtevo.

Kdo ima položaj stranke v upravnem postopku, določajo materialni predpisi. Zakon o zadrugah v 1. odstavku 57. člena določa, da pod pogoji in na način, določenimi s tem zakonom, lahko v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij oziroma njihovih delov s seznama, ki je sestavni del tega zakona (v nadaljnjem besedilu: podjetja), sodelujejo kot zadružni upravičenci: - zadružne organizacije in organizacije kooperantov, ki so od 1.1.1986 do 31.12.1990 na podlagi pogodb proizvodno oziroma poslovno sodelovale s podjetjem iz seznama; in - zadruge, ki jo ustanovijo oziroma v katero se včlanijo fizične osebe, ki so od 1.1.1986 do 31.12.1990 neposredno ali po organizacijah poslovno sodelovale s podjetjem s seznama in niso članice organizacije iz prejšnje alinee, če ustanovitev zadruge priglasijo sodišču v 90 dneh.

Zadružne organizacije oziroma zadruge iz citiranih 1. oziroma 2. alinee 1. odstavka 57. člena zakona o zadrugah so torej aktivno legitimirane stranke, ki so upravičene za vlaganje zahtev po navedeni zakonski določbi. Če oseba, ki vlaga zahtevo, nima položaja stranke, ni pogojev za uvedbo postopka. Po 2. odstavku 125. člena ZUP pa v primeru, kadar ni pogojev za uvedbo upravnega postopka, izda pristojni organ o tem sklep.

V čem je kršitev pravil upravnega postopka, tožnik v tožbi ne navaja. Smiselno uveljavlja kršitev 68. člena ZUP, ker bi ga morala tožena stranka v primeru, če njegova vloga ni bila jasna, pozvati na popravo ali dopolnitev vloge. Vendar pa je bila tožnikova vloga, to pa potrjujejo tudi tožbene navedbe, za toženo stranko jasna in nedvoumna: vloga v smislu 57. člena zakona o zadrugah je vložil tožnik kot fizična oseba. Iz vloge je razvidno, da je ni vložil v imenu koga drugega, npr. zadružne organizacije iz 1. ali 2. alinee citirane odločbe 1. odstavka 57. člena zakona o zadrugah. Glede tega pravno pomembnega dejstva sodišče nima nobenih pomislekov. Nasprotno: tudi sam tožnik v tožbi navaja, da je (poleg drugih vlagateljev zahtev) vložil zahtevo v svojem imenu, ni pa vložil zahteve kot upravičenec. Glede na to, da po 57. členu zakona o zadrugah druge osebe, razen navedenih upravičencev, zahtev po tem členu ne morejo vlagati, vloga pa v tem smislu ni bila nerazumljiva, sodišče v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni zasledilo kršitev pravil postopka.

Po presoji sodišča pa tudi ne gre za kršitev materialnega zakona. Tožena stranka na podlagi materialnega zakona, zlasti 57. člena zakona o zadrugah, sploh ni odločala o stvari. Izpodbijani upravni akt je sklep, s katerim je tožena stranka odločala zgolj o procesnem vprašanju, ali so podani pogoji za uvedbo postopka po 2. odstavku 125. člena v zvezi z 49. členom ZUP. Na 57. člen zakona o zadrugah pa se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sklicuje zgolj s pojasnilom, kdo ima po navedeni določbi položaj stranke.

Neupoštevna je tudi tožbena navedba, da je vlogo pri toženi stranki tožnik vložil v svojem imenu ter da bi ga bilo treba šteti za zastopnika brez pooblastila bodoče, še neustanovljene zadruge, saj za kaj takega ni opore ne v procesnih ne v materialnih predpisih.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.